Jedro

Sodišču ni treba izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, ni pravno odločilno ali pa gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev določenega dejstva. Vendar pa mora biti v vsakem primeru odločitev sodišča o zavrnitvi dokaza obrazložena, saj sicer krši strankino pravico do izjave. Stranka mora vedeti in razumeti, zakaj njen dokazni predlog ni bil upoštevan.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v točki I, v točki IV glede odločitve o zahtevku za plačilo 10.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2008 dalje do plačila ter v točki V izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži končni odločbi.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta 7. 3. 2007 sklenili veljavno kupno pogodbo (1), s katero je tožnica prvi toženi stranki prodala svoje stanovanje na D. 36 in sicer za kupnino 140.000 EUR. Tožnica je v tej pogodbi (4. člen) potrdila, da je del kupnine v višini 66.000 EUR prejela ob podpisu pogodbe. Drugi del kupnine v višini 74.000 EUR je bil s strani tožencev oziroma banke pri kateri sta najela hipotekarni kredit, nakazan na osebni račun tožnice pri SKB banki s tem, da je ta denar prva toženka, kot pooblaščenka tožnice, v celoti sukcesivno dvignila. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje svoj tožbeni zahtevek utemeljevala s trditvijo, da prvega dela kupnine ni dobila in je pobotnica o tem (4. člen kupne pogodbe) neresnična, drugega dela kupnine, ki je bil sicer nakazan na njen račun, pa ji toženca, po tem, ko ga je prva toženka z računa pri SKB banki dvignila, nista izročila. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožnici neresničnosti pobotnice ni uspelo dokazati, prav tako pa ji po tem, ko je glede tega dejstva nanjo prešlo dokazno breme, ni uspelo dokazati, da ji toženca nista izročila dvignjenih 74.000,00 EUR. Zahtevek za plačilo 140.000 EUR s pripadki je zato zavrnilo (točka I izreka). Ker tožnica ni izkazala zavestne neizpolnitve kupne pogodbe ter zlorabe pooblastila z dvigom in prisvojitvijo 74.000,00 EUR, je skupaj s preostalim zahtevkom za plačilo 7.421,05 EUR s pripadki, zavrnilo tudi zahtevek za vračilo podarjenih 10.000 EUR, ki jih je tožnica 3. 5. 2007 nakazala B. B. (del izreka pod točka IV). Zavrnilo je tudi oba, prvemu zahtevku podredno postavljena zahtevka, to je izbrisno tožbo ter zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila (točki II in III izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 4.495,44 EUR pravdnih stroškov s pripadki (točka V izreka).

2. Pritožbo vlaga tožeča stranka. Izpodbija odločitev pod točko I, odločitev pod točko IV, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo 10.000 EUR in stroškovno odločitev pod točko V izreka sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga spremembo sodbe v izpodbijanem delu tako, da bo zahtevkoma ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da je zaključek sodišča prve stopnje o tem, da tožeči stranki ni uspelo dokazati neresničnosti pobotnice glede plačila 66.000 EUR, nepravilen ali vsaj preuranjen. Opozarja, da je v postopku trdila, da tožena stranka ni imela denarja, da bi tožnici v marcu 2007 plačala 66.000 EUR. Prav tako je trdila, da tega denarja ni imel F. B., ki naj bi tožencema ta denar dal, imel pa naj bi ga, kot je izpovedal toženec B. B., po različnih bankah v zneskih po 20.000 EUR. V dokaz, da trditve tožene stranke niso resnične, je predlagala pridobitev podatkov o bančnih računih ter stanju in prometu na njih ne le za oba toženca, ampak tudi za F. B.. Sodišče se do tega dokaza ni opredelilo, niti ga ni izvedlo. Tudi v sodbi o tem ni navedlo razlogov. Izvedba tega dokaza bi lahko povsem ovrgla trditve tožene stranke. Opustitve izvedbe tega dokaza ne more opravičiti indično sklepanje sodišča, da ni življenjsko in logično, da bi tožnica pogodbene obveznosti v celoti izpolnila, če ne bi prejela kupnine. Pri tem je sodišče spregledalo, da je tožnica starejša prava neuka oseba, ki ne dosega znanja in zmožnosti povprečnega udeleženca pravnega prometa. Spregledano je ostalo tudi dejstvo, da je tožnica tožencema zaupala. Njeno ravnanje je lahko ocenjeno kot neskrbno, vendar pa to ne pomeni, da nima pravice terjati izpolnitve obveznosti in dokazovati dejstev, ki zahtevek utemeljujejo. Sodišče je s takšnim ravnanjem (neobrazložena zavrnitev bistvenega dokaza in vnaprejšnja dokazna ocena) storilo kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in kršilo njeno pravico do izjave po 22. členu Ustave RS in 6. členu EKČP. Posledično je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Zmotna je nadalje ugotovitev, da je tožena stranka tožnici v gotovini izročila tudi 74.000 EUR. V tem delu je sodišče s svojo argumentacijo preseglo metodološke okvire 8. člena ZPP ter kršilo pravila o dokaznem bremenu. Ni sporno, da je bil ta denar nakazan na tožničin račun pri SKB banki, sporno pa je, ali sta toženca, ki sta ves denar tudi dvignila, le-tega izročila tožnici. Opozarja, da sama za nakazilo ni vedela do trenutka, ko je pooblaščenec opravil poizvedbe; da je bil račun odprt posebej in samo za plačilo kupnine in le nekaj dni pred sklenitvijo pogodbe; da s tem računom tožnica ni nikoli poslovala, niti prejemala izpiskov, pač pa zgolj in samo toženka; da je toženka ves denar iz naslova kupnine v celoti dvignila z več sukcesivnimi dvigi. Razumljivo je zato, ob sočasnem upoštevanju starosti in neukosti tožnice ter časovne oddaljenosti trenutka, ko je bil račun odprt, da se tožnica ob vložitvi tožbe in v svoji izpovedbi tega računa ni spomnila. Sodišče se je pri ugotovitvi, da naj bi denar tožnici izročila, oprlo na golo izpoved tožencev in napačno indično sklepanje. Tako ne drži, da naj bi imela tožnica željo prejeti denar v gotovini. Izpovedbe strank o tem so različne s tem, da je izpovedba tožnice, za razliko od izpovedbe tožencev, vsaj posredno potrjena z listinami. Tako je dokazano, da je prihranke hranila pri NLB. Ne drži, da bi denar iz naslova vlaganj ob izselitvi iz denacionaliziranega stanovanja prejela v gotovini, saj ga je prevzela toženka (priloga A 25). Sodišče je prezrlo, da je tožnica 10.000 EUR nakazala toženi stranki z bančnim nakazilom. V kolikor bi dva meseca prej res prejela 74.000 EUR, verjetno ne bi hodila na banko in nakazovala denar. Tudi toženka je svoj dolg do tožnice poravnavala z nakazili. Pravdni stranki sta si v pisni obliki potrjevali izročanje denarja in to celo za bistveno manjše zneske. Nelogično je, da si toženca, ki sta bistveno bolj prava uki, izobraženi in delovno aktivni, nista izposlovali vsaj kakšnega potrdila o izročitvi tako visokega zneska. Odsotnosti potrdila tudi nista prepričljivo pojasnila, saj so pravdne stranke tudi v času, ko so se dobro razumele, denarno poslovale bodisi z nakazili ali s pisnimi potrdili. Nadaljnji indic, ki naj bi sodišče prepričal v resničnost izpovedi tožencev je domnevno dejstvo, da naj bi si tožnica v septembru 2007 ogledovala stanovanje. Tožnica v zvezi s tem opozarja, da toženca te trditve sploh nista postavila, zato se sodišče na izpoved toženca v tem delu ne bi smelo sklicevati. Ker se je, je kršilo 5. člen ZPP in storilo kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka se namreč o tem dejstvu ni imela možnosti izjaviti, saj s trditvami ni bilo zajeto. Je pa tudi sicer neresnično in nedokazano. Izkazano je, da tožnica nima prav nobenega premoženja, ki bi vsaj približno odražalo prejeto kupnino. Argumentacija sodišča, da to še ne pomeni, da denarja nima doma, da ga ni podarila ali celo kupila nepremičnine in se pri tem ni vpisala v zemljiško knjigo, je vsebinsko očitek tožnici, da ni dokazala negativnega dejstva, kar je nedopustno, po drugi strani pa gre za tako hudo dokazno breme, ki ga ne bi nihče zmogel. Drugače kot z zanikanjem in predložitvijo izpisov vseh mogočih evidenc premoženja, tožnica svojega premoženjskega stanja sploh ne more dokazati. Nenazadnje je tožnica, čeprav se je za prodajo odločila zato, da bi lahko šla v dom, zaradi pomanjkanja denarja še zmeraj v stanovanju na P. 11. Tudi če bi kupila kakšno stanovanje in se ne vpisala v zemljiško knjigo, bi bilo logično, da bi se v tako stanovanje tudi preselila. Dokazna ocena sodišča je glede na povedano napačna do te mere, da so podane bistvene kršitve določb postopka, kršena pa so tudi pravila o dokaznem bremenu. Dokaz z zaslišanjem strank je potrebno ocenjevati z zadostno mero skrbnosti, zadržanosti in kritičnosti in pri tem potrditev dokaznega rezultata praviloma iskati tudi v drugih dokazih. Sodišče je pri ocenjevanju izpovedi strank uporabilo tudi različne kriterije, kar je nedopustno. Nezakonito in nepravilno je stališče, da sta toženca zgolj s svojo izpovedbo in ob upoštevanjem dejstev na katera je tožnica že opozorila, dokazno breme glede izročitve spornega zneska 74.000 EUR v gotovini prevalila na tožnico. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka tudi s tem, ker se do trditev in dokazov tožeče stranke, ki so bili v njen prid in bi lahko ovrgli njegove zaključke, sploh ni opredelilo. Gre za večino zgoraj opisanih okoliščin, ki jih je tožnica uveljavljala pred sodiščem prve stopnje. Storjena je bila kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in kršena pravica do izjave, saj gre najmanj za indice, ki so pomembni za odločilno dejstvo. Materialno pravo je bilo kršeno, ker je sodišče kršilo pravila o dokaznem bremenu. Toženca sta tista, ki bi morala dokazati izročitev 74.000 EUR tožnici. Tožnica nasprotuje tudi odločitvi o zavrnitvi zahtevka za plačilo 10.000 EUR iz naslova preklicanega darila. Ker je vprašanje utemeljenosti preklica odvisno od istih dejanskih vprašanj kot utemeljenost zahtevka za plačilo kupnine, tožnica v tem delu uveljavlja enake pritožbene razloge z enakimi argumenti kot glede odločitve pod točko I izreka. Ker izpodbija odločitev o glavni stvari, izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo tudi na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje z njene strani predlaganega dokaza, da se pridobijo podatki o bančnih računih ter stanju in prometu na njih za obdobje od 1. 2. 2007 do 7. 3. 2007 (tako za toženi stranki kot sedaj pokojnega F. B. (2)) ni izvedlo, ni zavrnilo, niti ni v obrazložitvi sodbe navedlo razlogov, zakaj ta dokaz ni bil izveden. Po 2. odstavku 287. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), sodišče lahko zavrne predlagan dokaz, za katerega misli, da ni pomemben za odločbo, vendar mora pri tem ravnati tako, da ne poseže v strankino pravico do izjave. Sodišču tako ni treba izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, ni pravno odločilno ali pa gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev določenega dejstva. Vendar pa mora biti v vsakem primeru odločitev sodišča o zavrnitvi dokaza obrazložena, saj sicer krši strankino pravico do izjave. Stranka mora vedeti in razumeti, zakaj njen dokazni predlog ni bil upoštevan (3). Ker sodišče prve stopnje v konkretnem primeru navedenega dokaza ni izvedlo, razlogov za to pa v obrazložitvi sodbe tudi ni navedlo, tožeča stranka z vsebinskimi razlogi zavrnitve dokaznega predloga ni bila seznanjena. S tem ji je bila odvzeta pravica do učinkovitega pravnega sredstva ter kršeno načelo kontradiktornosti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki že sama po sebi terja ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijanega dela sodbe (354. člen ZPP). Pritožbeno sodišče namreč pomanjkljivosti razlogov sodbe sodišča prve stopnje ne more sanirati s tem, da bi razloge za neizvedbo dokaza pisalo samo. Vprašanje, ali bo določen dokaz izveden ali ne, je namreč tudi stvar dokazne presoje sodišča prve stopnje in sodi v sfero dejanskega stanja (4).

7. Tožnica je poizvedbe o računih, stanju in prometu na njih predlagala zato, da bi dokazala svojo trditev, da ne toženca, ne F. B., ki naj bi tožencema ta denar dal, po izpovedbi B. B. pa naj bi ga imel v različnih bankah po 20.000 EUR, niso imeli denarja, da bi tožnici v marcu 2007 lahko plačali 66.000 EUR. Gre za dejstvo, ki je pravno relevantno (če se izkaže ta trditev za resnično, se dokazna vrednost pobotnice, pa tudi ostalih izvedenih dokazov, pokaže v novi luči). Ker predlagani dokaz tudi ni tak, da bi bil očitno neprimeren, ali bi dokazoval nekaj, kar je bilo že dokazano, bi ga sodišče prve stopnje tudi po mnenju pritožbenega sodišča moralo izvesti (ali pa njegovo zavrnitev, kot je bilo pojasnjeno zgoraj, ustrezno obrazložiti).

8. Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave izhaja pravica do kontradiktornega postopka, v katerem mora biti vsaki stranki zagotovljena pravica, da se izjavi. Tej pravici ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani, ter da se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne, ter niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je velikega pomena, da stranka, tudi če sodišče njenemu zahtevku ne ugodi, lahko spozna, da se je z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo in jih torej ni prezrlo (5).

9. Pritožnica v svoji pritožbi, po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno, sodišču prve stopnje očita prav to. Tako je tožnica v teku postopka, v zvezi z presojo nasprotujočih si trditev (in izpovedb) o tem, ali sta ji toženca dvignjenih 74.000 EUR tudi res izročila tako kot to trdita in izpovedujeta, navedla vrsto okoliščin in dokazov zanje, ki govorijo v njen prid oziroma vzbujajo dvom v resničnost tega, kar trdita in izpovedujeta toženca. Sodišče se o večini teh okoliščin in o dokazih, ki se nanje navezujejo, res ni izreklo. Tako ni jasno, ali jih je pri svoji dokazni oceni, pri kateri je tehtalo predvsem verodostojnost izpovedb strank, pretehtalo ali pa spregledalo. Tožnica je med drugim navajala in dokazovala, da je svoje prihranke hranila v banki in ne doma v gotovini in v zvezi s tem predložila dokazilo pod A24 in tako tudi izpovedala; da je B. B. 10.000 EUR nakazala in ne dala v gotovini, kar kaže, da večje gotovine doma ni imela (priloga A7); da bi bilo po drugi strani logično, da bi denar izročila in ne bi hodila v banko, če bi dva meseca pred tem dobila v gotovini 140.000 EUR; da si toženca o izročitvi 74.000 EUR nista izgovorila nobenega potrdila, čeprav so si stranke prej, tudi v času, ko so se dobro razumele, gotovinske denarne transakcije dokumentirala (potrdilo pod A6 o posojenih zneskih in rokih vračila) in sta toženi stranki tudi bistveno bolj prava uki in izobraženi; da je bil namen tožnice s prodajo stanovanja pridobiti denarna sredstva za dom upokojencev, se pa, zaradi finančne stiske, še vedno nahaja v stanovanju toženca; da toženca za razliko od tožnice, svojega premoženjskega stanja nista razkrila; da je sama starejša, prava neuka stranka.

10. Pritožbeno sodišče, enako kot sodišče prve stopnje, sicer ugotavlja, da gre zgolj za indice, torej za posredne dokaze, vendar pa soglaša s pritožbo, da teh posrednih dokazov v tej zadevi ni mogoče spregledati ne da bi s tem posegli v tožničino pravico do izjave. Edini neposredni dokaz tako za trditev tožnice, da vsebina pobotnice ni resnična (kar je njeno dokazno breme) in torej denarja, to je zneska 66.000 EUR ni dobila, kot trditev tožencev, da sta toženca tožnici izročila dvignjenih 74.000 EUR (kar je njuno dokazno breme), je namreč dokaz z zaslišanjem strank. Gre za dokaz, ki sicer, formalno gledano, nima nič manjše teže od ostalih dokazov, vendar pa, na kar tudi pritožnica upravičeno opozarja, sodna praksa in teorija narekujeta, da je ta dokaz potrebno ocenjevati z zadostno mero skrbnosti, zadržanosti in kritično. Pri strankah kot dokaznem sredstvu se tako prepletata dve značilnosti. Po eni strani o dejanski podlagi spora praviloma vesta največ, po drugi strani pa sta skrajno zainteresirani vsaka za svoj uspeh v postopku in zato zelo nezanesljivi (7). Ravno iz tega razloga je pomembno, da se sodišče v tej zadevi tudi do sicer na videz nepomembnih okoliščin ustrezno opredeli. S tem po eni strani stranki jasno pove, da je njene argumente pretehtalo, po drugi strani pa to pripelje tudi do dokazne ocene, ki ji ni mogoče odrekati, da ni sledila metodološkim napotkom 8. člena ZPP. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je namreč ravno zaradi tega, ker iz nje ni razvidno, da bi sodišče tehtalo vsa s strani strank zatrjevana dejstva in v zvezi s tem predložene dokaze (tako vsakega zase kot vse skupaj), pomanjkljiva.

11. V konkretni zadevi je tako nujno, da sodišče dokazno oceno izpovedb strank razumno in logično poveže tudi z dokazno oceno ostalih izvedenih dokazov, ki (posredno) govorijo bodisi v prid obstoja ali pa neobstoja določenega odločilnega dejstva, na kar pritožba tudi podrobno opozarja.

12. Na pritožbene očitke s katerimi pritožnica izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, pritožbeno sodišče ne odgovarja, niti se do pravilnosti posameznih dejanskih ugotovitev v tej fazi postopka ne opredeljuje. To zaradi že opisanih pomanjkljivosti, ki se tičejo postopka dokazovanja in same dokazne ocene, niti ni mogoče. 13. Glede na obrazloženo bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku opraviti še poizvedbe o bančnih računih, stanju ter prometu na njih tako za oba toženca kot pok. F. B. (kot je to tožnica predlagala) ter nato po potrebi tudi dodatno zaslišati stranke. Ob ponovnem odločanju bo moralo v svoji dokazni oceni, glede odločilnih dejstev o katerih stranki izpovedujeta različno, poleg tega, kar bo ugotovilo s poizvedbami, upoštevati in pretehtati tudi vse ostale okoliščine na katere sta ena in druga stranka opozarjali, in jih z izpovedbami razumno in logično povezati. Pri tem bo moralo paziti tudi na to, da bo stranki v pogledu dokaznega standarda enakovredno obravnavalo. Pritožbeno sodišče opozarja še na to, da ni podlage za upoštevanje dejstev, ki jih ugotovi v dokaznem postopku, jih pa stranki pred tem nista (pravočasno) zatrjevali (8).

14. Ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo 10.000 EUR s pripadki utemeljilo s sklicevanjem na svoje ugotovitve v zvezi z zahtevkom za plačilo 140.000 EUR, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo tudi v tem delu in sodbo razveljavilo tudi v delu IV. točke izreka.

15. Zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. O njih bo, skupaj s priglašenimi pritožbenimi stroški, ponovno odločalo sodišče prve stopnje z novo sodbo (165. člen ZPP).

(1) Pritožbeno sodišče zaradi jasnosti povzema bistvena, s strani sodišča prve stopnje ugotovljena dejstva, ki s pritožbo niso izpodbijana oziroma jih pritožnica celo priznava kot nesporna.

(2) Ta dokaz je tožnica predlagala v prvi pripravljalni vlogi z dne 18. 10. 2011 (list. št. 57)

(3) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up 90/98 z dne 10. 10.2000 ter odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 368/2004 in II Ips 720/2003. (4) Primerjaj odločbe VS RS II Ips 663/1996, II Ips 120/2001, II Ips 431/2003 in II Ips 720/2003. (5) Primerja odločbo Ustavnega sodišča Up-373/97. (6) Tako je sodišče prve stopnje v zvezi z premoženjskim stanjem tožnice zapisalo, da gre lahko le za eno od okoliščin, na podlagi katere bi lahko sklepalo na določeno manj ali bolj verjetno dejstvo.

(7) J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 508. (8) Tako pritožnica utemeljeno opozarja, da tega, da naj bi si sama v septembru 2007 ogledovala stanovanje, ni zatrjevala nobena stranka.