Jedro

Pravilno je preiskovalna sodnica zaključila, da je v obravnavanem primeru potrebno tehtati med pomenom in nevarnostjo kršitve z vidika Š. na eni strani in pravicami oškodovane družbe, v katere je bilo poseženo z več kaznivimi dejanji, storjenimi s strani več oseb ter njenem interesu po učinkoviti zaščiti in varstvu lastnih pravic in premoženja na drugi strani. Poudariti je še potrebno, da je H.P.S. dal pregledati trdi disk v zvezi s kaznivimi dejanji, ki se osumljeni očitajo, z ničemer pa ni dokazano niti izkazano, da so se na računalniku oziroma trdem disku nahajale kakšne vsebine, ki so bile izključno last Š. ter bi jih S. na kakršenkoli način uporabil. Ponovno je potrebno poudariti, da je njegov interes bil v preprečitvi nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj na račun njegove družbe S.M. d.o.o. in je zato povsem utemeljen. Če sta bila trdi disk in prenosnik last Š., se postavlja vprašanje ali je imela od odgovorne osebe dovoljenje, da je na "osebnem" računalniku shranjevala poslovno dokumentacijo družbe G. d.o.o., in sicer pogodbe o poslovnem sodelovanju, kreditne pogodbe, izdane račune itd., vse navedeno pa uporabila za izvrševanje kaznivih dejanj.

Pravilno je zato preiskovalna sodnica ob načelu sorazmernosti ugotovila, da je bil interes H.P.S., ne glede na kršitev pravice do zasebnosti T.Š., močnejši. Pri tem je zlasti potrebno upoštevati višino protipravno pridobljene premoženjske koristi, ki naj bi bila pridobljena zaradi izvrševanja kaznivih dejanj, cilj H.P.S. pa je bil zavarovanje interesov družbe.

Izrek

Pritožba zagovornice obdolžene T.Š. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Mariboru je z izpodbijanim sklepom predlog za izločitev dokazov z dne 2. 2. 2018, ki ga je podala zagovornica obdolžene T.Š., zavrnilo.

2. Proti takemu sklepu se je pritožila zagovornica obdolžene zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter kršitev določb kazenskega postopka in kršitev Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) oziroma ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Te kršitve ugotavlja v naslednjem: - izločevani dokazi so bili pridobljeni s kaznivim dejanjem, pri čemer iz podatkov spisa Okrajnega sodišča v Mariboru III K 23509/2016 izhaja, da si je H.P.S. sam priskrbel dostop do podatkov v prenosnem računalniku, last T.Š. in ga vzel s seboj v Indonezijo, kjer je po njegovem naročilu v računalnik vdrla računalniška firma, - ni moč pritrditi sodišču prve stopnje ko je obrazložilo, da je bil predlog za izločitev dokazov zavrnjen zato, ker niso bile prekršene določbe ZKP, ker ti predmeti predhodno niso bili zaseženi s strani policije, ker je tako stališče povsem v nasprotju z ustavno sodno prakso, da je pridobitev podatkov iz elektronskih naprav v predkazenskem postopku s strani uradnih oseb brez sodne odločbe protiustavno - tembolj to torej velja za druge osebe in ne nasprotno, kot to zagovarja sodišče, - da gre v prvi vrsti za ustavno pravni vidik in grob poseg v ustavno varovane pravice osumljene T.Š. ter pravice oseb, ki niso osumljeni (družinske fotografije, zasebni podatki itd.), - Ustava določa, da se pravica do varstva osebnih podatkov in komunikacijske zasebnosti lahko omeji le z zakonom in samo če je to sorazmerno z namenom omejitve - poseg v pravico je dopusten le po odredbi sodišča, ki pa je v danem primeru ni bilo. Pravica do zasebnosti ima tako absoluten značaj, da deluje proti vsem - tako proti državnim organom, kot nasproti tretjim, pri čemer lahko država le ob izpolnitvi določenih predpostavk (v skladu z načelom sorazmernosti, če je omejitev potrebna in nujna za dosego zasledovanega ustavno legitimnega cilja) posega v zasebno sfero posameznika - v danem primeru pa je to protipravno storil posameznik, zato gre skladno z drugim odstavkom 18. člena ZKP za nezakonito pridobivanje dokazov s posegom v človekove pravice in temeljne svoboščine in sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, pridobljene s kršitvijo ustavno določenih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, pridobljene s kršitvijo določb kazenskega postopka, - 37. člen Ustave varuje pravico do komunikacijske zasebnosti, dopustnost posegov je predpisana v drugem odstavku 37. člena. Gre za varstvo posameznikovega interesa, da se država in nepovabljeni ali nepooblaščeni tretji ne seznanijo z vsebino podatkov na elektronski napravi, kot tudi posameznikovega interesa, da ima nadzor nad tem, komu, v kakšnem obsegu, na kakšen način in pod kakšnimi pogoji bo dovolil vpogled v podatke. Osumljeni je bila kršena tudi pravica do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave, splošnega varstva zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave ter pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena konvencije.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obširnimi, sprejemljivimi in povsem določnimi stališči preiskovalne sodnice v izpodbijanem sklepu. V izogib ponavljanju se nanje sklicuje in jim dodaja le še:

5. Pravilno je preiskovalna sodnica zaključila, da je v obravnavanem primeru potrebno tehtati med pomenom in nevarnostjo kršitve z vidika Š. na eni strani in pravicami oškodovane družbe, v katere je bilo poseženo z več kaznivimi dejanji, storjenimi s strani več oseb ter njenem interesu po učinkoviti zaščiti in varstvu lastnih pravic in premoženja na drugi strani. Poudariti je še potrebno, da je H.P.S. dal pregledati trdi disk v zvezi s kaznivimi dejanji, ki se osumljeni očitajo, z ničemer pa ni dokazano niti izkazano, da so se na računalniku oziroma trdem disku nahajale kakšne vsebine, ki so bile izključno last Š. ter bi jih S. na kakršenkoli način uporabil. Ponovno je potrebno poudariti, da je njegov interes bil v preprečitvi nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj na račun njegove družbe S.M. d.o.o. in je zato povsem utemeljen. Če sta bila trdi disk in prenosnik last Š., se postavlja vprašanje ali je imela od odgovorne osebe dovoljenje, da je na "osebnem" računalniku shranjevala poslovno dokumentacijo družbe G. d.o.o., in sicer pogodbe o poslovnem sodelovanju, kreditne pogodbe, izdane račune itd., vse navedeno pa uporabila za izvrševanje kaznivih dejanj.

6. Pravilno je zato preiskovalna sodnica ob načelu sorazmernosti ugotovila, da je bil interes H.P.S., ne glede na kršitev pravice do zasebnosti T.Š., močnejši. Pri tem je zlasti potrebno upoštevati višino protipravno pridobljene premoženjske koristi, ki naj bi bila pridobljena zaradi izvrševanja kaznivih dejanj, cilj H.P.S. pa je bil zavarovanje interesov družbe.

7. V ponovljenem postopku je tako preiskovalna sodnica upoštevala vse relevantne podatke, ki se nanašajo na to kazensko zadevo, še posebej že citirani sodni odločbi okrajnega in višjega sodišča; kritično pa je presodila tudi pritožbene navedbe zagovornice obdolženke, ki gredo v smeri kršitve ustavne pravice do zasebnosti oziroma osebnostnih pravic obdolženke (34. do 38. člen Ustave), v katere je H.P.S. s storjenim kaznivim dejanjem samovoljnosti zagotovo posegel. Ob taki presoji izpodbijanega sklepa preiskovalne sodnice je pritožbeno sodišče ugotovilo, da iz njene vsebine in obrazložitve ne izhaja, da so bili dokazi na trdem disku prenosnika, ki ga je zasegel H.P.S., pridobljeni nezakonito in da bi jih bilo potrebno zato izločiti.

8. Sklep pritožbenega sodišča temelji na tretjem odstavku 402. člena ZKP.