Jedro

Kadar tožnik vloži tožbo, upoštevajoč napačno napotilo zapuščinskega sodišča, je dolžnost prvostopnega sodišča, da mu nudi materialno-procesno vodstvo in ga na nepravilnost opozori ter mu omogoči ustrezno preoblikovanje zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločba sodišča prve stopnje razveljavi v I./2. in v V. točki izreka ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, sicer se pritožba zavrne in v preostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je bila v zapuščinskem postopku zoper toženko kot sodedinjo napotena na pravdo, in sicer zaradi ugotovitev: da je bila kupoprodajna pogodba med zapustnico in toženko ter A. A. z dne 27. 10. 1983 dejansko darilna pogodba, da je zapustnica sodedinji stanovanje št. 2 na K. na podlagi darilne pogodbe z dne 19. 2. 1992 podarila in da je tožnica denarni znesek v višini 5.000,00 DEM za nakup stanovanja na G. vrnila zapustnici. V tem postopku je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta pogodbi z dne 27. 10. 1983 in 19. 2. 1992 darilni pogodbi (II./1., II./3. in IV./1. in IV./3.), tožbo pa je zavrglo glede ugotovitve, da je tožnica zapustnici vrnila denarni znesek v višini 5.000,00 DEM (I./2. III./2.), in v delu, s katerim je tožnica zahtevala vrnitev denarnih zneskov zaradi prikrajšanja nujnega deleža v zapuščino (I./4., I./5., I./6.) oziroma njihovo izplačilo (III./2., III./4., III./5. in III./6.). Tožnici je naložilo, da je dolžna toženki povrniti njene pravdne stroške v višini 3.358,05 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Graja odločitev sodišča o zavrženju tožbe, saj bi v primeru ugoditve zapuščinsko sodišče lahko ugotovilo obračunsko vrednost zapuščine in na podlagi tega izračunalo prikrajšanje tožnice. Če sodišče v zapuščinskem postopku ugotovi obstoj pravice nujnega dediča, da zahteva vračanje daril, lahko o tem vračanju sodišče odloči samo v primeru, če sodediči v to privolijo. Ker toženka ni privolila, je bila potrebna pravda, zato je napačen zaključek sodišča, da tožnica za ugotovitveni zahtevek nima pravnega interesa. V zvezi z dajatvenim delom primarnega in podrednega zahtevka se tožnica ne strinja s prepričanjem sodišča, da gre za zadevo, o kateri bo odločilo zapuščinsko sodišče. Tožnica je pravilno vložila tožbo tudi glede ugotovitve, da je vrnila zapustnici 5.000,00 EUR, mogoče bi morala samo malo preoblikovati zahtevek, na kar pa bi jo moralo opozoriti sodišče. Pritožba graja dokazno oceno glede odločitve, da je toženka kupnino po pogodbi iz leta 1983 v celoti plačala, saj bi se to odrazilo na premoženju zapustnice. Toženka in zapustnica sta vedno nekaj delali za tožničinim hrbtom, kar je bilo kasneje ugotovljeno tudi glede nakupa stanovanja v B. Če bi bila kupnina za nepremičnino plačana s toženkinim kreditom, bi banka denar zagotovo nakazala na račun zapustnice in se kupnina ne bi plačevala po delih. Toženka je navedla, da je kreditna sredstva pridobila in dvignila 18. 10. 1983, kupoprodajna pogodba pa je bila podpisana kasneje, in sicer 27. 10. 1983, kar dokazuje, da kredit ni bil namenjen za nakup hiše. Tožnica graja tudi odločitev glede pogodbe z dne 19. 2. 1992. Če bi toženka dejansko plačala kupnino za stanovanje, bi razpolagala s kakšnim dokumentom. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da je imel na stanovanju stanovanjsko pravico C. C., le z njegovo pisno privolitvijo je stanovanje lahko odkupil njegov ožji družinski član, kar toženka ni bila. Sodišče ni upoštevalo sodbe Okrožnega sodišča v Kopru z dne 18. 1. 2010, iz katere izhaja, da sta toženka in zapustnica ravnali v tožničino škodo in glede stanovanja v B. tudi nedopustno.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Potem ko nujni dedič z dedno izjavo med zapuščinskim postopkom zahteva uveljavitev pravice do nujnega deleža, mora zapuščinsko sodišče najprej izračunati nujni in razpoložljivi del zapuščine in ugotoviti velikost nujnega deleža posameznega nujnega dediča, zato da ugotovi, ali je prišlo do prikrajšanja nujnega deleža ali ne. Sodišče mora oceniti zapustnikovo premoženje ob smrti, v primeru zahteve zapustnikovih potomcev iz premoženja izločiti del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju premoženja (32. člen ZD) in gospodinjske predmete, katerih izločitev lahko zahteva tudi zakonec (33. člen ZD), da dobi čisto vrednost zapuščine. Tej mora prišteti vrednost daril, ki jih je zapustnik v času življenja dal zakonitim dedičem, in vrednost daril, ki jih je v zadnjem letu dal drugim osebam. Tako sodišče dobi obračunsko vrednost zapuščine, od katere izračuna zakonite dedne deleže in nujne dedne deleže. V obravnavani zadevi je v zapuščinskem postopku prišlo do spora o dejstvih, od katerih je odvisna odločitev o velikosti dednega deleža nujnega dediča, in sicer ali sta stranki postopka od zapustnice prejeli določena darila ali ne. Zapuščinsko sodišče je zato tožnico, katere trditve je glede na listinske dokaze štelo za manj verjetne, napotilo na pravdo zoper toženko kot sodedinjo na ugotovitev, da je pri kupoprodajni pogodbi med zapustnico kot prodajalko in A. A. ter D. D. kot kupcema z dne 27. 10. 1983 dejansko šlo za darilno pogodbo, in na ugotovitev, da je zapustnica sodedinji D. D. podarila stanovanje na podlagi pogodbe z dne 19. 2. 1992. Hkrati je bila tožnica na pravdo napotena tudi zaradi ugotovitve, da je denarni znesek v višini 5.000,00 DEM, ki ga je prejela za nakup stanovanja na G., vrnila zapustnici.

5. Pritožbeno sodišče soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela izkazati darilne narave obeh sklenjenih pravnih poslov, s katerimi sta v (so)last toženke prišli nepremičnini 1, k. o. X, in stanovanje na naslovu K. 6. Glede stanovanjske hiše na M. (parc. št. 1 k. o. X) je prepričljiva dokazna ocena sodišča, da je toženka s predložitvijo pogodbe, potrdil o plačilih, kopije kreditne pogodbe ter upoštevajoč neprerekane trditve, da je pokojna v istem obdobju kupila stanovanje v B. za ekvivalentno vrednost kupnine, izkazala odplačnost sklenjenega pravnega posla. Pavšalne pritožbene trditve o neizkazanosti povečanja premoženja zapustnice nasprotujejo ugotovitvi o nakupu stanovanja v B., pri čemer tožnica tudi ni izkazala, da bi kupnino zanj zapustnica poravnala iz drugih virov. Zgolj pritožbene navedbe, da sta toženka in zapustnica ves čas načrtovali tožničino prikrajšanje pri dedovanju (in to kar 18 let pred smrtjo zapustnice), pa prav tako ne morejo vplivati na sprejet dokazni zaključek o odplačni naravi kupoprodajne pogodbe z dne 27. 10. 1983. 7. Sodišče prve stopnje je darilno pogodbo z dne 19. 2. 1992 presojalo skladno z njeno vsebino in ne po njenem poimenovanju. V 5.a točki pogodbe sta stranki podrobno opisali odplačno naravo pravnega posla, ko sta navedli, da je toženka prispevala ves denar za odkup stanovanja, ki ga je po Stanovanjskem zakonu kot imetnica stanovanjske pravice formalno odkupila E. E. kot žena imetnika stanovanjske pravice. Omenjeno kaže na odplačno naravo pogodbe z dne 19. 2. 1992, zato ne drži, da se je sodišče v zvezi s tem oprlo zgolj na izpovedbo toženke. Dokazne ocene sodišča ne morejo omajati pavšalne pritožbene navedbe, da toženka ni izkazala pretoka denarnih sredstev za nakup stanovanja. Prav tako v razmerju med tožnico in toženko ni bistveno, kdo je bil v konkretnem primeru upravičenec do nakupa stanovanja, ki ga je formalno odkupila njuna mati. V primerljivi zadevi je Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 271/2006 zavzelo stališče, da v primeru prodajne pogodbe z navideznim kupcem, ob dejanskih ugotovitvah sodišč, da je zapustnica sklenila veljavno prodajno pogodbo za stanovanje, da je kupnino plačala tožena stranka in da je med zapustnico in toženo stranko obstajal dogovor oziroma obligacijsko pravna zaveza, da bo stanovanje samo formalno kupila zapustnica, nato pa bo lastništvo prenesla na toženo stranko, kar je bilo realizirano z darilno pogodbo, ni dvoma, da določbe ZD o prikrajšanju nujnega deleža ne pridejo v poštev. Darilna pogodba je bila namreč zgolj sredstvo za uresničitev dogovora o prenosu lastništva na toženo stranko, ki je prispevala denar za odkup stanovanja. To pa velja tudi v konkretnem primeru.

8. Ker tožnica ni izkazala neodplačne narave omenjenih pogodb, njen tožbeni zahtevek v tem obsegu ni utemeljen. Pri tem ni pomembno, da je sodišče v določenem delu tožbo zavrglo (glede vrnitve denarne vrednosti prikrajšanja nujnega dednega deleža v zapuščino oziroma izplačila tožnici), v preostalem pa zavrnilo. Tožnica namreč glede na dokazne zaključke sodišča bolj ugodnega rezultata ne bi mogla doseči. Pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da so podredni tožbeni zahtevki, v katerih tožnica od toženke zahteva neposredno izplačilo denarne protivrednosti prikrajšanja nujnega dednega deleža, v celoti nesklepčni, saj med trajanjem zapuščinskega postopka nujni dedič ne more zahtevati neposredne izročitve darila, temveč zgolj njegovo vrnitev v zapuščino.

9. Iz sklepa Okrajnega sodišča v Kamniku D 160/2011 z dne 6. 4. 2012 izhaja, da je sodišče zapuščinski postopek prekinilo in dedinjo F. F., sedanjo tožnico, napotilo na pravdo tudi zaradi ugotovitve, da je denarni znesek v višini 5.000,00 DEM, ki ga je prejela za nakup stanovanja na G., vrnila zapustnici. Tožnica je tak zahtevek vložila, sodišče prve stopnje pa ga je zavrglo, ker ni oblikovan v skladu s 181. členom ZPP. Pravilno je sicer stališče sodišča, da z ugotovitveno tožbo ni mogoče zahtevati ugotovitve obstoja spornega dejstva, temveč zgolj obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ter pristnost oziroma nepristnost listine, vendar pa bi glede na izrecno vsebino napotitvenega sklepa sodišče pred odločitvijo tožnici moralo nuditi ustrezno materialnoprocesno vodstvo po določilu 285. člena ZPP.(1) Ker gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, ki bi lahko vplivala na pravilnost sodbe, na kar pritožba izrecno opozarja, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje na podlagi določila prvega odstavka 354. člena ZPP. Sodišče prve stopnje naj v zvezi s tem delom zahtevka tožeči stranki nudi ustrezno materialnoprocesno vodstvo in ji dopusti preoblikovanje tožbe, nato pa naj o njej ponovno odloči. 10. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tudi v delu, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da darilna pogodba med zapustnico in prvo toženo stranko glede stanovanja v B. nima pravnega učinka in je prva toženka dolžna zaradi prikrajšanja nujnega deleža denarno protivrednost v znesku 169.625,00 EUR vrniti v zapuščino po pokojni pravni prednici (s podrednim zahtevkom pa je zahtevala izplačilo tega zneska). Med strankama ne v zapuščinskem postopku niti v pravdnem postopku ni bilo sporno, da je toženka to stanovanje prejela kot darilo. Prav tako v zapuščinskem postopku ni bilo sporno, da je nekaj daril prejela tudi tožnica. Zato pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopnega sodišča, da v tem delu ne gre za spor o pravni naravi pogodbe, ki bi ga bilo treba rešiti v pravdi, na kar kaže tudi dejstvo, da v zvezi s tem premoženjem tožnica na pravdo ni bila napotena, temveč bo morebitno vštevanje daril opravilo zapuščinsko sodišče, ko bo ugotovilo, ali je nujni delež tožnice prikrajšan in za koliko. Odločitev o zavrženju tožbe v tem delu je zato pravilna.

11. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi le delno ugodilo glede ugotovitvenega zahtevka o vračilu posojila v višini 5.000,00 DEM, sicer pa je ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev ter glede na neutemeljene ostale pritožbene navedbe pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

12. Ker je odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje odvisna od celotnega uspeha strank v pravdi, o zahtevku tožnice pa še ni dokončno odločeno, je posledično pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločitev.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj stališče dr. Mateje Končina Peternel: Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, Podjetje in delo 2008, št. 6-7, str. 1550.