Up-220/96

11.12.1998

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe M. A. iz K., ki jo zastopa H. S. D., odvetnik v K. na seji senata dne 11. decembra 1998

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba M. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS št. U 1801/94 z dne 22.5.1996 v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 362-01/4-24/94 z dne 24.11.1994 in odločbo Občinskega sekretariata za občo upravo Občine Koper št. 362- 118/94 z dne 22.7.1994 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

1.Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožničino tožbo zoper pravnomočno upravno odločbo, ki ugotavlja, da prostori v stavbi N. t. 5 v K., v katerih prebiva pritožnica, niso stanovanja.

2.V ustavni pritožbi pritožnica ponuja svoj pogled na dejansko stanje in svoje pravne kvalifikacije, ki jih v upravnem postopku in v upravnem sporu ni uspela uveljaviti. Posebej pozvana, naj sporoči, katera človekova pravica ali temeljna svoboščina ji je po njenem mnenju z izpodbijano sodbo kršena, pa zatrjuje kršitev pravice do enakega (sodnega) varstva pravic (22. člen Ustave).

Kršitev vidi v tem, da naš pravni red priznava nekatera dejanska stanja in pravna razmerja, četudi niso nastala na način, ki ga zapoveduje zakon. Navaja priznavanje uresničene kupoprodajne pogodbe za nepremičnine kljub pomanjkanju obličnosti in priznavanje stanovanjske pravice po prejšnjem Zakonu o stanovanjskih razmerjih zaradi poteka časa, čeprav brez zahtevane odločbe in pogodbe.

3.Pritožnica (smiselno) predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in obeh odločb; Ustavno sodišče naj samo odloči v njen prid.

4.Ker Ustavno sodišče ni še ena redna sodna instanca in ustavna pritožba ne še eno pravno sredstvo v postopku upravnega spora, se ne more spuščati v ocenjevanje, ali je bilo v izpodbijanih posamičnih aktih dejansko stanje prav ugotovljeno in materialno pravo prav uporabljeno; njegova pristojnost se omejuje na presojo, ali je bila z izpodbijanim aktom kršena človekova pravica ali temeljna svoboščina, kadar stranka to zatrjuje.

5.Kršitve pravic do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) ni mogoče z uspehom dokazovati s primerjanjem pravne ureditve in sodne prakse glede očitno različnih dejanskih stanov, kot to stori pritožnica v utemeljevanju svoje ustavne pritožbe.

Omenjena pravica bi bila kršena, če bi sodišče v pritožničinem primeru sodilo drugače, kot je sodna praksa v dejansko in pravno enakih oziroma bistveno podobnih zadevah, torej o tem, kdaj je prostore v stavbi, kakršna je na N. t. 5 v K., vendarle šteti za stanovanja. Take neenakosti pa v zvezi z izpodbijano sodbo ni videti in je tudi pritožnica sama ne zatrjuje in ne dokazuje.

6.Ker torej zatrjevane kršitve človekove pravice očitno ni, ustavne pritožbe ni bilo mogoče sprejeti v obravnavo.

7.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 1. alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 15/94) v senatu v sestavi: namestnik predsednice senata Lojze Janko in člana dr. Janez Čebulj in Lojze Ude.

Namestnik predsednice senata

Lojze Janko