Jedro

Ugovor zavezanca, da izvršilnega naslova ni mogoče izvršiti, je v izvršilnem postopku pomemben. Ugovor, da odločbe objektivno ni mogoče izvršiti, lahko zavezanec uveljavlja zoper uvedbo izvršbe oziroma sklep o izvršbi, prav tako tudi zoper ostale odločitve, ki jih organ sprejema v postopku izvršbe, v tem primeru zoper sklepe, s katerimi izreka denarne kazni. Glede na navedeno je upravni organ dolžan presojati ustrezno substanciran ugovor, da je odločba (postala) neizvršljiva.

Izrek

I. Tožba se v delih, v katerih tožnik uveljavlja izrek ničnosti odločbe 106115-71/2011-30 z dne 15. 5. 2019 in vračilo plačanih 1.000,00 EUR, zavrže. II. V ostalem delu se tožbi ugodi tako, da se sklep Inšpektorata za okolje in prostor št. 106115-71/2011-66 z dne 15. 6. 2021 odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 347,70 EUR, v 15-ih dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom odločil, da se denarna kazen v višini 1.000,00 EUR takoj izterja, ker tožnik v predpisanem roku ni izpolnil obveznosti iz izvršljive odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Kranj, št. I06115-71/2011-30 z dne 15. 5. 2019 (v nadaljevanju inšpekcijska odločba). Zavezancu je za izpolnitev obveznosti določil nov rok, in sicer 20 dni po prejemu tega sklepa. Če zavezanec do določenega roka ne bo v celoti izpolnil obveznosti na podlagi izvršljive odločbe, se bo določila nova denarna kazen v višini 1.000,00 EUR.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo tožniku z inšpekcijsko odločbo naloženo, da izvede sanacijo posledic posega na varovano območje po Zakonu o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON) tako, da odstrani betonske cevi in navoženi material ter vzpostavi prejšnje stanje vlažnega travnika, kot je bilo pred posegom. Ker odločbe ni izvršil, je bil 16. 3. 2021 izdan sklep, da se denarna kazen izterja in določen nov rok za izvršitev, ki je potekel 22. 4. 2021. Na inšpekcijskem pregledu 5. 5. 2021 je bilo ugotovljeno, da odločba še vedno ni izvršena, razen nebistveni del obveznosti iz točke 1D. Sklicevanje tožnika na dodatna navodila Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave (v nadaljevanju ZRSVN) je po presoji organa brezpredmetno oziroma je lahko vezano le na vzpostavljanje mokrotnega habitata po odstranitvi zacevitve ter gradbenih odpadkov, česar pa tožnik še ni začel izvrševati. Nov rok za izvršitev je določil na podlagi tega, da ne gre za zahteven poseg (pretežno odstranitev nasutega materiala, odstranitev cevi iz potoka in ureditev brežin) in da je tožnik samostojni podjetnik, ki opravlja gradbena in rušitvena dela, zemeljska pripravljalna dela in urejanje ter vzdrževanje zelenih površin ter poseduje tudi gradbeno mehanizacijo.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Zavrača trditve tožnika, da ne more izpolniti navodil iz strokovnega mnenja ZRSVN z dne 11. 11. 2011, na katerem temelji inšpekcijska odločba, ker se je stanje v naravi spremenilo in je poseg izvedel njegov oče. Inšpekcijska odločba zoper tožnikovega očeta je bila odpravljena, tožniku, kot novemu lastniku, pa izdana inšpekcijska odločba, s katero mu je bila naložena sanacija. V obravnavanem postopku ni več mogoče upoštevati ugovorov o tem, da tožnik ni zavezanec za izvršitev inšpekcijske odločbe in ni več mogoče presojati pravilnosti s to odločbo naloženih ukrepov. Te ugovore bi moral tožnik uveljavljati v inšpekcijskem postopku.

4. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja. V tožbi vztraja, da je inšpekcijska odločba po pravnomočnosti in tekom izvršbe postala neizvršljiva, saj se mu z njo nalaga izvršitev nemogoče obveznosti in obveznosti, ki je tudi v nasprotju s prisilnimi predpisi. Zaradi poteka časa ter sprememb v naravi ne zasleduje več njenega namena, ker se z odrejenimi sanacijskimi ukrepi ne da več vzpostaviti mokriščnega travnika. Zato je že v pritožbi uveljavljal ničnost inšpekcijske odločbe, na kar bi moral organ paziti po uradni dolžnosti. Trdi, da bi organ, če bi bilo mogoče vzpostaviti prejšnje stanje, že zdavnaj postopal po 297. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in izvršbo opravil po drugi osebi. Ker je odločba neizvršljiva, se z izrekanjem denarnih kazni tožnika neutemeljeno kaznuje. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Ker je bil denarno kazen že prisiljen plačati, pa je treba odpraviti tudi posledice, zato zahteva vračilo plačane denarne kazni. Uveljavlja še povračilo stroškov postopka.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravne spise.

**K tč. I. izreka:**

6. Za začetek in tek upravnega spora morajo biti ves čas postopka izpolnjeni pogoji (t. i. procesne predpostavke), predpisani v prvem odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Pogoja sta tudi ta, da tožba ne sme biti vložena prepozno ali prezgodaj (2. točka) in da mora biti akt, ki se izpodbija s tožbo, upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka). Če procesne predpostavke niso izpolnjene, mora sodišče tožbo s sklepom zavreči (prvi odstavek 36. člena ZUS-1). Na obstoj procesnih predpostavk mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).1

7. Tožnik v tožbi, vloženi 4. 4. 2022, uveljavlja, naj sodišče za nično izreče odločbo toženke št. I06115-71/2011-30 z dne 15. 5. 2019. Uveljavlja torej, naj sodišče ugotovi ničnost inšpekcijske odločbe. Po 37. členu ZUS-1 sodišče na ničnost pazi po uradni dolžnosti ves čas postopka. Pogoj za to je obstoj upravnega spora, sproženega po tožbi zoper odločbo, izdano v upravnem postopku. Tožnik bi zato pri naslovnem sodišču ničnost inšpekcijske odločbe lahko uveljavljal le v tožbi, vloženi zoper inšpekcijsko odločbo. Tožbo zoper odločbo pa je treba vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek (28. člen ZUS-1). V obravnavani zadevi je toženka na podlagi pravnomočne inšpekcijske odločbe izdala sklep o izvršbi in šest sklepov, s katerim je tožniku naložila plačilo denarni kazni, iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe pa tudi izhaja, da so vsi akti pravnomočni. Tožnik je tožbo vložil šele zoper izpodbijani, sedmi sklep, s katerim je bilo odločeno, da se denarna kazen izterja in izreče nova denarna kazen. Šele v tej tožbi uveljavlja ničnost inšpekcijske odločbe, kar je glede na 28. člen ZUS-1 prepozno.

8. Ugotovitev ničnosti upravnega akta je izredno pravno sredstvo, ki ga ZUP določa in ureja v 279. in 280. členu. O njegovi utemeljenosti odloča pristojni upravni organ v upravnem postopku (tretji odstavek 280. člena ZUP). Stranka, ki z odločitvijo upravnega organa ni zadovoljna, pa lahko, če so za to izpolnjene procesne predpostavke po 36. členu ZUS-1, to odločitev upravnega organa izpodbija s tožbo v upravnem sporu. To pomeni, da s tožbo v upravnem sporu izpodbija odločbo, ki vsebuje odločitev o izrednem pravnem sredstvu po ZUP. Stranka lahko torej ničnost upravne odločbe z izrednim pravnim sredstvom uveljavlja v upravnem postopku. Šele v primeru zavrnitve tega pravnega sredstva je možno sodno varstvo v upravnem sporu.

9. Tožnik sicer trdi, da naj bi ničnost uveljavljal v pritožbi zoper prvostopenjski sklep, pri čemer drži, da lahko odločbo po tretjem odstavku 280. člena ZUP izreče za nično tudi drugostopenjski organ. Vendar pa drugostopenjski organ, četudi bi bilo pritožbo mogoče obravnavati kot predlog za izrek ničnosti inšpekcijske odločbe, o tem ni odločal kot o samostojnem pravnem vprašanju in predloga ni zavrnil, ampak je o njem presodil v okviru predhodnega pravnega vprašanja. Zato tožba, po kateri bi sodišče presojalo zakonitost odločitve, ki ni bila sprejeta, ni dovoljena.

10. Tožnik nadalje zahteva vračilo 1000,00 EUR, kar utemeljuje s tem, da gre za odpravo posledic izpodbijanega akta.

11. Sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (2. člen ZUS-1). Smiselno je mogoče razumeti, da tožnik šteje, da če sodišče izpodbijani akt odpravi, odpade pravna podlaga, po kateri je plačal denarno kazen, zato naj bi bil upravičen to terjati nazaj. To pa ni presoja zakonitosti akta. Zato je moralo sodišče presoditi še, ali gre za tožbo po prvem dostavku 4. člena ZUS-1, za katero morajo biti prav tako izpolnjene vse splošne zakonske procesne predpostavke (36. člen ZUS-1) in poleg tega še posebne procesne predpostavke, ki izhajajo iz samega besedila 4. člena ZUS-1 (4. točka prvega odstavka 36. člena v povezavi s 4. členom ZUS-1). Po teh procesnih predpostavkah je tožba (med drugim) dovoljena, če je v njej zatrjevano dejanje javne oblasti, ki naj bi poseglo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, izvedel pa naj bi ga organ države oziroma samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnega pooblastila pri izvrševanju njegovih oblastvenih pooblastil. Poleg tega sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika zgolj, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

12. Splošno pravilo neopravičene obogatitve je določeno v 190. členu Obligacijskega zakonika, ki določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (prvi odstavek). Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (tretji odstavek). O zahtevku za vračilo, ki naj bi potrditvah tožnika temeljil na odpadli pravni podlagi, pa je po 1. členu Zakona o pravdnem postopku2 pristojno odločati sodišče v pravdnem postopku.

13. Glede na navedeno je sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na ničnost inšpekcijske odločbe in na vračilo 1.000,00 EUR, zavrglo.

**K tč. II. izreka:**

14. V ostalem je tožba utemeljena.

15. Predmet tožbenega izpodbijanja v tem upravnem sporu je sklep, izdan v postopku izvršbe, s katerim je odločeno, da se s prejšnjim sklepom zagrožena denarna kazen takoj izterja, obenem pa se tožniku določi nov rok za izpolnitev obveznosti in se mu zagrozi z novo denarno kaznijo. Gre torej za sklep po drugem odstavku 298. člena ZUP.

16. Kot je sodišče že pojasnilo, mora v upravnem sporu po uradni dolžnosti paziti na procesne predpostavke. Zato je moralo najprej presoditi, ali je predmet tožbe dokončen upravni akt, s katerim se posega v pravni položaj tožnika. Sklep o izterjavi denarne kazni namreč ni sklep, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan (drugi odstavek 5. člena ZUS-1).

17. Iz zakona izhajata dva temeljna pogoja, ki ju je treba uporabiti pri presoji, ali je posamezna odločitev upravni akt: 1. formalno so to le tisti akti, ki jih izdajajo državni organi, organi lokalnih skupnosti oziroma nosilci javnih pooblastil (1. člen ZUS-1), materialno pa so to tisti akti, ki vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika in s tem posegajo v pravni položaj tožnika in so utemeljeni na normi javnega prava, ki organ pooblašča za enostransko, oblastveno, posamično odločanje v javnem interesu.3 Odločitev je torej pod temi pogoji lahko upravni akt, četudi je z njo odločeno s sklepom.

18. Iz sodne prakse izhaja, da sta naslovno in Vrhovno sodišče sklep o izterjavi denarne kazni že obravnavala kot upravni akt, saj sta v številnih primerih vsebinsko presojala njegovo zakonitost.4 V kasnejši sodni praksi pa se je izoblikovalo stališče, da sklep o denarni kazni ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Tako je Vrhovno sodišče zavrnilo argumente tožnika, da izpodbijani sklep upravnega organa posega v njegov pravni položaj, saj gre za izvršbo obveznosti, naloženih z izvršilnim naslovom, to je ureditveno inšpekcijsko odločbo prvostopnega upravnega organa s posredno prisilitvijo, ki jo ureja 298. člen ZUP. O pravici, obveznosti oziroma pravni koristi tožnice je bilo po stališču Vrhovnega sodišča odločeno že z inšpekcijsko odločbo (izvršilnim naslovom). Pojasnilo je, da izbira z zakonom predvidenega načina izvršbe in sama izvršba, ki je skladna z normativno ureditvijo, ne predstavljata odločanja o obveznosti, nalaganja obveznosti in tudi na novo ne posegata v pravni položaj zavezanca. Predstavljata le zakonit način, s katerim upravni organ zavezanca prisili k izpolnitvi naložene obveznosti, če zavezanec obveznosti prostovoljno ne izpolni.5

19. Sodišče sodi, da obstajajo razlogi, ki pretehtajo te argumente, zaradi katerih sta Upravno in Vrhovno sodišče štela, da sklep o denarni kazni ni upravni akt. Drži, da je o zavezančevi obveznosti odločeno že z izvršilnim naslovom, kar pa samo po sebi še ne pomeni, da mu zato nobena odločitev, sprejeta v postopku izvršbe, ne more nalagati nove vsebinske obveznosti.

20. V primeru, ko se ne opravlja izvršba po drugih osebah, ampak s prisilitvijo, organ zavezanca sili k izpolnitvi z denarnimi kaznimi. Po presoji sodišča pa sklep o izrečeni denarni kazni za zavezanca vzpostavlja posebno obveznost. Njen namen je res doseči, da bi sam izpolnil obveznost, ki je predmet izvršilnega naslova. Vendar je ta obveznost lahko predmet samostojne izvršbe. Za razliko od izvršbe, ki se opravlja po drugih osebah, ko organ s sklepom naloži zavezancu naj proti poznejšemu obračunu založi znesek, potreben za kritje izvršilnih stroškov, pa tudi ne pride do vračunanja zneskov plačane denarne kazni v stroške, ki so sicer potrebni za to, da se z odločbo naložena obveznost izpolni.

21. Pri tem je Vrhovno sodišče v novejši sodni praksi štelo, da je upravni akt (tudi) sklep o predujmu6, ki ga organ izda v postopku izvršitve po drugih osebah na podlagi drugega odstavka 297. člena ZUP.7 Da gre tudi v primeru sklepa o denarni kazni, s katerim organ zavezanca sili, naj sam izpolni obveznost iz izvršilnega naslova, za upravni akt, mora veljati še toliko bolj, saj se denarna kazen v primeru, če zavezanec odločbe ne izvrši, ne obračuna, tj. "ne odšteva" od zneska stroškov, potrebnih za izvršitev obveznosti, kot je to v primeru predujma. To nedvomno kaže na to, da gre pri uporabi denarne kazni po 298. členu ZUP po vsebini za materialno določbo, ki daje podlago za odločanje o zavezančevi obveznosti, ki je različna od obveznosti, določene v izvršilnem naslovu.

22. Glede na navedeno, je sodišče tožnikovo tožbo v delu, v katerem izpodbija navedeni sklep, presojalo po vsebini. Tožnik zatrjuje, da izvršba ni mogoča in ni dopustna, ker je izvršilni naslov "kasneje" postal neizvršljiv in s tem ničen. To utemeljuje s tem, da so posege v varovano zemljišče že pred letom 2011 izvedli njegovi pravni predniki, ki so ga izsuševali zaradi pridobitve obdelovalne površine. Prva inšpekcijska odločba je bila 6. 8. 2013 izdana zoper njegovega očeta, kateremu so bili vsebinsko naloženi povsem enaki sanacijski ukrepi. Ta odločba je bila odpravljena in leta 2019 izdana tožniku, ki je postal lastnik teh zemljišč. Pri tem pa se obe inšpekcijski odločbi opirata na isto strokovno mnenje ZRSVN z dne 11. 11. 2011, ki upošteva stanje v naravi v letu 2011. Trdi, da to mnenje ni več uporabljivo oziroma ukrepi izvedljivi, ker se je stanje v naravi bistveno spremenilo. To utemeljuje s fotografijami k mnenju ZRSVN in fotografijami inšpekcijskega pregleda 5. 5. 2021, iz katerih naj bi bilo na prvi pogled jasno, da je območje povsem spremenjeno. Inšpekcijska odločba mu nalaga, da naj območje po izkopu gradbenih odpadkov nasuje z močvirno zemljo, ki je na tem območju ni več, tožniku pa ni jasno, kako in kje naj jo po vsem tem času priskrbi oziroma trdi, da to ni mogoče. Ugovarja, da ne more izvršiti niti obveznosti iz podtočke D inšpekcijske odločbe, saj mu v nasprotju s 4.a členom Zakona o kmetijskih zemljiščih nalaga zasaditev drevesnih vrst na kmetijskih zemljiščih. Vse navedeno naj bi v kazenski zadevi I Kpr 7762/2020 zaslišana kot priča potrdila ... pri ... A. A. 23. Po presoji sodišča upravni akt ne more postati ničen po izdaji, ampak je lahko ničen le, če so okoliščine iz 297. člena ZUP obstajale ob njegovi izdaji. Nična odločba je namreč neobstoječa in nima nobenih pravnih učinkov. Kot pove že ime, pa je lahko neobstoječa le od dneva, ko je bila izdana. Zato tudi prvi odstavek 281. člena ZUP določa, da če se odločba odpravi ali izreče za nično, se odpravijo tudi (vse) pravne posledice, ki so iz nje nastale. Vzpostaviti je treba torej stanje, kot da odločba ne bi bila nikoli izdana, kar pa v primeru, ko je "šele naknadno" nastopil razlog zaradi katerega odločbe ne bi bilo mogoče izvršiti oziroma to ne bi bilo v skladu z zakonom, saj je odločba ob izdaji veljala in ustvarjala učinke. Pri tem sodišče še opozarja na stališče, da mora biti ničnost upravnega akta in s tem neobstojnost iz razlogov pravne varnosti ugotovljena z odločbo.8

24. Vendar to, da odločba zaradi nastopa okoliščin po njeni izdaji ne more postati nična, še ne pomeni, da organ v izvršilnem postopku, kadar neizvršljivost nastopi kasneje, tega dejstva ne more oziroma ne sme upoštevati in zato tudi ne presojati, ali je zatrjevano dejstvo nastopilo. Sodišče se sicer strinja z drugostopenjskim organom, da v postopku izvršbe ni več mogoče presojati pravilnosti z odločbo naloženih ukrepov, česar pa ni mogoče enačiti z izvršljivostjo izvršilnega naslova v postopku izvršbe.

25. Po prvem odstavku 293. člena ZUP9 nezmožnost izvršitve sicer ni izrecno določena kot razlog za ustavitev izvršbe. Vendar pa je izvršljivost po 282. členu ZUP pogoj za izvršbo in po presoji sodišča ne pomeni le lastnosti, ki jo definira drugi odstavek 224. člena ZUP,10 ampak pomeni tudi, da mora biti predmet odločbe tak, da ga je mogoče udejanjiti. Obveznost po izvršilnem naslovu ni izvršljiva, če je dejanje, ki ga mora dolžnik izvršiti, dejansko nemogoče. Pri dejanski nezmožnosti je sicer praviloma pomembna t. i. objektivna nezmožnost. Z (objektivno) dejansko nezmožnostjo dejanja je izenačena t. i. pravna nezmožnost.11 Izvrševanje obveznosti bodisi po tretjih osebah, bodisi z izrekanjem denarnih kazni, čeprav je pravno ali dejansko ni mogoče udejanjiti, bi bilo po mnenju sodišča v nasprotju z načelom pravne države. Da je izvršljivost relevantna, pa nenazadnje izhaja tudi iz razlage določb prvega odstavka 297. in prvega odstavka 298. člena ZUP12, ki obravnavata izvršbo po drugih osebah in izvršbo s prisilitvijo. Iz dikcij obeh členov nameč izhaja, da mora biti obveznost taka, da jo lahko izvrši bodisi zavezanec bodisi kdo drug. Neizvršljive obveznosti ne more izvršiti nihče. 26. Po stališču pravne teorije, ki se sklicuje tudi na starejšo sodno prakso, se pri obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova, njena izvršljivost domneva, zato mora izvršilni organ le ugotoviti, ali obstaja izvršilni naslov (prvi odstavek 290. člena ZUP), ne pa tudi, ali je zavezančeva obveznost izvršljiva. Šteje se torej, da je izvršljiva vsaka obveznost, ki je navedena v izvršilnem naslovu. V tem primeru mora zavezanec trditi in dokazati, da ni.13 Okoliščina, ali je obveznost po izvršilnem naslovu izvršljiva, je torej tudi po stališču pravne teorije, v izvršilnem postopku pravno relevantna. Da je ugovor zavezanca, da izvršilnega naslova ni mogoče izvršiti, v izvršilnem postopku pomemben in ga mora zato organ presojati, izhaja tudi iz ustaljene prakse naslovnega sodišča,14 ki je presegla stališče Vrhovnega sodišča, zavzeto v zadevi I Up 321/2014, da bi lahko tožnik ugovore o nezmožnost izvršitve naloženih obveznosti uveljavljal (le) v upravnem sporu, kjer bi bil predmet inšpekcijska odločba, ne pa sklep o denarni kazni. Po presoji sodišča to ne more veljati le v času, ko je izdan sklep o izvršbi oziroma v času, ko lahko zavezanec ugovarja uvedbi izvršbe, ampak lahko to, da odločbe objektivno ni mogoče izvršiti, uveljavlja tudi zoper ostale odločitve, ki jih organ sprejema v postopku izvršbe, v tem primeru zoper sklepe, s katerimi izreka denarne kazni. Glede na navedeno je upravni 0rgan ustrezno substanciran ugovor, da je odločba (postala) neizvršljiva,15 dolžan presojati.

27. Po povedanem ne drži stališče prvostopenjskega organa, da je tožnikov ugovor, da je obveznost neizvršljiva, ker inšpekcijska odločba temelji na ukrepih ZRSVN iz leta 2011, stanje pa se je od tedaj bistveno spremenilo, zato se z njimi ne da več vzpostaviti mokriščnega travnika, brezpredmeten. Inšpekcijska odločba se namreč ne nanaša (zgolj) na odvoz gradbenih odpadkov16 in odstranitev betonskih cevi, v katere je speljan potok, glede katerih se sodišče strinja s toženko, da gre že po naravi stvari za obveznost, ki jo je mogoče izvršiti. V njenem izreku je že uvodoma poudarjeno, da mora tožnik vzpostaviti stanje vlažnega travnika, kot je bilo pred posegom in v tem okviru tudi navoziti močvirnato zemljo, kar trdi, da ne more, saj mu ni jasno, kje naj jo priskrbi oziroma trdi, da to ni mogoče. Glede na to, da za vnos odpadkov v tla, med odpadke pa sodi tudi zemljina in umetno pripravljena zemljina, veljajo določene omejitve in da izkop (večje količine) zemlje prav tako ni dovoljen vedno in povsod, je tak ugovor pravno relevanten. Toženka pa se do njega in do izjav predstavnice ZRSVN na katere se sklicuje tožnik, ni opredelila. Če organ s pojasnilom, da je neizvršljivost lahko vezana kvečjemu na vzpostavljanje mokrotnega habitata po odstranitvi zacevitve in gradbenih odpadkov, sodi, da je mogoče odločbo delno izvršiti in bi se stanje naravne vrednote, ki je bilo že pred več kot desetletjem uničeno, vzpostavljalo postopoma, ko bi bili odpadki odpeljani in potok odcevljen oziroma je štel, da naj bi bili posamezni deli inšpekcijske odločbe neodvisni od drugih, pa bi moral to ustrezno argumentirati, da bi sodišče pravilnost in utemeljenost njegovih razlogov lahko preizkusilo.

28. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Zaradi učinkovitejšega vodenja ponovljenega postopka še opozarja, da naj organ v njem presodi, ali je na način, ki izhaja iz inšpekcijske odločbe mogoče vzpostaviti stanje vlažnega travnika, kot je bilo pred posegom oziroma ali je to mogoče tudi, če se izvrši le del odločbe, tj. z odvozom navoženega materiala, odstranitvijo betonske cevi in sanacijo brežine potoka, brez nasutja posebne, močvirnate zemlje. Če je za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev zadeve, potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba, ki vodi postopek, ne razpolaga, naj opravi dokaz z izvedencem (190. člen ZUP), ki ga je tožnik za dokazovanje svoje trditve o nezmožnosti izvršitve tudi predlagal. Sodišče še opozarja, da izrek pod točko C inšpekcijske odločbe za izvršitev ni relevanten, saj zgolj ugotavlja stanje po spremembi, v njem pa je tudi zapisano, da tožniku tega dela del vodotoka ni treba dati iz cevi. S tem mu ne nalaga nobene obveznosti, zaradi česar v tem delu odločbe ni ničesar, kar bi bilo mogoče izvršiti. Sodišče poudarja, da se v tej sodbi ne izreka o tem, ali bi bilo to zaradi varstva območja Natura 2000 oziroma kvalifikacijske vrste rak koščak potrebno, ker to ni predmet tega upravnega spora.

29. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

30. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnik upravičen do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena brez glavne obravnave in tožnika je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV, kar znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Tožniku je stroške dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve sodbe. V skladu s točko c) tarifne številke 6 ZST - 1 bo sodna taksa vrnjena tožniku po uradni dolžnosti. V skladu s prvim odstavkom 299. člena OZ zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo.

1 Glej I Up 196/2020. 2 Prvi člen Zakona o pravdnem postopku določa, da ta zakon določa pravila postopka, po katerih sodišče obravnava in odloča v sporih iz osebnih in družinskih razmerij, ter v sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb, razen če so kateri od navedenih sporov po posebnem zakonu v pristojnosti specializiranega sodišča ali drugega organa. 3 E. Kerševan v E. Kerševan (ur.), Zakon o upravnem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2019, stran 20. 4 Glej X Ips 1100/2005, X Ips 1326/2005, X Ips 1437/2004, X Ips 576/2004, X Ips 1371/2005. 5 Glej I Up 321/2014, I Up 312/11, tč. 6 in 7. 6 Glej I Up 196/2021. 7 Člen 297 ZUP določa: Če je zavezanec dolžan storiti kaj takega, kar lahko stori tudi kdo drug, pa te obveznosti sploh ne izpolni ali je ne izpolni popolnoma, se tako dejanje opravi po drugi osebi na zavezančeve stroške. Zavezanca je treba na to poprej opozoriti (prvi odstavek). V primeru iz prvega odstavka tega člena lahko organ, ki opravlja izvršbo, naloži zavezancu s sklepom, naj založi znesek, ki je potreben za kritje izvršilnih stroškov, proti poznejšemu obračunu. Sklep o položitvi tega zneska je izvršljiv (drugi odstavek). 8 Glej U 799/93, A. Kmecl v E. Kerševan (ur.) Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2019, stran 252. 9 Ki določa, da se upravna izvršba po uradni dolžnosti ustavi in opravljena dejanja odpravijo, če se ugotovi, da je obveznost izpolnjena, da izvršba sploh ni bila dovoljena ali da je bila opravljena proti komu, ki ni zavezanec, ali če upravičenec zahtevo umakne oziroma če je izvršilni naslov odpravljen ali razveljavljen. 10 Ta določa, da odločba prve stopnje postane izvršljiva: 1. ko se vroči stranki, če pritožba ni dovoljena; 2. ko preteče rok za pritožbo, če pritožba ni bila vložena; 3. ko se vroči stranki, če pritožba ne zadrži izvršitve; 4. ko se pravici do pritožbe odpovedo vse stranke; 5. ko se stranki vroči odločba organa druge stopnje, s katero se pritožba zavrne, ali sklep s katerim se pritožba zavrže. 11 Glej II Ip 1676/2019, I Ip 640/2013. 12 Prvi odstavek 297. člena ZUP določa, da če je zavezanec dolžan storiti kaj takega, kar lahko stori tudi kdo drug, pa te obveznosti sploh ne izpolni ali je ne izpolni popolnoma, se tako dejanje opravi po drugi osebi na zavezančeve stroške. Zavezanca je treba na to poprej opozoriti. Prvi odstavek 298. člena ZUP pa določa, da če je zavezanec dolžan kaj storiti, dopustiti ali kaj trpeti, pa ravna v nasprotju s to obveznostjo, ali če je predmet izvršbe kakšno zavezančevo dejanje, ki ga ne more namesto njega opraviti nihče drug, ali če narava izvršbe to terja, ali če izvršba po drugih osebah ni bila uspešna ali ni primerna, prisili organ, ki opravlja izvršbo, zavezanca k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo. 13 J. Podlipnik v P. Kovač, E. Kerševan (ur), Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, 2. knjiga, str. 766. 14 Glej I U 549/2020, I U 717/2019, I U 957/2020, I U 928/2021, I U 1034/2021. 15 Enako velja za ugovor, da je odločba (že od izdaje) nična, saj prvi odstavek 293. člena ZUP za primer odprave ali razveljavitve odločbe določa, da je treba izvršbo ustaviti. 16 Vnos gradbenih odpadkov v tla je sicer po Zakonu o varstvu okolja, razen v primerih, ki so po Uredbi o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov izrecno dovoljeni, prepovedan, inšpekcijski organ pa po tem predpisu pooblaščen, da odredi odstranitev.