Jedro

Obtoženčeva gladovna stavka ne more biti zakonska podlaga za spremembo zakonite sodne odločbe.

Izrek

Zahteva obtoženega B.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Po obtožnici okrožnega državnega tožilca v Ljubljani z dne 13.5.1998, je obt. B.B. obtožen, da je storil kaznivo dejanje goljufije po 2. v zvezi s 1. odstavkom 217. člena, 16 kaznivih dejanj goljufije po 1. odstavku 217. člena, 7 kaznivih dejanj ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena, kaznivo dejanje zatajitve po 1. odstavku 215. člena in kaznivo dejanje prikrivanja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 221. člena KZ. Ta kazenska zadeva se vodi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani. Zoper obtoženca pa je bila pri istem sodišču dne 15.5.1998 vložena še obtožnica zaradi kaznivega dejanja poneverbe po 1. odstavku 245. člena ter nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev po 3. odstavku 250. člena KZ.

V prvonavedeni kazenski zadevi je Okrožno sodišče v Ljubljani dne 17.2.1998 (v fazi preiskave) zoper obt. B.B. odredilo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 2. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z 20. členom Ustave Republike Slovenije. Iz istega pripornega razloga je bil zoper obtoženca pripor večkrat podaljšan, nazadnje po vložitvi obtožnice. Zaradi obtoženčevega poslabšanega zdravstvenega stanja, kot posledice gladovne stavke, mu je bil s sklepom z dne 2.6.1998 pripor odpravljen. Višje sodišče v Ljubljani je na pritožbo državnega tožilca sklep o odpravi pripora razveljavilo, nakar je bil s sklepom, navedenim v uvodu te sodbe, zoper obtoženca ponovno odrejen pripor.

Obt. B.B. je dne 16.7.1998 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej navaja, da že 17 dni spet gladovno stavka, da je izgubil 11 kg, da je popolnoma telesno in pshično izčrpan, da ni kriv in da ne ve, zakaj je v priporu, saj so na prostosti osebe, ki so osumljene hujših kaznivih dejanj ter da bi se rad vrnil k svoji družini in se branil s prostosti. V zahtevi sicer ni navedel, katero sodno odločbo izpodbija, glede na vsebino zahteve pa je Vrhovno sodišče štelo, da izpodbija pravnomočni sklep o (ponovni) odreditvi pripora.

Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. je v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlagal, da se obtoženčeva zahteva za varstvo zakonitosti zavrže kot nedovoljena, ker ne gre za pravnomočno končano kazensko zadevo; sicer pa tudi iz vsebine njegove vloge ni moč razbrati, kateri zakonski razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti sploh uveljavlja.

Zahteva za varstvo zakonitosti je dovoljena, ker je vložena zoper pravnomočno sodno odločbo, ni pa utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti se sme vložiti le zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (1. odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pa se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP).

Obt. B.B. v svoji zahtevi ne pove, katere kršitve zakona naj bi z odreditvijo pripora zagrešili sodišči prve in druge stopnje. Njegove navedbe, da ni kriv, da so storilci hujših kaznivih dejanj na prostosti in da bi želel biti s svojo družino, niso zakonski razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti. Na podlagi pravnomočne obtožnice je namreč podan utemeljen sum, da je storil več hujših kaznivih dejanj. O tem, ali je obtoženec tudi kriv, bo odločilo sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi. Prav tako ne more biti obtoženčeva gladovna stavka zakonska podlaga za spremembo zakonite sodne odločbe. Kolikor pa obtoženec s svojimi navedbami vsebinsko uveljavlja kršitev določbe 3. točke 2. odstavka 201. člena ZKP, torej da pri njem ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, mu tudi ni moč pritrditi. V izpodbijanem sklepu so namreč o obstoju ponovitvene nevarnosti dani zadostni in prepričljivi razlogi, ki jih v celoti sprejema Vrhovno sodišče in jih zato ne ponavlja. S ponovno gladovno stavko, ki kot že rečeno, ne more biti sredstvo za spremembo sklepa o odreditvi pripora, pa obtoženec ne samo da škodi svojemu zdravju, temveč sodišču tudi preprečuje, da bi lahko čimprej opravilo glavno obravnavo ter odločilo, ali je kriv kaznivih dejanj, za katera je obtožen, ali pa ni kriv, kot sam zatrjuje.

Po povedanem je moralo Vrhovno sodišče obtoženčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti kot neutemeljeno (425. člen ZKP).