Jedro

Učinki obvestitve dolžnika so le v tem, da od trenutka, ko je seznanjen, lahko veljavno izpolni svojo obveznost samo novemu upniku, medtem ko brez obvestila lahko svoj dolg pravilno izpolni prvotnemu upniku oz. odstopniku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti obdržalo v veljavi plačilni nalog IV P 2890/2013 z dne 20. 12. 2013, s katerim je bilo tožencu naloženo, da plača tožeči stranki 8.108,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 11. 2013 do plačila ter stroške postopka 150,00 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec po začasnem zastopniku, sklicuje se na vse pritožbene razloge in predlaga spremembo oz. razveljavitev sodbe. Navaja, da je sodišče kršilo pravila pravdnega postopka, ko je odločilo, da je tožeča stranka prevzemnik odstopljene terjatve, čeprav ni dokazov, da je bil dolžnik o odstopu terjatve obveščen. Napačen je tudi zaključek, da bi tudi v primeru neobstoja cesijske izjave terjatev prešla na tožečo stranko na podlagi 275. člena OZ. Tožeča stranka je izplačala zavarovalnino banki na podlagi zavarovalne pogodbe, torej je plačala nekaj, kar je bila njena obveznost in ne toženčeva. Sodišče bi moralo upoštevati dejstvo, da je veljavna obvestitev dolžnika nujna za nastanek njegove obveznosti plačila tožeči stranki, saj brez obvestila o cesiji toženec še vedno veljavno izpolni obveznost le banki. Sodišče je samovoljno razširilo trditveno podlago tožbe, ker tožeča stranka ni navedla, da je bila izjava banke o odpovedi kreditne pogodbe dana v interesu tožeče stranke. Iz listin v spisu izhaja, da banka ni veljavno odstopila od pogodbe o kreditu, saj 11. 12. 2009 ni imela več nobenih pravic iz te pogodbe, ker je vse pravice s cesijo prenesla na toženo stranko (pravilno: tožečo stranko) že 8. 12. 2009. Ker je pogodba še vedno veljavna, bi sodišče moralo upoštevati ugovor toženca o zastaranju anuitet, saj neplačani kreditni dolg toženca ni zapadel naenkrat ter v celotni višini.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na sledeče dejanske ugotovitve: toženec je sklenil 27. 6. 2007 Pogodbo o kreditu z Banko, d.d.; obveznosti iz kreditne pogodbe kljub opominom in poteku dodatnega roka ni poravnal; banka je odstopila od kreditne pogodbe in podala zahtevo za takojšnje vračilo celotnega dolga z obrestmi in stroški; izjava o odstopu od pogodbe je bila tožencu vročena na v pogodbi dogovorjeni način; izjava o odstopu od pogodbe je bila podana v skladu z interesom tožeče stranke; tožeča stranka je na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe banki plačala zavarovalnino v višini neporavnanih obveznosti toženca iz kreditne pogodbe.

6. Povzete dejanske ugotovitve temeljijo na listinskih dokazih in so tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilne in za odločitev zadostne. Toženec v pritožbi neutemeljeno vztraja pri trditvi, da tožeča stranka kot prevzemnica odstopljene terjatve ne more od njega zahtevati plačila kreditnih obveznosti, ker o cesiji ni bil obveščen, torej še vedno lahko veljavno izpolni obveznosti banki. Tožeča stranka sicer trdi in se na podlagi listin v spisu sklicuje na dejstvo, da je tako sama kot tudi že banka toženca obvestila o odstopu terjatve. Prav pa ima tudi, ko ugotavlja, da dejstvo, ali je toženec prejel obvestilo o prehodu terjatve, ni odločilno, sklicujoč se na določbo 275. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Res je sicer, da mora biti dolžnik o prenosu terjatve oz. o odstopu terjatve ustrezno obveščen, kot to določa prvi odstavek 419. člena OZ, vendar tudi v primeru, če ne bi bil obveščen, to na veljavnost cesije ne vpliva. Učinki obvestitve dolžnika so le v tem, da od trenutka, ko je seznanjen, lahko veljavno izpolni svojo obveznost samo novemu upniku, medtem ko brez obvestila lahko svoj dolg pravilno izpolni prvotnemu upniku oz. odstopniku (v tem primeru banki) in bi s tem prenehala njegova obveznost do prevzemnika obveznosti. Nikakor pa se na tej podlagi ne more pritožnik sklicevati na pomanjkanje aktivne legitimacije tožeče stranke. Ta je tudi sicer imela interes za izpolnitev toženčeve obveznosti (kot je sama navedla v pripravljalni vlogi z dne 18. 12. 2014), zato tudi sklicevanje sodbe na zakonito subrogacijo (275. člen OZ) ni materialnopravno napačno, kot trdi pritožba.

7. V pogodbi o kreditu sta se toženec in Banka, d.d., v 14. členu dogovorila, da bo banka o odstopu od pogodbe toženca obvestila pisno, s priporočeno pošto, na njegov zadnji banki znani naslov. To je po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča banka tudi storila in dokazala na podlagi listin v spisu, pri čemer za veljavnost njene izjave o odstopu ni pomembno, ali jo je podala pred ali hkrati z izjavo o odstopu terjatve. Kot pravilno izhaja iz ugotovitve sodbe, je pomembno, da je banka uresničila svoje upravičenje o enostranskem odstopu od pogodbe, kar je storila v vsakem primeru v interesu tožeče stranke, ki se na interes tudi sama sklicuje. Toženec se zato ne more več sklicevati na veljavnost pogodbe in posledično na zastaranje anuitet, ki so zapadle v plačilo pred 29. 11. 2010. Ugovor zastaranja terjatve je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe pravilno zavrnilo in odločitev o tem izčrpno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče nanjo le sklicuje.

8. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.