Jedro

Tožnica ni pooblastila svojega moža, da v njenem imenu tudi zanjo in njune mladoletne otroke poda umik prošnje za azil, brez takšnega pooblastila pa izjava o umiku prošenj za azil, ki jo je podal prvi tožnik za druge prosilce za azil, nima pravnih učinkov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS,Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000 in 45/06 odl.US RS) ugodilo tožbi tožnikov I.O., mld. D.A., mld. S.A. in mld. R.O., odpravilo sklep tožene stranke z dne 29.6.2006 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedenim sklepom je tožena stranka po združitvi zadev v en postopek, postopke za priznanje azila v Republiki Sloveniji za A.A., roj. 26.3.1978, I.O., roj. 26.12.1986, D.A., roj. 23.8.2002, S.A., roj. 25.9.2003 in R.O., roj 16.7.2005, ustavila in odločila, da morajo zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti sklepa. S sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo A.A. (1. točka izreka sodbe in sklepa) in tožnike oprostilo plačila sodnih taks (3. točka izreka sodbe in sklepa).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožba tožnice I.O. in njenih mladoletnih otrok utemeljena. Tožena stranka je izdala izpodbijani sklep na podlagi 1. alinee 1. odstavka 42. člena Zakona o azilu (ZAzil- UPB 2, Uradni list RS, št. 51/06 in 37/06-sklep US RS). Tožena stranka je štela prošnjo za azil prvega tožnika, druge tožnice in njunih mladoletnih otrok za umaknjeno na podlagi pisne izjave prvega tožnika z dne 14.6.2006, ki pa je druga tožnica ni podpisala. Sodišče še navaja, da iz upravnih spisov tudi izhaja, da je prvotožnik dne 16.6.2006 poslal toženi stranki pisno izjavo, da izjavo za prekinitev postopka preklicuje, nato pa je v izjavi z dne 26.6.2006, prošnjo za azil ponovno umaknil, vendar tokrat le v svojem imenu, ne pa tudi v imenu druge tožnice ter njunih mladoletnih otrok. Glede na to, da iz podatkov v upravnih spisih ne izhaja, da je prošnjo za azil umaknila tudi druga tožnica zase in v imenu svojih otrok, je izpodbijani sklep tožene stranke o združitvi zadev v en postopek in ustavitev azilnih postopkov tudi za drugo tožnico in mladoletne otroke, izdan v nasprotju z 42. členom ZAzil. Zato je sodišče prve stopnje v tem delu tožbi ugodilo ter izpodbijani sklep na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek v smislu 2. in 3. odstavka 60. člena ZUS.

Tožena stranka vlaga pritožbo le zoper sodbo (2. točko sodbe in sklepa) in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Ugotavlja, da umik prošenj za azil z dne 14.6.2006 res ni bil podpisan s strani I.O., kar bi lahko pomenilo, da z umikom, ki ga je vložil prvotožnik, ni bila seznanjena, vendar pa je tožena stranka dne 16.6.2006 prejela preklic umika, ki je bil podpisan tudi s strani I.O., kar po mnenju tožene stranke pomeni, da je bila I.O. seznanjena z umikom prošenj za azil z dne 14.6.2006 in je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Meni, da je sodišče napačno presodilo, da ne bi smela združiti azilnega postopka, saj je bil izpodbijani sklep izdan na podlagi umika prošenj za azil z dne 14.6.2006 in ne na podlagi ponovnega umika prošnje za azil z dne 26.6.2006, ki ga je izrecno samo zase vložil A.A. Ponovni umik prošnje za azil z dne 26.6.2006 je namreč prejela šele 3.7.2006 (in ne 30.6.2006, kot navaja sodišče), to je štiri dni po izdaji izpodbijanega sklepa. Ponovni umik prošnje za azil z dne 26.6.2006 v konkretnem postopku ni bil pomemben. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi, odpravi 2. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa ter potrdi izpodbijani sklep z dne 29.6.2006. Tožnica I.O. in njeni trije mladoletni otroci vlagajo odgovor na pritožbo po svojem pooblaščencu in se strinjajo z izpodbijano sodbo. Navajajo, da je bila izpodbijana sodba izdana na podlagi ugotovitve, da I.O. zase in za otroke ni podala umika prošenj za azil. V njihovem imenu podani umik, brez podpisa oziroma v ta namen danega pooblastila, pa ni veljaven, kar je sodišče pravilno upoštevalo. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje zakonita in pravilno utemeljena.

V obravnavani zadevi je v presoji zakonitost sklepa tožene stranke, izdanega na podlagi 1. alinee 1. odstavka 42. člena ZAzil, po katerem se ne glede na to, na kateri stopnji je postopek, prošnja za azil šteje za umaknjeno in se postopek s sklepom ustavi, če prosilec za azil prošnjo za azil umakne. V zadevi ni sporno, da je prvi tožnik kot prosilec za azil, dne 14.6.2006 umaknil prošnjo za azil zase, in tudi ne, da vloge z dne 14.6.2006 druga tožnica ni podpisala. Sporno je, ali je mogoče na podlagi takšne vloge, ki je druga tožnica ni podpisala, šteti, da so umaknjene tudi njena in prošnje za azil njunih mladoletnih otrok. Po presoji pritožbenega sodišča za takšno sklepanje ni pravne podlage ne v ZAzil ne v Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se v azilnem postopku uporablja za vprašanja, ki niso urejena v ZAzil. Podatki v upravnih spisih namreč ne izkazujejo, da bi prva tožnica pooblastila svojega moža, da v njenem imenu tudi zanjo in njune mladoletne otroke poda umik prošnje za azil. Brez takšnega pooblastila pa izjava o umiku prošenj za azil, ki jo je podal prvi tožnik za druge prosilce za azil, nima pravnih učinkov. Glede na navedeno pritožbeni ugovori na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati.

Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku, zato pritožbenega razloga, ki se nanaša na zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, v obravnavani zadevi ni dopustno uveljavljati (5. odstavek 72. člena ZUS).

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in tudi ni storilo kršitev, na katere mora sodišče pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.