Jedro

Upravni organ je sporno gradnjo obravnaval kot gradnjo novega objekta. Kot tako je obravnaval gradnjo dveh ograj, znotraj s tem nastalega novega prostora pa še postavitev lesenih pregrad. Ker pa tožnik ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega organa, da je tako nastali prostor oziroma posamični pregrajeni deli nad kletnimi shrambami, namenjen za izključno uporabo pritličnih stanovanj na južni strani večstanovanjskega objekta, pomeni, da je tožnik obstoječi stanovanjski stavbi dozidal prostor oziroma z njim nadzidal skupni del stavbe (pohodno teraso kletnega dela), v katerega človek lahko vstopi in so namenjeni prebivanju, kar ustreza pojmu stavbe kot vrsti objekta iz 1.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1. Tožnik za tako gradnjo nesporno nima gradbenega dovoljenja, zato gre za nelegalno gradnjo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje ob fasadni steni na južni strani večstanovanjskega objekta na A., stoječega na zemljišču parc. št. 4318/7 k.o. ..., in sicer šestih lesenih pregrad iz kovinskega okvirja v tam navedenih dimenzijah ter dveh stranskih ograj (ene na vzhodni, druge na zahodni strani južnega dvorišča) z lesenimi vrati nad vrhom zunanjega stopnišča, vseh v izreku navedenih dimenzijah. Naložila mu je, da takoj po vročitvi te odločbe ustavi njihovo gradnjo (1. točka izreka) in da jih v roku 30 dni po prejemu te odločbe odstrani ter vzpostavi prvotno stanje (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (4. točka). Izrečene so bile prepovedi vpisov in sprememb vpisov v zemljiški knjigi, ki se nanašajo na zemljišče in objekt, ter sklepanje pravnih poslov (3. točka). Odločeno je bilo, da bo o stroških glede izvršbe odločbe izdan poseben sklep (5. točka) in da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve (6. točka).

Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je tožnik prostor nad pohodno streho kletnih shramb, ki leži med južnim pročeljem večstanovanjskega objekta in varovalno ograjo, pregradil s stranskima ograjama in šestimi pregradami na sedem samostojnih in neprehodnih enot. S tem so na delu večstanovanjskega objekta nastali atriji – ograjeni prostori, ki so namenjeni izključno uporabi pritličnih stanovanj na južni strani stavbe. Ker je gradnja atrijev oziroma teras ob vpadnici (v konkretnem primeru gre za Kopališko cesto) v nasprotju s četrtim odstavkom 10. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Občine Domžale (v nadaljevanju PUP), ne gre za gradnjo enostavnega objekta, ki bi ga bilo mogoče graditi brez gradbenega dovoljenja (drugi odstavek 3. a člena Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju ZGO-1), ampak za nelegalno gradnjo.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v obrazložitvi med drugim poudaril, da je v inšpekcijskem postopku treba preverjati legalnost objekta kot celote, ne pa njegovih posameznih delov – v konkretnem primeru pregrad, za katere tožnik sicer zatrjuje, da glede na definicijo iz 1.1.5. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 ne predstavljajo objektov. V obravnavanem primeru gre dejansko za dozidavo večstanovanjskega objekta, zaradi katere se je na delu tega objekta nezakonito spremenila namembnost iz dvorišča kot skupnega dela večstanovanjskega objekta v atrije v izključni uporabi lastnikov pritličnih stanovanj.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da gradbeni inšpektor ni obrazložil, zakaj lesene pregrade, stranski ograji in stranska vrata tvorijo objekt v smislu določb ZGO-1, zato odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Zaključek, da je treba gledati celoto in da so lesene pregrade povzročile gradnjo atrijev, je arbitraren. Ker lesene pregrade niso objekt, ni podlage za inšpekcijsko ukrepanje, zato je drugačno ravnanje v nasprotju z ZGO-1 in z namenom inšpekcijskega nadzora, ki je v varstvu javnega interesa. Ker ni jasno, na kakšen način inšpektor z odločbo varuje javni interes, je kršena pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS (URS).

Trdi, da sta stranski ograji dejansko varovalni ograji pred hrupom in da sta v času gradnje v letu 2007 kot enostavna objekta izpolnjevali pogoje za gradnjo brez gradbenega dovoljenja v skladu z 2. alinejo 1. točke prvega odstavka 7. člena in 3. točko prvega odstavka 20. člena Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravilnik). Gradnjo je namreč nadzorovala Občina Domžale kot izvajalka javne službe. Ker s protihrupno zaščito in s premičnimi pregradami ni mogoče izvesti atrija, je del južnega dvorišča zgolj dvorišče z lesenimi pregradami, ne pa atriji. Navedeni del objekta, ki s celoto tvori protihrupno ograjo, je torej postavljen legalno, kar je ugotovil tudi gradbeni inšpektor na zaslišanju stranke 5. 11. (pravilno: 5. 12.) 2013, o je v zapisnik navedel, da ni razlogov za inšpekcijsko ukrepanje. Izpodbijana odločba je zato izraz arbitrarnega odločanja in krši 22. člen URS, njen izrek pa v nasprotju z omenjenim zapisnikom.

Meni še, da inšpekcijska odločba ne bi smela biti vročena solastnikom stavbe. Če so to stranke postopka, pa jim inšpektor ni dal možnosti, da se o zadevi izjasnijo. Sklicuje se na napotke tega sodišča v sodbi I U 2039/2011 z dne 6. 12. 2012 (20. točka).

Predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj in ustavi inšpekcijski postopek, podrejeno, naj zadevo vrne v ponovni postopek. Zahteva povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku, po tem ko je to sodišče s sodbo I U 2039/2011 z dne 6. 12. 2012 prejšnjo odločbo gradbenega inšpektorja odpravilo. Ugotovilo je, da tožniku ni bila dana možnost, da se izjasni o izvedenih dokazih oziroma o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev zadevi (kršitev načela zaslišanja stranke). Zato je naložilo upravnemu organu, naj v ponovljenem postopku to pomanjkljivost odpravi, kar je tudi storil s tem, ko je tožniku z dopisom z dne 24. 10. 2013 posredoval vse listine iz spisa, 5. 12. 2013 pa zaslišal njegovega zakonitega zastopnika (direktorja B.B.).

Tožnik neutemeljeno zatrjuje, da je bila izpodbijana odločba vročena solastnikom stanovanjske stavbe. Iz upravnih spisov je razvidno, da jim je bila omenjena odločba poslana v vednost, ne pa vročena, kar pomeni, da jih upravni organ ni štel za stranske udeležence v obravnavanem postopku. Vročitev je namreč procesno dejanje, s katerim upravni organ seznani stranke in stranske udeležence o svoji odločitvi, zoper katero imajo možnost vložiti pritožbo. Tak pomen vročitve med drugim izhaja iz drugega odstavka 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki določa, da če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranski udeleženec, ni bila vročena odločba, lahko v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, zahteva vročitev odločbe in nato vloži pritožbo v enakem roku, kot je določen za stranko /.../.

Tudi če bi omenjeni solastniki morali sodelovati v obravnavanem postopku zaradi varstva svoje solastninske pravice na večstanovanjski stavbi, na delu katere (pohodni terasi kletnih prostorov) je bil dozidan nov prostor, pa se tožnik na to kršitev ne more uspešno sklicevati, saj s temi navedbami ne varuje svojega pravnega položaja. To lahko storijo le osebe, ki jih omenjena kršitev zadeva.

Drži, da je gradbeni inšpektor v zapisniku o zaslišanju stranke z dne 5. 12. 2013 (tožnik v tožbi pomotoma navaja 5. 11.) ugotovil, da ni razlogov za vodenje inšpekcijskega postopka, vendar pa je zapisal tudi, česar tožnik ne omenja, da bo šele po pridobitvi PID odločeno o postopku. Ker iz upravnih spisov ne izhaja, da bi ga ustavil (tega ne trdi niti tožnik), ni bilo ovir za nadaljevanje in za izdajo izpodbijane odločbe. Tožbeno stališče o arbitrarnem ravnanju in s tem kršitvi enakega varstva pravic iz 22. člena URS zato ni utemeljeno.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je gradbeni inšpektor na podlagi gradbenega dovoljenja z dne 6. 6. 2006 za večstanovanjsko stavbo na uvodoma omenjenem naslovu, projekta za pridobitev tega gradbenega dovoljenja (PGD) iz novembra 2005, projekta za izvedbo (PID) iz maja 2007 in inšpekcijskega ogleda ugotovil: da je bil strop kletnih shramb omenjene stavbe predviden kot njena zunanja pohodna terasa; da je bila na skrajnem južnem obodnem robu terase predvidena izvedba varovalne ograje v višini do 1,1 m; da drugi objekti nad stropom kletnih shramb niso bili načrtovani; da bi moral biti ta prostor na obeh koncih sicer zaključen z zunanjimi stopnicami, na obcestni (južni) strani pa zavarovan z omenjeno varovalno ograjo, vendar v celoti prehoden; da sta sporni stranski ograji zgrajeni med varovalno ograjo in južnim pročeljem večstanovanjskega objekta, prostor znotraj tega pa pregrajen z lesenimi pregradami.

Glede na navedeno se sodišče ne strinja s tožbeno trditvijo, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti o tem, zakaj je upravni organ sporno gradnjo obravnaval kot gradnjo novega objekta. Kot tako je obravnaval gradnjo dveh ograj, znotraj s tem nastalega novega prostora pa še postavitev lesenih pregrad. Ker pa tožnik ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega organa, da je tako nastali prostor oziroma posamični pregrajeni deli nad kletnimi shrambami, namenjen za izključno uporabo pritličnih stanovanj na južni strani večstanovanjskega objekta, pomeni, da je tožnik obstoječi stanovanjski stavbi dozidal prostor oziroma z njim nadzidal skupni del stavbe (pohodno teraso kletnega dela), v katerega človek lahko vstopi in so namenjeni prebivanju, kar ustreza pojmu stavbe kot vrsti objekta iz 1.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1. Tožnik za tako gradnjo nesporno nima gradbenega dovoljenja, zato gre za nelegalno gradnjo po 2.1. točki istega člena, ki določa, da nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja.

Ob povedanem vprašanje, ali so lesene pregrade in vrata v obeh ograjah res objekti v smislu 1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 (objekt je s tlemi povezana stavba ali gradbeni inženirski objekt, narejen iz gradbenih proizvodov in naravnih materialov, skupaj z vgrajenimi inštalacijami in tehnološkimi napravami), za vodenje inšpekcijskega postopka niti ni relevantno. Tako pregrade kot vrata so namreč sestavni del dozidave (v tem smislu je treba razumeti tudi izrek o tem, kaj naj se odstrani) in ne samostojni objekti, saj kot vmesne stene pregrajujejo dozidani del objekta na več manjših enot (z vseh strani ograjenih atrijev pritličnih stanovanj), vrata pa omogočajo zunanji vstop v dozidavo. Prav na to pa je opozorilo sodišče v omenjeni sodbi I U 2039/2011, ko je v 21. točki obrazložitve navedlo, da bo treba v ponovljenem postopku odgovoriti, ali obravnavani objekti (ograje in pregrade) res predstavljajo samostojne objekte, ali pa gre za predmete, ki so zgolj del večstanovanjske stavbe, s slednjim pa je povezano vprašanje, ali objekt še ustreza pogojem iz gradbenega dovoljenja.

Z opisanim načinom gradnje (legalna pohodna terasa in varovalna ograja v višini do 1,1 m, kasneje pa stranski ograji, s katerima je dokončno zamejen nov prostor – po ugotovitvah prvostopenjskega organa se je ta gradnja izvajala po izdaji uporabnega dovoljenja za stavbo z dne 12. 8. 2007) in nato uporabljeno tehniko pregrajevanja dozidanega dela pa je bilo doseženo prav to, kar prepoveduje četrti odstavek 10. člena PUP (Uradni vestnik, št. 03/13 – UPB2). Zato je treba obravnavano gradnjo obravnavati kot celoto, saj bi obravnavanje njenih posamičnih delov (zgolj kot ograje, lesene pregrade) privedlo do obida omenjene določbe PUP, ki v primeru gradnje večstanovanjskega objekta ob cestni vpadnici (med njimi je našteta Kopališka cesta – ni sporno, da gre za gradnjo ob njej) v pritličju na obcestni strani prepoveduje gradnjo atrijev oziroma teras. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je bilo v obrazložitvi gradbenega dovoljenja za večstanovanjsko stavbo z dne 6. 6. 2006 s tem v zvezi še posebej navedeno, da je bilo pri projektiranju omenjeno določilo upoštevano. V čem naj bi bila arbitrarnost stališča pritožbenega organa, da je treba gradnjo obravnavati kot celoto, iz tožbe ni razvidno. Zgolj tožnikovo nestrinjanje z njim pa za tako ugotovitev ne zadostuje.

Glede na navedeno je neutemeljena tožbena trditev, da del južnega dvorišča večstanovanjske stavbe ni atrij, ampak dvorišče z lesenimi pregradami. Ob takem stanju stvari po presoji sodišča ne more imeti nobenega vpliva na odločitev niti tožnikova trditev, da naj bi sporni ograji protihrupno ščitili pritlična stanovanja in bili zato enostavna objekta iz 1. točke prvega odstavka 7. člena v času gradnje veljavnega Pravilnika (Uradni list RS, št. 114/03 in naslednji), v kateri je protihrupna ograja navedena kot enostavni pomožni cestni objekt, zanjo pa niso zahtevani posebni pogoji glede velikosti. Omenjeni pravilnik je namreč kot enega od pogojev, ki so morali biti izpolnjeni za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja, določal tudi njihovo rabo (prvi odstavek 1. člena). V obravnavanem primeru pa ograji, tudi če služita kot protihrupna zaščita, nimata le te funkcije.

Sodišče zato meni, da je gradbeni inšpektor v tej zadevi z vodenjem inšpekcijskega postopka varoval javni interes, ki je v tem, da investitorji gradijo objekte na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 3. člena ZGO-1), brez njega pa le t. i. enostavne objekte, kadar njihova gradnja ni v nasprotju s prostorskim aktom (prvi in drugi odstavek 3. a člena). Če je, ne gre za dopustno gradnjo brez gradbenega dovoljenja. Zato je trditev o kršitvi enakosti pred zakonom iz 14. člena URS neutemeljena.

Ker ostale tožbene navedbe niso pomembne za odločitev, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). V tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).