Jedro

Istovetnost prosilca za azil je ugotovljena, ko prosilec predloži uradni dokument s sliko, saj v tem primeru organ ugotavlja le pristnost tega dokumenta. Ko prosilec ob podaji prošnje za azil ne razpolaga s takšnim dokumentom, pa je treba njegovo identiteto ugotoviti z drugimi dokaznimi sredstvi, ki jih omogočajo veljavni predpisi. Takšno ugotavljanje traja določen čas, zato ZAzil daje možnost, da se prosilcu za azil v teh primerih lahko začasno omeji gibanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil- UPB2, Uradni list RS, št. 51/2006 in 37/06-sklep US RS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 13.9.2006, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je s sklepom na podlagi 1. in 3. alinee 1. odstavka 27. člena v povezavi s 5. alineo 36. člena ZAzil omejila tožniku gibanje na prostore Centra za tujce , do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece in sicer od dne 13.9.2006 do dne 13.12.2006. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje sledi utemeljitvi tožene stranke v delu, v katerem je tožena stranka podlago za omejitev gibanja oprla na določbo 5. alinee 36. člena ZAzil. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik dne 21.8.2006 ilegalno prestopil mejo med Hrvaško in Slovenijo; da so ga dne 22.8. 2006 policisti prijeli v V.; da je bil dne 23.8.2006 nastanjen v Centru za tujce zaradi zagotovitve njegove odstranitve iz Republike Slovenije; da je po 7 dneh bivanja v Centru za tujce dne 30.8.2006, napisal izjavo, da želi v Republiki Sloveniji zaprositi za azil. Sodišče navaja, da je tožnik po izpovedbi na zaslišanju izvorno državo zapustil zato, da bi prišel v Evropo, kjer bi mirno živel. Niti, ko ga je prijela policija, ni izrazil namere zaprositi za azil, ampak je to storil šele po 7 dneh bivanja v Centru za tujce, ko mu je za to možnost povedal nekdo, ki je bil tudi v centru. Iz teh dejstev po presoji sodišča dovolj prepričljivo izhaja, da je z izraženo namero prositi za azil skušal preprečiti prisilno odstranitev iz Slovenije. Po mnenju sodišča pa ni pravilno materialno pravno povezovanje omejitve gibanja zaradi istovetnosti prosilca za azil s pravicami iz 43. člena ZAzil. Ni pravilno stališče tožene stranke, da je omejitev gibanja potrebna zaradi tega, ker šele z izkaznico za azil, ki velja kot dokument o istovetnosti po določbi 57. člena ZAzil, prosilec lahko uveljavlja tudi ostale pravice iz določbe 43. člena ZAzil, saj zakonodajalec ni kot podlago za ukrep omejitve gibanja določil uveljavljanje pravic prosilca za azil iz 43. člena ZAzil, to pa ne izhaja niti iz Direktive Sveta EU, št. 2003/9/EC z dne 27.1.2003. Izdana izkaznica prosilca za azil iz 57. člena ZAzil ni pogoj za uveljavljanje pravic iz 43. člena ZAzil ampak ima pomen v tem smislu, da velja kot dokument o istovetnosti in kot dovoljenje za začasno prebivanje. Sodišče sprejema stališče, da je identiteta nesporno ugotovljena na podlagi uradnih dokumentov s sliko, kot to navaja tožena stranka, vendar pa za odločanje v azilnem postopku in za izdajo izkaznice prosilca za azil ni potrebno, da je istovetnost prosilca nesporno ugotovljena do te mere, kot stopnjo verodostojnosti njegovih izjav izkazujejo ti osebni dokumenti. Bistvo azilnega postopka zaradi njegove narave je v tem, da je vprašanje istovetnosti prosilca za azil lahko eno izmed elementov v celoviti presoji verodostojnosti tožnika in s tem dokazne ocene o tem, ali je tožnik dokazal utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi. Kadar uradnega dokumenta s sliko ni, se istovetnost ugotavlja z drugimi sredstvi v postopku zaslišanja in na podlagi ocene verodostojnosti tožnika, kot je to predvideno tudi v 1. alinei 2. odstavka in v 4. odstavku 29. člena ZAzil. Na ta način je razlaga predmetnih določb skladna tudi z določbo prvega stavka 6. člena ZAzil, po katerem odločba v azilnem postopku ni odvisna od predložitve nobenega posebnega formalnega dokaza. Tožena stranka se v izpodbijanem sklepu sklicuje tudi na določbo 5. odstavka 29. člena ZAzil, ko zagovarja stališče, da bi tožnik moral predložiti uradni dokument s sliko. Določba 5. odstavka 29. člena ZAzil pravi, da mora prosilec za azil dati vse osebne podatke in podatke o svojih preteklih doživetjih, ki so pomembni za ugotovitev njegove istovetnosti ali so sicer pomembni za postopek. Zakonodajalec torej ni določil obveznosti, da prosilec za azil predloži uradni dokument s sliko za dokazovanje svoje identitete, ampak zahteva, da mora prosilec za azil v postopku ugotavljanja istovetnosti podati osebne podatke. Po presoji sodišča torej tožena stranka ni imela podlage za omejitev gibanja tožniku v 1. alinei 27. člena ZAzil, ker bi za omejitev gibanja na tej podlagi morala utemeljiti dvom v izjavo tožnika o njegovi identiteti. Izkazani dvom v verodostojnost zatrjevane identitete zahteva pojem "potrebno" v določbi 1. odstavka 27. člena ZAzil. V povezavi z določbo 5. odstavka 27. člena ZAzil to nadalje pomeni, da tožena stranka tak ukrep lahko izreče do prenehanja razlogov, to je do ugotovitve njegove identitete, ki pa se ugotavlja v azi lnem postopku z zaslišanjem in drugimi dokaznimi sredstvi, ne sme pa se izreči do pravnomočno končanega azilnega postopka, ker je to lahko časovno dalj, kot je določeno v 5. odstavku 27. člena ZAzil. Nikjer v ZAzil ni določeno, da bi se ta pravica lahko omejila do pravnomočno končanega azilnega postopka. Po presoji sodišča pa je izpodbijani sklep zakonit z vidika vprašanja, ali se izvaja v objektu, ki ga je za ta ukrep predvidel zakonodajalec. Center za tujce sicer ni izpostava Azilnega doma v smislu 45. a člena ZAzil, vendar je zakonodajalec v določbi 3. odstavka 27. člena ZAzil predvidel omejitve gibanja tudi v drugem ustreznem objektu ministrstva za notranje zadeve.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo navaja, da Upravno sodišče v obravnavani zadevi ni pravilno uporabilo določb procesnih in materialnih predpisov in ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Navaja, da ZAzil ne določa, na kakšen način se ugotavlja identiteta prosilca za azil, ta bi se lahko ugotovila z zaslišanjem drugega prosilca za azil A.A., prav tako iz Palestine. Tožena stranka ni imela podlage za omejitev gibanja po 1. alinei 27. člena ZAzil zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti, ker bi za omejitev gibanja na tej podlagi morala utemeljiti dvom v izjavo tožnika o njegovi identiteti. Ponovi navedbe, zakaj je zapustil izvorno državo in zatrjuje, da je bil zaradi vojnih razmer v svoji domovini, ki so splošno znane, tako prestrašen, da svoje stiske ni mogel pravilno izraziti, saj je potreboval nekaj dni, da se aklimatizira in ugotovi, da je prišel v mirno državo. Zato tudi ni podan sum zavajanja ali zlorabe azilnega postopka, da naj bi bila prošnja v za azil vložena zaradi namena, da bi se odložila prisilna odstranitev. Z začasno omejitvijo gibanja je tožena stranka prekomerno posegla v njegove pravice. Ker je omejitev gibanja dispozitivne narave, bi to gibanje lahko omejila po 1. alinei 2. odstavka 27. člena ZAzil, to je s prepovedjo gibanja izven določenega območja, kar je širše, kakor azilni dom. Ker je tožena stranka določila, da se "omeji gibanje do pravnomočno končanega postopka", pa je to dalj, saj je bila istovetnost prosilca že ugotovljena, ko je podal osebne podatke, četudi ni imel dokumentov in je zato sklep nezakonit. Sklep je nezakonit tudi zato, ker ZAzil ne določa, da bi se gibanje lahko omejilo do pravnomočno končanega postopka. Center za tujce ni izpostava azilnega doma v smislu 45. a člena ZAzil, kakor tudi ni ustrezen objekt za omejitev gibanja v smislu 3. odstavka 27. člena ZAzil, ker je mesec ramadan, mesec posta in je tožniku težko bivati v prostorih Centra za tujce. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in odpravi izpodbijani sklep tožene stranke oziroma, da spremeni izpodbijano sodbo tako, da omili omejitev gibanja po 1. alinei 2. odstavka 27. člena ZAzil, to je s prepovedjo gibanja izven določenega območja. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Za izrek ukrepa začasne omejitve gibanja zadostuje že eden od v 27. členu ZAzil taksativno navedenih razlogov, vendar je tožena stranka v obravnavanem primeru tožniku začasno omejila gibanje zaradi razlogov iz 1. in 3. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil. Po določbah 1. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil, se lahko prosilcu za azil začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca za azil, po 3. alinei 1. odstavka istega člena pa se lahko prosilcu za azil omeji gibanje zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena tega zakona. ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi vložitev prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev (5. alinea).

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožena stranka tožniku pravilno začasno omejila gibanje zaradi suma zavajanja oziroma zlorabe azilnega postopka. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka imela za izrek navedenega ukrepa podlago v 3. alinei 1. odstavka 27. člena v povezavi s 5. alineo 26. člena ZAzil. Za začasno omejitev gibanja na tej zakonski podlagi namreč zadostuje že sum, da je prosilec za azil vložil prošnjo z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev. V obravnavanem primeru je tožnik izrazil nameri zaprositi za azil po 7 dneh bivanja v Centru za tujce, kamor je bil nastanjen zaradi nezakonitega bivanja v Republiki Sloveniji z namenom, da bo odstranjen iz države. Ker tožnik, ki je nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo, ni za azil zaprosil v najkrajšem času pri pristojnem organu (1. odstavek 8. člena ZAzil), se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje in toženo stranko, da v tem primeru obstaja sum, da je tožnik vložil prošnjo za azil z namenom, da bi odločil prisilno odstranitev iz države. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru tožniku utemeljeno začasno omejitveno gibanje.

Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe ne strinja s toženo stranko, da je omejila tožniku gibanje tudi zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti. Pravilna je sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da ZAzil ne določa, na kakšen način se ugotavlja identiteta prosilca za azil in tudi ne, da mora prosilec za azil predložiti uradni dokument s sliko, česar tožena stranka v sklepu niti ni zatrjevala. Tožena stranka tudi ni zavzela stališča, da določba 27. člena ZAzil določa, da se prosilcu za azil začasno omeji gibanje, če ob podaji prošnje za azil ne predloži dokumenta, s katerim je mogoče ugotavljati njegovo identiteto, pač pa je menila, da je istovetnost prosilca za azil nesporno ugotovljena, ko prosilec za azil predloži uradni dokument s fotografijo in da v tem primeru pristojen organ ugotavlja le pristnost tega dokumenta. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v svojih sodbah že večkrat ponovilo svoje stališče, da je treba pri ugotavljanju identitete prosilca za azil upoštevati veljavno zakonodajo Republike Slovenije, kar pomeni, da je treba upoštevati, kako se identiteta posameznikov dokazuje v Republiki Sloveniji. V skladu s 75. členom Zakona o tujcih namreč lahko tujec dokazuje istovetnost z osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v tujčevi državi predpisana in s katero lahko dokazuje istovetnost, s potno listino za tujca, z maloobmejno izkaznico oziroma drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Samo na podlagi teh dokumentov je lahko z gotovostjo ugotovljena istovetnost prosilca. Zato je pravilno stališče tožene stranke, da je istovetnost prosilca za azil ugotovljena, ko prosilec predloži uradni dokument s sliko, saj v tem primeru organ ugotavlja le pristnost tega dokumenta. Ko prosilec ob podaji prošnje za azil ne razpolaga s takšnim dokumentom, pa je treba njegovo identiteto ugotoviti z drugimi dokaznimi sredstvi, ki jih omogočajo veljavni predpisi, takšno ugotavljanje pa traja določen čas, zato ZAzil daje možnost, da se prosilcu za azil tudi v teh primerih lahko začasno omeji gibanje. Strinja pa se s stališčem prvostopnega sodišča, da dejstvo, da prosilcu za azil ni izdana izkaznica prosilca za azil iz 1. odstavka 56. člena ZAzil ne pomeni, da mu ne gredo pravice iz 43. člena ZAzil. Namreč, dokler tožnikova istovetnost ne bo ugotovljena, mu ne bo izdana izkaznica prosilca za azil, ne glede na to pa bo užival pravice prosilca za azil, razen svobodnega gibanja.

Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Ne glede na to, da je v 5. odstavku 27. člena ZAzil določeno, da začasna omejitev gibanja lahko traja do prenehanja razlogov, vendar najdalj tri mesece, pritožbeno sodišče meni, da s tem, ko je tožena stranka kot alternativno okoliščino, od katere je odvisno trajanje omejitve gibanja, navaja tudi pravnomočno odločitev o prošnji za priznanje azila, ni kršena določba 27. člena ZAzil. Začasno se lahko omeji gibanje le prosilcu za azil, prosilec za azil pa je tujec, ki je vložil prošnjo za azil, in sicer od trenutka vložitve do sprejema pravnomočne odločitve (4. alinea 1. odstavka 2. člena ZAzil). Ker je mogoče gibanje začasno omejiti le prosilcu za azil, mora po samem zakonu tak ukrep prenehati takoj, ko je o prosilčevi prošnji za azil pravnomočno odločeno. Zato sklep, v katerem je kot alternativna okoliščina za trajanje omejitve gibanja navedena tudi "pravnomočno končan azilni postopek" po presoji pritožbenega sodišča samo zaradi tega ni nezakonit, kot zmotno zatrjuje tožnik.

Tožnik v pritožbi ponavlja tožbeni ugovor v zvezi s Centrom za tujce, ki ga je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje in se pritožbeno sodišče z razlogi zavrnitve tega ugovora strinja. V obravnavanem primeru, ko gre za začasno omejitev gibanja na podlagi 27. člena ZAzil, ki temelji na razlogih zavarovanja javnega reda, pa po presoji pritožbenega sodišča s takšno omejitvijo gibanja tožniku tudi niso kršene tožnikove ustavne pravice do svobode gibanja, toženi stranki pa zato, ker ukrep temelji na zakonu, ni potrebno posebej ugotavljati sorazmernosti ukrepa s posledicami, ki bremenijo tožnika zaradi izrečenega ukrepa.

Pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustno uveljavljati ker izpodbijana sodba ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku (5. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno in ker niso ne obstajajo razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000 in 45/06 - odl. US RS) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.