Jedro

Pri odločanju o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo (po določbah 200. in 203. člena ZOR), upoštevajo sodišča tako konkretne okoliščine vsakega posameznega škodnega primera (načelo individualizacije), kot tudi širšo primerjavo vsakega posameznega primera s podobnimi odškodninskimi zadevami (ki jo terja 22. člen URS). Na ta širši okvir (ki zajema celotno sodno prakso na odškodninskem področju in ne številčno omejeno, ki jo uveljavlja revizija po svoji izbiri), pazi še posebno vrhovno sodišče (109. člen Zakona o sodiščih). Taka presoja pa ne terja izjavljanja o vsakem drugem primeru kot želi revizija, ker v našem pravnem redu ne temelji odločanje na sodnih precedensih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V odškodninskem sporu pravdnih strank, v katerem je tožnica uveljavljala plačilo odškodnine za škodo, ki jo je pretrpela zaradi poškodb, ki jih je dobila v prometni nesreči, ki jo je povzročil toženkin zavarovanec, je sodišče prve stopnje priznalo 600.000 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, medtem ko je višji tožničin zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila tožnica, ki je uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se ji prizna celotna zahtevana odškodnina. V reviziji povzema bistveno vsebino izvedenskega mnenja ortopeda prim. dr. M. S. in na njegovi podlagi ter svoje izpovedi zatrjuje, da so bile odškodnine za telesne bolečine, za bodoče telesne bolečine in neugodnosti ter za strah prenizko priznane in da je utemeljena odškodnina iz navedenih obeh naslovov tolikšna, kot jo je zahtevala v tožbi. Utemeljena pa da je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Čeprav sicer lahko opravlja vsa dela kot pred nesrečo, mora v delo vlagati več napora, več volje in energije, kot pred nesrečo. Zato je podano zmanjšanje življenjskih sposobnosti in zato je utemeljen tudi njen zahtevek iz tega naslova. Z izpodbijanima sodbama sta sodišči nižjih stopenj nepravilno uporabili določbi 200. in 203. člena ZOR. Pri odmeri odškodnine ni upoštevano, da je bila tožnica ob nesreči mlada in da bo morala tako bodoče telesne bolečine kot posledice prizadetega zdravja, trpeti še velik del svojega življenja. Zagrešena je tudi kršitev tožničine ustavne pravice do enakega varstva pravic po 22. členu URS, ker je dobila trikrat nižjo odškodnino kot oškodovanci s tovrstnimi poškodbami. V podkrepitev te trditve je navedla dvanajst primerov, glede katerih navaja pri devetih zvin vratne hrbtenice s 5 % okvaro zdravja, pri vseh pa tudi podatek, da so oškodovanci dobili tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. V sporih dosojene odškodnine je valorizirala na datum sodbe sodišča prve stopnje v tem primeru ter je nato tako dobljene odškodnine primerjala z odškodnino, ki je bila priznana tožnici. V reviziji prosi vrhovno sodišče, da argumentirano obrazloži, s čim si je tožnica zaslužila takšno diskriminacijo. Sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP, ki da je podana zato, ker sodišče druge stopnje ni navedlo razlogov v zvezi s tožničinim prikazom dvanajstih odškodninskih primerov. Bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa da je podana zato, ker je izvedenec ugotovil pri tožnici zmanjšanje življenjskih aktivnosti, sodišče druge stopnje pa je v nasprotju s tako vsebino listine zaključilo, da pri tožnici ni podano zmanjšanje življenjskih aktivnosti.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki dopušča preizkus pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje le iz razlogov določenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščema nižjih stopenj in zaradi pravilne uporabe materialnega prava glede na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v izpodbijani sodbi. Navedene omejitve veljajo tako za stranko oziroma revizijo kot njeno pravno sredstvo, kot za revizijsko sodišče oziroma možen obseg njegove presoje na revizijski stopnji. Ta presoja mora temeljiti na ustavi in zakonih (3. člen Zakona o sodiščih). V takem okviru je sodišče vezano tudi na določilo 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS, katerega kršitev se v reviziji uveljavlja), ki zagotavlja prizadetemu ustavno pravico do enakega varstva pravic v različnih postopkih, tudi sodnih. To ustavno določilo daje stranki pravico do izjav v postopku, nasproti tej njeni pravici pa obstaja obveznost sodišča, da pretehta relevantnost tistih strankinih navedb, ki so odločilnega pomena za presojo spora. V danem primeru revidentka očita pritožbenemu sodišču, da se ni opredelilo do njenih navedb o dvanajstih odškodninskih sporih, ki naj bi dokazovali neustreznost njej dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Zatrjevana domnevna kršitev obravnavane ustavne pravice vsebuje očitek procesnopravne narave (ker da sodba ne vsebuje razlogov o zadevnih pritožbenih navedbah) in materialnopravne narave (ker da je njej prisojena odškodnina prenizka v razmerju do navedenih odškodninskih primerov).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da revizijski očitek v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljen. Namreč sodišče druge stopnje se je o tožničinih pritožbenih navedbah v zvezi s konkretnimi primeri (čeprav ti ne morejo predstavljati odločilnih okoliščin) izjavilo in opredelilo v obrazložitvi svoje sodbe na tretji strani (v dveh odstavkih), na četrti strani (prav tako v dveh odstavkih) in na zadnji strani (v prvem odstavku). Kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP v pritožbenem postopku zato ni podana. V razlogih svoje sodbe se je pritožbeno sodišče o neutemeljenosti navedenih izvajanj izreklo dovolj izčrpno in jasno. Pojasnilo je tudi razloge o tem, zakaj ni bil utemeljen tožničin zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Razlogi izpodbijane sodbe tudi niso v nasprotju z izvedenskim mnenjem kot nasprotno izvaja revizija. Sodišče prve stopnje je v razlogih svoje sodbe zaključilo, da ni podano zmanjšanje življenjskih aktivnosti, da ga zato tudi izvedenec ni mogel oceniti ter da bodo v bodočnosti le občasne telesne bolečine, zaradi česar je za take telesne bolečine priznalo še dodatno odškodnino (100.000 SIT). Sodišče druge stopnje je zaradi pritožbenih izvajanj te okoliščine (dejanske in pravne) presodilo in jih v celoti sprejelo (potrdilo). Revizijsko sodišče ugotavlja, da revizija z opustitvijo odločilnega dela izvedenčevega mnenja, iz katerega izhaja, da poškodba ni zapustila nobenih anatomskih pa tudi ne funkcionalnih izpadov, saj je hrbtenica popolnoma gibljiva v vseh smereh in neboleča ter dejanske izpovedbe tožnice, da se ji pri določenih delih pojavijo bolečine (in ne duševne bolečine kot protispisno izvaja revizija), nedopustno poskuša omajati dokazno oceno sodišč nižjih stopenj, po kateri pa pri tožnici niso nastopile druge posledice kot občasne telesne bolečine v bodočnosti in ki je utemeljevala le odškodnino za telesne bolečine in ne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj izpodbijani del svoje presoje obrazložili na podlagi podatkov celotnega mnenja izvedenca in izpovedi tožnice ter se tako pokažejo revizijska izvajanja o domnevnih neskladnostih, ki naj bi imela pomen bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, za neutemeljena.

Revizija ni utemeljena niti v smeri zmotne uporabe materialnega prava. Zaradi revizijskega prikaza dvanajstih odškodninskih primerov, ki zavzemajo pretežni del revizijskih razlogov, velja k že uvodoma navedenim razlogom procesne narave, dodati še naslednje. Pri odločanju o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo (po določbah 200. in 203. člena ZOR), upoštevajo sodišča tako konkretne okoliščine vsakega posameznega škodnega primera (načelo individualizacije), kot tudi širšo primerjavo vsakega posameznega primera s podobnimi odškodninskimi zadevami (ki jo terja 22. člen URS). Na ta širši okvir (ki zajema celotno sodno prakso na odškodninskem področju in ne številčno omejeno, ki jo uveljavlja revizija po svoji izbiri), pazi še posebno vrhovno sodišče (109. člen Zakona o sodiščih). Taka presoja pa ne terja izjavljanja o vsakem drugem primeru kot želi revizija, ker v našem pravnem redu ne temelji odločanje na sodnih precedensih. Ob v reviziji predstavljenih primerih je le še opozoriti, da se nanašajo na oškodovance, ki so pretrpeli zvin vratne hrbtenice in da je bilo v vseh primerih ugotovljeno tudi zmanjšanje življenjskih aktivnosti (v obsegu 5 %). V obravnavanem primeru je tožnica pretrpela le prenateg obvratnih mišic (in torej ne zvina vratne hrbtenice) in poškodba tudi ni zapustila nobenih anatomskih ali funkcionalnih izpadov (listovni št. 32 in 33). Po predstavljenih primerih je tako šlo za težje poškodbe, ki so zapustile posledice in niso primerljive s tožničinim primerom.

Kot že navedeno je po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj pretrpela tožnica le prenateg obvratnih mišic, kar je terjalo enomesečno zdravljenje, ki ga je spremljalo kratko bolečinsko obdobje: štiri dni srednje močne bolečine trajno, dva dneva srednje močne občasne bolečine ter deset dni lažje fizične bolečine v trajni obliki in sedem dni v pojemajoči obliki. Občasne telesne bolečine pa so možne - kot že navedeno - pri daljši prisiljeni drži, pri težjem fizičnem delu ali rekreaciji in podobno. Za tako škodo je odškodnina 500.000 SIT iz naslova telesnih bolečin tudi po presoji revizijskega sodišča povsem primerna in je ustrezna pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Enak pravni zaključek velja za odškodnino 100.000 SIT, ki je bila priznana tožnici iz naslova strahu. Podlage za priznanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa ni bilo, ker med postopkom ni bilo ugotovljeno zmanjšanje njenih življenjskih aktivnosti, ki predstavlja predpostavko za priznanje ustrezne odškodnine za duševne bolečine. Razlogi o tem, da tožnica te oblike škode ni pretrpela, so navedeni že spredaj.

Revizijsko sodišče po povedanem ocenjuje, da sodišči nižjih stopenj s sprejetima odločitvama nista zagrešili očitane zmotne uporabe materialnega prava. Končno ocenjuje revizijsko sodišče, da je revizija brez pravne podlage tudi v delu, s katerim uveljavlja pravico do višje odškodnine na račun zatrjevanega čakanja na odškodnino, saj izhaja iz podatkov spisa, da je bila tožba vložena 18.9.1998, o sporu pa je bilo odločeno na prvi stopnji (od tedaj dalje pa tečejo tudi zakonske zamudne obresti) že 30.5.2000. Na podlagi navedenega ugotavlja revizijsko sodišče, da niso bile zagrešene v reviziji uveljavljane kršitve in tudi ne uradoma upoštevne. Zato je tožničino neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).