Jedro

Oškodovancu pripada pravica zahtevati odškodnino za tisto negmotno škodo, ki presega škodo, ki je bila znana ob sklepanju izvensodne poravnave in ki jo je bilo mogoče pričakovati kot gotovo po normalnem teku stvari (203. členu v povezavi z 200. členom ZOR). "Dodatno" odškodnino je torej mogoče zahtevati, kadar je po sklenjeni poravnavi prišlo do škode zaradi nadaljnjega nepredvidenega poslabšanja zdravstvenega stanja. Gre za tako poslabšanje zdravstvene stanja, ki po normalnem teku stvari ni bilo predvidljivo oziroma do kakršnega ob normalnem teku stvari ne bi smelo priti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo zahteval plačilo "dodatne" odškodnine v višini 2.800.000 SIT za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja, nastalega po podpisu izvensodne poravnave dne 21.8.1998. Nova škoda naj bi mu nastala zaradi prometne nesreče, v kateri je zaradi močnega udarca z glavo ob trd predmet prišlo do nihanja možganovine in pretresa možganov, v posledici česar je utrpel postkomocionalni sindrom. Po mnenju nevrologa in otologa gre za nevralgijo nervus trigeminus na desni strani po poškodbi, nekateri nevrologi pa so mnenja, da gre za atrofijo, nastalo po možganski poškodbi (zmanjšanje mase možganov).

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženki naložilo plačilo 7.719,91 EUR (prej 1.850.000 SIT) odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje in 1.964,07 EUR (prej 470.669,30 SIT) pravdnih stroškov. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti odločitvi se je pritožila toženka. Sodišče druge stopnje je njeni pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek v ugodilnem delu zavrnilo. Odločilo je še, da mora tožnik toženki povrniti 70,94 EUR (prej 17.000 SIT) pravdnih stroškov in 154,40 EUR (prej 37.000 SIT) pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti tej odločitvi je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo in natančno obrazložilo razlike med izvedenskima mnenjema dr. A. F. in dr. D. B. V.. Te razlike predstavljajo poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja in s tem posledice, ki jih ni bilo mogoče pričakovati v času podpisa izvensodne poravnave. O zahtevku je odločilo pravilno, na podlagi določil prvega odstavka 200. člena in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 s spremembami; v nadaljevanju ZOR). Iz sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da naj bi sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, vendar ni pojasnjeno, v čem naj bi bila zmotna uporaba prava in zakaj so določila 1089. in 1098. člena ZOR pravilno materialno pravo. Sodišče prve stopnje ugotavlja dokajšnja razhajanja med izvedenskima mnenjema (npr. sodni izvedenec je ocenil trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti v višini 8 %, dr. F. pa pred podpisom poravnave na 3%). Ker so razlike med mnenjema tako očitne, ni mogoče govoriti o znanem obsegu škode v času sklepanja izvensodne poravnave. Sodišče druge stopnje napačno povzema ugotovitve prvostopenjskega sodišča o dejanskem stanju, zato je posledično zmotna odločitev o uporabi materialnega prava. Med pravdnima strankama je bil z izvensodno poravnavo rešen spor oziroma negotovost o obsegu posledic nezgode in višini primerne odškodnine. Osnovo za pogajanja in podpis poravnave je predstavljalo izvedensko mnenje dr. A. F., ki je tožnika pregledal, proučil zdravstveno dokumentacijo in izdelal mnenje, vendar pa očitno ni predvidel (ni mogel ali ni znal predvideti) posledic v takšnem obsegu, kot so bile naknadno ugotovljene. Še manj jih je lahko tožnik, ki se je kot laik moral zanesti na mnenje. Bodoča škoda ob izdelavi izvensodnega mnenja ni bila zadostno ocenjena. Tožniku se je zdravstveno stanje od sklenitve poravnave do vložitve tožbe znatno poslabšalo, kar je dokazal z dodatno zdravstveno dokumentacijo, iz katere izhaja, da se še vedno zdravi, posledice pa so bile ugotovljene s sodnim izvedenskim mnenjem.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 - ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/08), ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Vrhovno sodišče je pri odločanju o reviziji vezano na relevantno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP), kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in glede katerega je bil uspešno opravljen preizkus drugostopenjskega sodišča. Iz ugotovljenih dejanskih okoliščin izhaja, da je bil tožnik 17.1.1997 poškodovan v prometni nesreči in je po pogajanjih za povrnitev škode s toženko 21.8.1998 sklenil izvensodno poravnavo za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 1.180.000 SIT. Predmet poravnave je bila tudi škoda zaradi raztrganine v predelu spodnje ustnice in raztrganine na notranji strani zgornje ustnice. V zvezi s tem je izvedenec dr. A. F. v svojem mnenju z dne 28.7.1998, ki je bilo podlaga izvensodni poravnavi, ugotovil, da je imel tožnik po poškodovanju v prometni nesreči hude bolečine na desni in levi strani obraza, čeljustih, zobeh, za obema očesoma, temenu, sencih in zatilju glave ter glavobole, vrtoglavice, pogosto bruhanje, izgubo spomina, nespečnost, duševno spremenjenost in razdražljivost, ki so se pojavile že v drugi polovici leta 1997. Sodišče druge stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi 1089. člena ZOR štelo, da je bila predmet izvensodne poravnave tudi vsa obstoječa in bodoča škoda, ki izvira iz navedene poškodbe, pravdni stranki pa sta s poravnavo odpravili negotovost glede odškodninskega razmerja, ki je izviralo iz prometne nesreče. Ker s pogodbo o poravnavi (1089. člen ZOR in naslednji) stranki uredita določeno razmerje in na tak način odpravita spor oziroma negotovost o vseh elementih, obstoječih in predvidljivih v času njenega sklepanja, je med strankama sklenjen dogovor o poravnavi škode treba razlagati tako, da se nanaša na vso že nastalo nepremoženjsko škodo in na vse tiste posledice oziroma bodočo škodo, ki sta jo stranki ob sklepanju poravnave predvideli ali pričakovali kot možno.

Ne glede na navedeno oškodovancu pripada pravica zahtevati odškodnino za tisto negmotno škodo, ki presega škodo, ki je bila znana ob sklepanju izvensodne poravnave in ki jo je bilo mogoče pričakovati kot gotovo po normalnem teku stvari (203. člen v povezavi z 200. členom ZOR). "Dodatno" odškodnino je torej mogoče zahtevati, kadar je po sklenjeni poravnavi prišlo do škode zaradi nadaljnjega nepredvidenega poslabšanja zdravstvenega stanja (nepredvidene nove škode). Gre za táko poslabšanje zdravstvenega stanja, ki po normalnem teku stvari ni bilo predvidljivo oziroma do kakršnega ob normalnem teku stvari ne bi smelo priti.

Ob ugotovitvah izvedenca dr. D. B. V., da so se po 21.8.1998 pri tožniku pojavljale hujše telesne bolečine v obliki kratkih nevralgičnih bolečin v predelu zgornje ustnice in raznih predelov desne polovice obraza in glave, ki so občasno lahko bile dolgotrajnejše (t.i. nevropatske bolečine z znaki okvare senzoričnega živčnega sistema), ki so bile razvite že poleti 1997 ter vztrajale in nadaljevale tudi po 21.8.1998, da je tudi po poravnavi zaradi teh bolečin moral prejemati injekcije, jemati tablete proti bolečinam, šel na številne kontrolne specialistične preglede in preglede k lečečemu zdravniku, da se je sekundarni strah pri tožniku nadaljeval še po 21.8.1998, ter ob ugotovitvi nižjih sodišč, da oba izvedenca ugotavljata zmanjšanje življenjske aktivnosti tožnika smiselno enako, je pravilen zaključek sodišča druge stopnje, da je v tej pravdi vtoževana škoda že bila predmet izvensodne poravnave. Tožnikove zdravstvene težave, ki so povezane z obravnavano poškodbo in so bile predmet poravnave, so se torej po poravnavi (zgolj) nadaljevale. Zato kasnejše težave ne predstavljajo nenadnih in nepredvidljivih sprememb v smeri poslabšanja tožnikovega zdravstvenega stanja, zaradi katerih bi tožniku lahko nastala nadaljnja škoda. Tožnik do "dodatne" odškodnine ni upravičen, saj ni izkazal poslabšanja zdravstvenega stanja, razpravljanje o tem, ali je to poslabšanje zdravstvenega stanja po obsegu in naravi tako, da ga ob sklepanju poravnave po normalnem teku stvari ni bilo mogoče pričakovati, pa ni relevantno, saj ni izkazan že prvi pogoj. V postopku pred sodiščem prve stopnje se je tako ponovno razpravljalo o razmerju, ki sta ga pravdni stranki medsebojno že uredili s poravnavo in je bila tožniku izplačana odškodnina.

Vrhovno sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno in z njo tudi tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).