Jedro

Tožena stranka je v pritožbi dokazala obstoj neenotne sodne prakse sodišča druge stopnje glede pravnega vprašanja, ki je bistvenega pomena za odločitev o višini odpravnine delavcu invalidu po 109. členu ZDR (pri čemer Vrhovno sodišče o podobnem pravnem vprašanju še ni odločalo). Ni namreč enotnega stališča o tem, ali je osnova za izračun odpravnine plača in nadomestilo delovnega invalida, dvojna plača ali plača, ki bi jo dobil, če bi delal poln delovni čas.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se zoper sodbo v delu, v katerem je bilo tožeči stranki ugodeno, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka, revizija dopusti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 3.487,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2006 do plačila. V presežku je do višine vtoževanega zneska 3.624,94 EUR tožbeni zahtevek zavrnilo. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je tožeča stranka (delovni invalid) v zadnjih 3 mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti delala pri toženi stranki s krajšim delovnim časom od polnega. Presodilo je, da je v skladu z drugim odstavkom 66. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002) glede odpravnine izenačena z delavci, ki delajo poln delovni čas. Osnovo za izračun odpravnine iz 109. člena ZDR zato ne predstavlja plača, ki jo je tožeča stranka dejansko prejemala za 4 ure dela dnevno, temveč povprečna mesečna plača, ki bi jo prejela, če bi delala poln delovni čas. Ob upoštevanju takšne osnove je toženi stranki naložilo plačilo razlike odpravnine.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. S sklicevanjem na določili 31. in 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) je sklenilo, da revizije ne dopusti.

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje, da se revizija ne dopusti, je tožena stranka vložila pritožbo. Navaja, da praksa sodišča druge stopnje ni enotna glede pravnega vprašanja, kaj predstavlja osnovo za odmero odpravnine v skladu s 109. členom ZDR v primeru, če delavčev dohodek predstavlja delno plača in delno izplačilo iz naslova obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V obravnavani zadevi je sodišče kot to osnovo štelo povprečno mesečno plačo, ki bi jo tožeča stranka prejemala, če bi delala polni delovni čas. Smiselno enako izhaja tudi iz odločb Pdp 1574/2007 in Pdp 679/2008. V zadevi Pdp 526/2008 pa je višje sodišče odločilo drugače in pri izračunu osnove upoštevalo obe vrsti prejemkov: dejansko plačo, ki jo je delavec dobil na drugem ustreznem delu in nadomestilo plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Neenotna sodna praksa postavlja delavce invalide v neenak položaj, za delodajalca pa pomeni negotovost pri izplačevanju odpravnin. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi (pravilno: spremeni) in revizijo dopusti.

4. Na podlagi 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) v zvezi z 19. členom ZDSS-1 in odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-55/2004-10 in Up-90/2004-15 z dne 6. 4. 2006 je bila pritožba vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Čeprav iz pritožbe izhaja, da sklep o nedopustitvi revizije izpodbija v celoti, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP utemeljenost pritožbe presojalo le glede tistega dela odločitve, glede katerega ima tožena stranka sploh pravni interes za izpodbijanje. Ta interes je povezan z vprašanjem interesa za vložitev revizije. Pritožbo je zato preizkusilo le glede tistega dela sklepa o nedopuščeni reviziji, ki se nanaša na ugodilni del sodbe.

7. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo, ki sicer po 31. členu ZDSS-1 ne bi bila dovoljena, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistvenega pomena za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea). Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 je zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ni dopustilo revizije, dopustna pritožba samo iz razloga po 2. alinei prvega odstavka citiranega člena.

8. Tožena stranka v pritožbi očita, da v sodni praksi sodišča druge stopnje ni enotnosti glede pravnega vprašanja, ki je bistvenega pomena za odločitev o višini odpravnine delavcu invalidu po 109. členu ZDR, in sicer, ali je osnova za izračun odpravnine plača in nadomestilo delovnega invalida, dvojna plača ali plača, ki bi jo delavec dobil, če bi delal poln delovni čas. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da se o tem vprašanju, ki je bistveno za pravilno uporabo materialnega prava in za ustvarjanje enotne sodne prakse, odločitve Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1574/2007, Pdp 526/2008, Pdp 527/2008 in Pdp 679/2008 med seboj dejansko razlikujejo. To pomeni neenotnost v sodni praksi sodišča druge stopnje, pri čemer Vrhovno sodišče o podobnem pravnem vprašanju še ni odločalo. S tem je tožena stranka dokazala obstoj razloga iz druge alinee 32. člena ZDSS-1. 9. Ker so podani pogoji za dopustitev revizije, ki je sicer zakon ne dovoljuje, je Vrhovno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in v delu, v katerem je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku skupaj z akcesornimi deli odločbe, revizijo dopustilo.

10. Rok za vložitev revizije teče v skladu s četrtim odstavkom 32. člena ZDSS-1 od vročitve tega sklepa.