Jedro

Prebivanje v stavbi, s katero je povezana službena dolžnost, je sicer eden od elementov za opredelitev službenega stanovanja, ni pa edini. Pravilno razumevanje določbe prvega odstavka 40. člena ZSR ne omogoča tako ozke interpretacije. Posledica pravilne, širše, opredelitve pravnega instituta službenega stanovanja je razlaga, po kateri glede na okoliščine primera ni vedno nujno, da se stanovanje nahaja ravno v stavbi, v kateri se služba opravlja, nahaja pa se v gradbenem kompleksu v bližini delovnega mesta.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na ugotovitev, da je tožnica imetnica stanovanjske pravice na stanovanju št... na K. v L. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek na sklenitev kupoprodajne pogodbe za isto stanovanje. Ugotovilo je, da je sporno stanovanje službeno in ga zato tožnica ne more odkupiti po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona. Pritožbeno sodišče je zavrnilo neutemeljeno pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper taki odločitvi je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo "iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, da sodišče III. stopnje" razveljavi sodbi sodišča druge in prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno razsojo. V reviziji trdi, da sporno stanovanje ne izpolnjuje pogojev za opredelitev le - tega kot službenega in da tožena stranka tega ni ovrgla. Tožeča stranka svoje službe ne opravlja v stavbi, v kateri je stanovanje, tudi opravljanje njene službene dolžnosti ni zvezano s stavbo, v kateri je stanovanje in ne obstaja povezava med delovnim mestom in službenim stanovanjem.

Pogodba za stanovanje, s katero je bilo stanovanje dano v uporabo tožeči stanki kot službeno stanovanje, ne more spremeniti pravne narave stanovanja, saj kogentnih norm stranke s pogodbo ne morejo spreminjati oziroma mimo zakonskih pogojev, konkretno pogojev iz 40. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih, določati pravne narave stanovanja. Tožeča stranka je bila prikrajšana za stanovanjsko pravico ob dodelitvi stanovanja oziroma ob podpisu pogodbe o dodelitvi stanovanja, prikrajšana pa je bila, ker je tožena stranka ravnala v nasprotju z zakonom. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je pogodbeni opredelitvi stanovanja kot službeno dalo prednost pred kogentnim predpisom.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386.člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih in ko jih revident izrečno in določno uveljavlja.

Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Dejanska ugotovitev v postopku, ki tudi ni sporna med pravdnima strankama, je, da sta pravdni stranki dne 16.1.1989 sklenili pogodbo, s katero je tožena stranka (njen pravni prednik) oddala in prepustila tožnici sporno stanovanje v uporabo. V tej pogodbi je stanovanje opredeljeno kot službeno in je bilo tožnici oddano za čas njenega delovnega razmerja pri toženi stranki. Sporno stanovanje je bilo kot službeno opredeljeno nazadnje s sklepom dne 19.7.1991. Sporno stanovanje je locirano v neposredni bližini železniške proge. Iz teh dejstev pa sledi, da so izpolnjeni kriteriji iz 40. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84, ZSR), po katerih ima sporno stanovanje status službenega stanovanja. Za opredelitev službenega stanovanja namreč ni odločilno le, da se nahaja v stavbi, s katero je zvezano opravljanju službene dolžnosti delavca. Prebivanje v stavbi, s katero je povezana službena dolžnost, je sicer eden od elementov za opredelitev službenega stanovanja, ni pa edini. Pravilno razumevanje določbe prvega odstavka 40. člena ZSR ne omogoča tako ozke interpretacije. Posledica pravilne, širše, opredelitve pravnega instituta službenega stanovanja je razlaga, po kateri glede na okoliščine primera ni vedno nujno, da se stanovanje nahaja ravno v stavbi, v kateri se služba opravlja, nahaja pa se v gradbenem kompleksu v bližini delovnega mesta. Sporno stanovanje pa ustreza ravno temu kriteriju. Razlogi, ki sta jih za svojo odločitev navedli sodišči prve in druge stopnje, torej ne izhajajo le iz formalne opredelitve stanovanja in iz podpisa pogodbe z dne 16.1.1989, ampak vsebino te pogodbe glede na dejanske ugotovitve opredeljujejo v skladu z uporabo določbe 40. člena ZSR. Tako se pokaže, da je pravilno uporabljeno materialno pravo v izpodbijanih odločbah in je očitek tožeče stranke povsem neutemeljen. Tožnica na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91, 19/91-I, 21/94 in 23/96) ni bila imetnica stanovanjske pravice na spornem stanovanju, ampak je na njem imela le pravico (začasne) uporabe za čas delovnega razmerja pri toženi stranki. Tako pa niso izpolnjeni pogoji iz 117. člena Stanovanjskega zakona in tožena stranka ni dolžna prodati spornega stanovanja po privatizacijskih določbah, kot je to tožeča stranka zahtevala. Neutemeljeno revizijo je zato revizijsko sodišče zavrnilo.

Izrek o zavrnitvi zahteve za povračilo revizijskih pravdnih stroškov je zajet v izreku o zavrnitvi revizije.