Jedro

Sodišče je napačno upoštevalo pravico do posesti in se ni osredotočilo zgolj na ugotavljanje zadnjega stanja posesti in nastalo motenje.

Prvo sodišče bi moralo ugotavljati, ali sta toženki z vgradnjo lesenega stebra na služnostno pot spremenili dotedanji način izvrševanja soposesti tožnika na spornem zemljišču in zračnem prostoru.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Litiji je zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi motenja posesti in tožniku naložilo povračilo pravdnih stroškov toženk v višini 556,93 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) ter predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve prvemu sodišču v nov postopek. Poudarja, da se v sporih zaradi motenja posesti ne razpravlja o pravici do posesti. Prvo sodišče bi mu moralo nuditi pravno varstvo glede na nesporno stanje posesti in nesporno ugotovljeno motenje. Izpodbijani sklep nima razlogov o tem, da bi imelo motilno dejanje toženk zakonito podlago. S postavitvijo stebra sta samovoljno spremenili oz. ovirali dotedanji način izvrševanja posesti. Bistveno je, da sta toženki po štirih mesecih od pravnomočnosti sodbe, s katero je bil ugotovljen obstoj služnosti za prevoze z manjšimi kmetijskimi stroji ter hoje in vožnje po obstoječi poti, samovoljno postavili lesen steber z namenom, da tožniku omejita izvajanje posesti. Toženki do samopomoči nista bili upravičeni – le-te niti nista zatrjevali. Zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tožnik – skladno s tretjim odstavkom 33. člena Stvarnopravnega zakonika(2) – nima pravnega varstva zaradi motenja posesti. Sodba ni zakon, izpodbijani sklep pa jo zmotno enači z zakonom. Prvo sodišče je zmotno ugotovilo, da sta toženki ravnali v skladu s sodbo, ko sta na služnostno pot postavili lesen steber, in da s tem nista ovirali ali spremenili dotedanjega načina izvrševanja tožnikove služnostne pravice. Nobena od sodb toženkama ne daje pravice, da v služnostno pot na širini 2,61 metrov postavita lesen steber. S tem je bila zagrešena tudi kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Podana pa je tudi kršitev iz 14. točke prej citiranega člena, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in nasprotuje sama sebi. Sodišče kot nesporno ugotavlja, da tožnik po vgradnji lesenega stebra ne more voziti tako kot prej, na drugem mestu pa ugotavlja, da toženki nista spremenili ali ovirali dotedanjega dovoljenega načina izvrševanja služnostne pravice. Čeprav je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedeno, da se v motenjski pravdi upošteva zadnje stanje posesti in nastalo motenje ter da se pri tem ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika, pa je prvo sodišče kljub temu ugotavljalo pravico do posesti in tožniku odreklo varstvo zaradi motenja posesti, ker njegova pravica iz sodbe ne izhaja. Izpostavlja, da je vedno vozil s kmetijskimi stroji, katerih kolesa so bila na širini do 2,40 m, tako da je bila priposestvovana pot izmerjena na tleh v širini 2,60 m. Kmetijski stroji pa so nad kolesi širši, zato širina služnostne poti na tleh ne pomeni omejitve zračnega prostora nad cesto, saj je za kmetijski stroj s širino kolesnic 2,40 m potrebno do približno 3,3 m širine zračnega prostora. Graja tudi odločitev glede stroškov postopka, ki jih je sodišče napačno odmerilo.

3. Pritožba je bila vročena toženkama, ki sta nanjo podali odgovor. V odgovoru pritrjujeta pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom prvega sodišča. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava v povezavi z določbo 33. člena SPZ je utemeljen. Sodišče je v nasprotju s citirano določbo upoštevalo pravico do posesti in se ni osredotočilo zgolj na ugotavljanje zadnjega stanja posesti in nastalo motenje. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča prvo sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, kar narekuje razveljavitev izpodbijane odločbe.

6. Prvo sodišče je svojo odločitev sprejelo ob upoštevanju pravnomočne sodne odločbe P 70/2012 z dne 11. 4. 2013, s katero je bil ugotovljen obstoj služnostne pravice hoje in voženj (z manjšimi kmetijskimi stroji in v obsegu, kot se je služnost izvrševala v priposestvovalni dobi) po obstoječi poti v širini 2,60 m, ki poteka po parc. št. ..., k. o. ..., ki je v lasti toženk. Takšna odločitev, kot pravilno izpostavlja pritožba, toženkama ne daje nobene podlage, da na služnostno pot vgradita lesen steber. Prvo sodišče bi se moralo ukvarjati z vprašanjem zadnjega posestnega stanja glede uporabe zračnega prostora nad cesto. Prej citirana sodba ureja zgolj širino poti pri tleh, ne ureja pa vprašanj v zvezi z zračnim prostorom nad cesto. In ravno zračni prostor nad cesto predstavlja relevantno okoliščino, glede katere bi se moralo prvo sodišče – upoštevaje podano trditveno podlago – določno opredeliti. Prvo sodišče bi moralo ugotavljati, ali sta toženki z vgradnjo lesenega stebra na služnostno pot spremenili dotedanji način izvrševanja soposesti tožnika na spornem zemljišču in zračnem prostoru. Tožnik zatrjuje, da mu je od vgradnje lesenega stebra dalje vožnja s kmetijskimi stroji in priključki zaradi posega v zračni prostor nad cesto onemogočena. To pa je v predmetni pravdi bistveno.

7. Pritožbeno sodišče opozarja, da SPZ ne pozna več pojma posesti stvarne služnosti. Kljub temu pa se z uveljavitvijo SPZ varstvo posestnega položaja imetnika stvarne služnosti vsebinsko ni spremenilo. Ker se tožbeni zahtevek sklicuje na opuščeni pojem posesti pravice, bo moralo prvo sodišče med drugim tudi presoditi, kako ta okoliščina vpliva na bistveni (dajatveni) del tožbenega zahtevka. V primeru dvoma o njegovi pravi vsebini bo moralo aktivirati metode razlage v ožjem pomenu, pri tem pa mu bodo v pomoč tudi ustrezni ukrepi materialnega procesnega vodstva. Za posestno varstvo zadošča zatrjevana in dokazana posest nad stvarjo, pri čemer pa zatrjevanje pravice, na kateri takšna oblast temelji (stvarna služnost), ni potrebno.

8. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledične nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je pritožbeno sodišče odločitev prvega sodišča v celoti razveljavilo in mu zadevo vrnilo v nov postopek (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku naj se prvo sodišče opredeli do zgoraj izpostavljenih nepravilnosti ter se osredotoči na ugotavljanje zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja.

9. Odločitev glede stroškov pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 87/2002 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju SPZ.