Jedro

Odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala in bo nastajala (sukcesivna škoda) zaradi izgubljenega zaslužka se pretrga z vložitvijo tožbe za plačilo odškodnine za preteklo obdobje in se nadaljuje, ko je pravdni postopek končan ali spor kako drugače poravnan. Dokler se to ne zgodi, terjatev ne zastara, čeprav med pravdnim postopkom tožbeni zahtevek ni bil razširjen v zastaralnem roku za odškodninske terjatve za naslednje preteklo obdobje.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo izgubljenega zaslužka v glavnici 3,292.327 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od različnih zneskov in različnih datumov in za plačevanje mesečne rente po 43.434 SIT od 1.12.2000 dalje. Ugotovilo je, da gre za zastarano obveznost, ker je tožnica izvedela za povzročitelja škode na dan škodnega dogodka 4.4.1990, za škodo pa 13.10.1992, ko je bila izdana odločba o njeni invalidnosti oziroma druga odločba 12.12.1994, ki je samo potrdila prej priznano invalidnost II.

kategorije. Tako sta potekla objektivni in subjektivni rok od 13.10.1992 ali ugodneje za tožnico od 12.12.1994 do 2.6.1999, ko je tožnica spremenila tožbeni zahtevek, s katerim je uveljavljala odškodnino še za čas od 1993 do novembra 2000 in za plačevanje rente od 1.12.2000 naprej. Tožena stranka je 9.11.2000 priznala zahtevek za izgubo zaslužka za obdobje 1990-1992 in ga poravnala skupaj z obrestmi. Sukcesivno vtoževanje odškodnine je možno za preteklo obdobje in v tem primeru tečejo zastaralni roki od dneva končanja prejšnjega spora, kar pa v tem primeru ne pride v poštev.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo, ker se je strinjalo s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je možno sukcesivno vtoževanje odškodnine za preteklo obdobje, vendar tečejo v tem primeru zastaralni roki od dneva končanja prejšnjega spora.

"Nasprotnemu stališču pritožbe ni moč pritrditi, ko navaja, da je v konkretnem primeru šteti kot prejšnji spor tistega, ki se nanaša na prvotni s tožbo oblikovan zahtevek. Ta se nanaša na obdobje od 4.4.1990 do 31.12.1992 (kot izguba dohodka zaradi bolniškega staleža tožnice) in se je tudi obravnaval skupaj s kasneje razširjenim zahtevkom (ki je predmet pritožbe) v tej pravdni zadevi in je toženka ta del zahtevka priznala in plačala v teku tega pravdnega postopka." Proti tej sodbi je tožnica vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Trdi, da ker je tožnica razširila svoj tožbeni zahtevek s pripravljalno vlogo z dne 2.6.1999, terjatev ni mogla zastarati za dobo treh let pred tem. Z izdajo odločbe ZPIZ o invalidnosti z dne 23.10.1992 tožnica še ni mogla vedeti, kakšna škoda ji bo nastajala. To je lahko ugotovila šele po koncu vsakega tekočega leta. Dejstvo, da je tožnica vtoževala odškodnino v enem postopku, ne pa v dveh, je ne more postaviti v slabši položaj, kot ob sukcesivnem vtoževanju.

Sodišče je vročilo revizijo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Tožeča stranka je vtoževala škodo, ki ji je nastala in ji še nastaja zaradi izgubljenega zaslužka samostojne podjetnice kot posledica njene in invalidnosti, ki izvira iz škodnega dogodka 4.4.1990. Gre za tako imenovano sukcesivno škodo. Zastaranje, kot zdaj središčni problem spora, je bilo pretrgano z vložitvijo tožbe 30.8.1994 (388. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Zakon določa, da če je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe, začne znova teči od dneva, ko je spor končan ali kako drugače poravnan (tretji odstavek 392. člena ZOR). Dne 2.6.1999, ko je tožnica spremenila in razširila svoj zahtevek še za obdobje (1993-1998) po prvotno vtoževanem obdobju (1990-1993), spor še ni bil končan. Pomeni, da je bilo zastaranje še vedno pretrgano in tako terjatev, v zvezi s katero je bil postavljen razširjeni tožbeni zahtevek, ni bila zastarana.

Nižji sodišči sta se sicer strinjali, da je možno sukcesivno vtoževanje odškodnine za preteklo obdobje in da v takšnem primeru tečejo zastaralni roki od dneva končanja prejšnjega spora. Vendar sta neobrazloženo menili, da to stališče v obravnavanem primeru ne pride v poštev. Morda bi se dalo sklepati iz izpodbijane sodbe, da tožnica spočetka ni vtoževala izgube dohodka zaradi svoje invalidnosti, marveč le zaradi bolniškega staleža? Vendar to ne drži, ker se je prvotno postavljeni zahtevek nanašal na oboje: na izgubo zaslužka tako zaradi bolniškega staleža po nesreči, kakor tudi zaradi dela le v polovičnem delovnem času. Če pa je mislilo, da je pomembna okoliščina toženkina pripoznava dolga po prvotno postavljenem zahtevku oziroma toženkino plačilo tega dolga, ko naj bi se štelo, da je bil postopek končan oziroma poravnan, je dovolj povedati, da sta bila oba dogodka po sporni razširitvi zahtevka.

Če torej ponovimo, se odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala in bo nastajala (sukcesivna škoda) zaradi izgubljenega zaslužka pretrga z vložitvijo tožbe za plačilo odškodnine za preteklo obdobje in se nadaljuje, ko je pravdni postopek končan ali spor kako drugače poravnan. Dokler se to ne zgodi, terjatev ne zastara, čeprav med pravdnim postopkom tožbeni zahtevek ni bil razširjen v zastaralnem roku za odškodninske terjatve za naslednje preteklo obdobje.

Sodišči sta torej materialno pravo nepravilno uporabili. Zato je bilo treba reviziji ugoditi in razveljaviti obe sodbi (drugi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ob novem sojenju bo treba ugotoviti dejstva, ki so pomembna za odločitev o višini zahtevka. Ker se je revizija izkazala kot utemeljena že iz opisanega razloga, ni bilo potrebno obravnavati še revizijske trditve o tem, da je lahko tožnica zvedela za škodo šele ob koncu vsakega koledarskega leta.

Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.