12. 2. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Draga Baša in drugih iz Ilirske Bistrice, ki jih zastopa dr. Anton Prosen iz Ljubljane, na seji dne 12. februarja 2004

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 115. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 55/03 - ur.p.b.) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudniki izpodbijajo prvi odstavek 115. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), ker določa, da se postopki o komasacijah, ki so bili uvedeni pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po določbah predpisov, ki so veljali ob njihovi uvedbi. Navajajo, da so udeleženci komasacije, ki je bila na predlog takratne kmetijske zadruge uvedena z odločbo Občine Ilirska Bistrica št. 32-1/89-1310 z dne 18. 10. 1990, vendar se s to komasacijo niso strinjali. Menijo, da je izvedba komasacije brez privolitve lastnikov zemljišč prisila s strani Upravne enote Ilirska Bistrica in Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Zato in z izgovorom, da v komasacijskem postopku nista možna vrnitev v prejšnje stanje in obnova postopka, naj bi jim bila kršena pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Ker naj bi se Upravna enota ne želela pogovarjati o ustavitvi postopka komasacije, temveč hiti s pripravo za izdajo odločbe o novi razdelitvi zemljišč, pobudniki menijo, da jim je na ta način pred izdajo dokončne odločbe kršena pravica do pritožbe (25. člen Ustave) in načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, ker se novi postopki komasacij po tretjem odstavku 56. člena ZKZ izvajajo po privolitvi večine lastnikov. Pobudniki menijo tudi, da je izpodbijana določba v neskladju z načeli pravne države (2. člen Ustave), ker omogoča pravno praznino s tem, ko določa uporabo neobstoječega predpisa, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo z odločbo št. U-I-184/94 z dne 14. 9. 1995 (Uradni list RS, št. 58/95 in OdlUS IV, 73).

2.Pobuda je bila na podlagi prvega in četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) poslana Državnemu zboru v odgovor. Državni zbor na pobudo ni odgovoril. Vlada pa v mnenju o pobudi (naslovljenem na Predsednika Državnega zbora in poslanem tudi Ustavnemu sodišču) navaja, da se komasacija uvede z odločbo pristojnega organa, ki je bil po prejšnjem Zakonu o kmetijskih zemljiščih iz leta 1979 (Uradni list SRS, št. 1/79 in nasl. - v nadaljevanju ZKZ79) občinska skupščina, po ZKZ pa je to upravna enota. Po pravnomočnosti odločbe o uvedbi komasacije se izdelajo elaborat obstoječega stanja, vrednotenja zemljišč in nove razdelitve zemljišč. Na podlagi slednjega elaborata se izda odločba o novi razdelitvi zemljišč, s katero se komasacijski postopek zaključi. Veljavni ZKZ naj bi v primerjavi z ZKZ79 ne vseboval večjih sprememb ali novosti. Bistvena novost naj bi bila v soglasju lastnikov. Po ZKZ79 je bilo za uvedbo komasacije dovolj, če so se s komasacijo strinjali lastniki, ki so imeli v lasti 50% površin, po ZKZ pa se morajo strinjati s komasacijo lastniki, ki imajo v lasti 80% površin. Glede same razdelitve zemljišč iz komasacijskega sklada pa naj bi oba zakona določala popolnoma enak postopek in način razdelitve. Glede na to in ker je bila v obravnavanem primeru odločba o uvedbi komasacijskega postopka pravnomočna že pred uveljavitvijo ZKZ, so po mnenju Vlade pobudniki v enakem položaju, kot če bi se postopek nadaljeval po določbah ZKZ. Glede očitka o kršitvi pravice do pritožbe pa Vlada pojasnjuje, da pravica do pritožbe zoper odločbo komasacijskim udeležencem omogoča uveljavljanje odprave morebitnih kršitev, nastalih med komasacijskim postopkom. V to pravico naj ne bi posegla določba tretjega odstavka 72. člena ZKZ, po kateri lahko upravni organ druge stopnje s posebnim sklepom razdruži odločbo o novi razdelitvi zemljišč v dva ali več delov, tako da izloči v posebno obravnavanje tisti del komasacijskega območja, na katerega se nanašajo pritožbe, za ostali del odločbe pa ugotovi pravnomočnost.

B.

3.Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-184/94 razveljavilo ZKZ79, ker je ugotovilo, da vprašanja, ki so pogojena s tedanjim pojmovanjem lastninske pravice, ureja na način, ki je v neskladju z Ustavo. Zakon je namreč predvideval nastajanje družbene lastnine - promet s kmetijskimi zemljišči, njihov zakup in prostorsko-ureditvene operacije pa je zaradi drugačnega pojmovanja lastnine urejal na način, ki je bil nesorazmerno strožji od ukrepov, ki so potrebni za varovanje kmetijskih zemljišč po drugem odstavku 71. člena Ustave in za varovanje socialnega položaja oseb, ki jih je 4. člen ZKZ79 štel za kmete. Z izpodbijano določbo je ZKZ določil, da se postopki nedokončanih komasacij, ki so bili uvedeni pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po določbah predpisov, ki so veljali ob njihovi uvedbi. Z drugim stavkom istega odstavka pa je določil, da se ne glede na določbo prvega stavka v teh postopkih uporablja določba tretjega odstavka 72. člena tega zakona.

4.Kljub temu, da je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-184/94 razveljavilo cel ZKZ79, to še ne pomeni, da se je spuščalo v presojo določb, ki so se nanašale na dokončanje uvedenih komasacijskih postopkov. Iz obrazložitve citirane določbe je razvidno, da se z vprašanjem ustavnosti ureditve postopka izvedbe komasacije po njeni uvedbi ni posebej ukvarjalo. V 14. točki obrazložitve je pojasnilo, da je cel ZKZ79 razveljavilo, ker je ugotovilo, da bi Zakon z razveljavitvijo posameznih določb postal nekonsistenten. Zato tudi izpodbijana določba zgolj zato, ker je Ustavno sodišče razveljavilo cel zakon, še ni v neskladju z Ustavo. Prehodne določbe zakonov, ki napotujejo na uporabo določb predpisov, ki z uveljavitvijo novega zakona prenehajo veljati, same po sebi tudi ne "omogočajo pravne praznine", kot to zmotno menijo pobudniki. Z navedbami, s katerimi izražajo pomisleke o uporabnosti izpodbijane določbe v praksi, pa zatrjevane neustavnosti izpodbijane določbe ne morejo izkazati. Pobudniki bi morali izkazati, da je zakonodajalec dokončanje že uvedenih postopkov komasacije uredil na način, ki je v neskladju z Ustavo oziroma na način, za katerega je Ustavno sodišče že ugotovilo, da ni v skladu z Ustavo. To pomeni, da bi pobudniki morali vsaj navesti, katere določbe predpisov, ki jih je po izpodbijani določbi treba uporabiti za dokončanje že uvedene komasacije, so v neskladju z Ustavo oziroma so glede na odločbo št. U-I-184/94 v neskladju s pojmovanjem lastnine.

5.Z navedbami, s katerimi pobudniki izražajo svoje nestrinjanje z uvedbo komasacije, pobude zoper izpodbijano določbo ne morejo utemeljiti. Iz vsebine pobude je namreč razvidno, da želijo doseči odpravo pravnomočne odločitve o uvedbi komasacije oziroma ustavitev komasacijskega postopka. Odločba št. U-I-184/94 pa sama po sebi ni mogla imeti učinka odprave ali razveljavitve že pravnomočno uvedenih postopkov komasacije. Po 44. členu Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) se namreč zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, sicer ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, vendar le, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Odločitev o uvedbi komasacije je postala pravnomočna že pred začetkom učinkovanja razveljavitve ZKZ79. Razveljavitev izpodbijane določbe torej na odločitev o uvedbi komasacije ne bi mogla vplivati, ker se ta določba ne nanaša na postopek in na odločanje o uvedbi komasacije, temveč na postopke, ki sledijo pravnomočni odločitvi o uvedbi komasacije. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I- 26/97 z dne 13. 7. 2000 (Uradni list RS, št. 68/2000 in OdlUS IX, 197) ob presoji drugega odstavka 115. člena ZKZ ugotovilo, da se ureditev, ki velja za vodenje "novih" komasacijskih postopkov, bistveno ne razlikuje od prejšnje ureditve (21. točka obrazložitve). V teh postopkih pa se tudi po določbah ZKZ pristojni organi ne ukvarjajo več s privolitvijo lastnikov zemljišč v komasacijo, temveč "le" z izvedbo že uvedene komasacije. Če odločitev o uvedbi komasacije ob uveljavitvi ZKZ ne bi bila pravnomočna, pa se izpodbijana določba za nadaljevanje komasacijskih postopkov ne bi uporabila.

6.Iz pobude je razvidno, da pobudniki želijo, da bi upravni organ uporabil določbo drugega odstavka 58. člena ZKZ, ki določa, da lahko upravna enota ustavi komasacijo, če med izvajanjem komasacije nastopijo razmere, ki nadaljnjo komasacijo onemogočajo. Take določbe ZKZ79 res ni vseboval. Vendar je vprašanje, ali izpodbijana določba onemogoča ustavitev postopka komasacije, vprašanje razlage prava, za katero Ustavno sodišče zunaj postopka z ustavno pritožbo ni pristojno. Glede na to, da ravnanje upravne enote v komasacijskem postopku ne more biti predmet ustavnosodne presoje predpisa, pa so očitno neutemeljene tudi trditve o kršitvi 25. člena Ustave.

7.Ker so razlogi, s katerimi pobudniki utemeljujejo neustavnost prvega odstavka 115. člena ZKZ, očitno neutemeljeni, je Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti navedene določbe zavrnilo.

C.

8.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednica dr. Dragica Wedam Lukić

Opombi:

[1]Tretji odstavek 72. člena ZKZ upravnemu organu druge stopnje omogoča, da ob reševanju pritožb s posebnim sklepom razdruži odločbo o novi razdelitvi zemljišč v dva ali več delov tako, da lahko za del odločbe, na katerega se pritožbe ne nanašajo, ugotovi pravnomočnost.

[2]Ustavno sodišče je npr. z odločbo št. U-I-76/97 z dne 16. 6. 1999 (Uradni list RS, št. 54/99 in OdlUS VIII, 154) razveljavilo 26. člen Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 70/95 - ZDKG), ki je kot prehodna določba dedovanje uredila na način, za katerega je Ustavno sodišče že ugotovilo, da ni v skladu z Ustavo.