Jedro

Toženec stanovanja ne zaseda brez pravnega naslova.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da se toženec v roku 60 dni izseli iz njenega mansardnega stanovanja v ulici T. 6 v kraju L. ter ji povrne pravdne stroške. Odločilo je tudi o stroških pravdnega postopka, in sicer, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v znesku 64.217,00 SIT.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožnica iz vseh treh pritožbenih razlogov. Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo razveljavi in jo vrne prvostopnemu sodišču v ponovni postopek. Navaja, da v izpovedbi pred sodiščem ni nikoli priznala tega, da je živela v izvenzakonski skupnosti, ker to preprosto ni res. Lahko, da jo je sodišče napačno razumelo. Sama je želela izpovedati le, da med strankama ni bilo ekonomske skupnosti ali odvisnosti eden od drugega, ni bilo čustvenega razmerja, niti intimnega razmerja. Vse, kar se je dogajalo, se je dogajalo izključno na podlagi prisile toženca, ki je s svojo nasilnostjo in ustrahovanjem dosegel, da je občasno v stanovanju prebival, si vzel hrano in druge potrebščine, ki so bile v stanovanju, včasih pa si je nasilno vzel tudi tožnico. Posledica je bila tudi otrok. Tožnica se je trudila na vse načine, da toženca spravi iz stanovanja in iz svojega življenja, na koncu se je poslužila tudi sodne poti, vendar v velikem strahu, ker ji je toženec večkrat grozil. Če se je sodišče že odločilo za to, da je izvenzakonska skupnost bila, pa ni mogoče potegniti zaključka, da je ta skupnost trajala dalj časa do takrat, ko je tožnica stanovanje kupila. Pri nakupu stanovanja ni šlo za skupno odločitev, temveč je tožnica le prosila toženca za posojilo, ki pa ga ni dobila. Toženec sploh ni bil zainteresiran za nakup stanovanja, saj je imel takrat druge načrte, predvsem s svojo hišo v Bosni. Sodišče je zaslišanje dveh prič M. A. in S. M. K. kot nepotrebno zavrnilo, obe pa sta zelo dobro seznanjeni z razmerami med pravdnima strankama. Za pravilno razumevanje konkretne "skupnosti" je po mnenju tožeče stranke potrebno zaslišati predlagane priče in si ob tem pravilno tolmačiti izpovedi tožnice.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica, ki je po določbah Stanovanjskega zakona (SZ) odkupila stanovanje št. 2 v ul. T. 6 v kraju L., na katerem je bila pred tem imetnica stanovanjske pravice, nato pa najemnica, zahteva izselitev toženca iz tega stanovanja. Sklicuje se na določbo 58. čl. SZ, po kateri oseba, ki uporablja stanovanje, pa z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe, stanovanje uporablja nezakonito. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na ugotovitev, da sta pravdni stranki od razveze zakonske zveze v letu 1989 živeli v izvenzakonski skupnosti do leta 1997, torej velja za sporno stanovanje, kupljeno v letu 1992, režim skupnega premoženja.

Zato toženec v spornem stanovanju ne prebiva brez pravnega naslova.

Takšno dejansko stanje namreč toženec vseskozi zatrjuje, z nasprotnim tožbenim zahtevkom pa uveljavlja zakonsko domnevo enakih deležev na skupnem premoženju po določbi 1. odst. 59. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Tudi po presoji pritožbenega sodišča glede na izvedene dokaze drugačen zaključek ni mogoč, saj že iz izpovedi tožnice izhaja, da sta pravdni stranki tudi po razvezi zakonske zveze bivali skupaj v taki življenjski skupnosti, ki jo je mogoče opredeliti kot izvenzakonsko skupnost. Razlogi izpodbijane sodbe o tem so dovolj prepričljivi, zato jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, saj z njimi v celoti soglaša. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno in brez potrebe bi bilo zasliševati v pritožbi predlagani priči, saj se izpovedi pravdnih strank v bistvenih okoliščinah ujemata. Brez podlage so trditve v pritožbi, da je sodišče tožnico napačno razumelo ter da se je vse dogajalo med pravdnima strankama zgolj zaradi prisile in ustrahovanja toženca, saj tega izpoved same tožnice ne potrjuje. Pravilen je tudi materialnopravni zaključek prvostopnega sodišča, da glede na določbo 58. čl. SZ spornega stanovanja toženec ne zaseda brez pravnega naslova.

Ker niso podani v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi in ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti na podlagi 2. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP/77). Tožeča stranka, ki s pravnim sredstvom ni uspela, mora stroške pritožbenega postopka trpeti sama.