Jedro

Da lahko v okoliščinah konkretnega primera odločba o novi odmeri tožničine starostne pokojnine učinkuje le za naprej, izhaja iz same obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča, saj se mora kot pravna podlaga uporabljati 183. člen ZPIZ-2. V vsebino navedene določbe je Ustavno sodišče poseglo le toliko, da ni odločilen pretečen čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine. Se pa v celoti sklicuje na 3. odst. 183. člena ZPIZ-2, ki učinke odločbe, izdane v t. i. nepravi obnovi postopka, veže bodisi na podano zahtevo, v kolikor o njej do izdaje odločbe Ustavnega sodišča še ne bi bilo pravnomočno odločeno ali pa na datum izdaje odločbe po uradni dolžnosti. Ker gre v predmetni zadevi za slednjo situacijo, tožničin zahtevek, da se ji starostna pokojnina ponovno odmeri in razlika izplača od 1. 2. 2001 dalje, ne more biti uspešen, saj zanj ni zakonske niti ustavno pravne podlage.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica trpi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 7. 12. 2015 in št. ... z dne 10. 6. 2015 ter ponovno odmero starostne pokojnine že od 1. 2. 2001 dalje z izplačilom zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakokratne razlike v pokojnini v plačilo do plačila (I. tč. izreka). Hkrati je izreklo, da tožnica trpi sama svoje stroške postopka (II. tč. izreka). Presodilo je, da sta izpodbijana upravna akta o ponovno odmerjeni starostni pokojnini tožnici kot uživalki pokojnine od 1. 7. 2015 dalje v višini 1.443,32 EUR mesečno, pravilna in zakonita.

2. Zoper navedeno sodbo je tožnica po pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Priglaša stroške pritožbe.

Enako kot v tožbi vztraja, da je upravičena do ponovne odmere pokojnine najmanj od 1. 2. 2001 dalje ter plačila zakonskih zamudnih obresti. Izhaja iz dejstva, da je za določitev datuma, od katerega ji pripada vtoževana pravica do ponovne odmere pokojnine potrebno upoštevati zahtevek, ki ga je 13. 1. 2001 v njenem imenu postavil takratni pooblaščenec odvetnik A.A. v zadevi Ps 1654/96. V vlogi, poimenovani pripravljalna vloga, naj bi zahteval, da se plačani zneski iz naslova delnic za notranji odkup upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove. Omenjeni zahtevek naj bi vseboval vse podatke, ki jih sicer mora vsebovati zahtevek za ponovno odmero pokojnine, zato njegovo drugačno tehnično poimenovanje ne vpliva na dejanski namen stranke. Pri vsaki vlogi je bistvena vsebina in jo je pristojni organ dolžan obravnavati glede na vsebino.

Povzema 5. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-239/2014-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015. Meni, da je že po gramatikalni razlagi Ustavno sodišče RS želelo za nazaj omogočiti varstvo pravic uživalcev pokojnin, ki so kadarkoli pred objavo vložili zahtevo. Ni ozko omejilo pojma zahtevka, da bi ga definiralo kot zahtevek podan v upravnem postopku neposredno pri ZPIZ-u. Zasledovalo je načelo nediskriminacije in enake obravnave ter enakega pravnega varstva vseh zavarovancev, ki so pred izdajo odločbe vložili kakršenkoli zahtevek, s katerim so zahtevali ponovno odmero pokojnine. Ne gre zanemariti posledic spreminjanja področnih predpisov od ZPIZ/92, ZPIZ-1, ki je veljal do 2012 in ZPIZ-2, veljavnega od leta 2013 dalje.

Oškodovancem, katerim toženec ni upošteval prispevkov za notranji odkup delnic, spreminjajoči se predpisi niso dajali enake možnosti uveljavljanja ponovne odmere pokojnine, saj prav v ZPIZ-1 taka možnost ni bila predvidena. Sodišče prve stopnje naj bi zato očitno napačno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Izpodbijano sodbo je sprejelo v nasprotju z namenom odločbe Ustavnega sodišča, ki zasleduje enako obravnavo vseh zavarovancev, ki so že pred njeno uveljavitvijo vložili zahtevo. Utemeljitev izpodbijane sodbe je protiustavna, saj krši načelo enakosti iz 22. točke obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja nobenih takšnih dejstev, ki bi lahko kakorkoli vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe. Ta je izdana ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Zavrnilna sodba je utemeljena s prepričljivimi dejanskimi in pravilnimi materialnimi ter ustavnopravnimi razlogi, zato je na pritožbeno izvajanje potrebno dodati predvsem naslednje.

5. Tudi po presoji pritožbenega sodišča sta izpodbijani upravni odločbi o ponovni odmeri starostne pokojnine od 1. 7. 2015 dalje v znesku 1.443,32 EUR na mesec pravilni in zakoniti. Ni nobenega dvoma, da je prvostopenjski upravni akt z dne 10. 6. 2015 izdan po uradni dolžnosti ob uporabi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/2014-11, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 20152 (odločba Ustavnega sodišča), v skladu z načinom izvršitve, kot ga je določilo Ustavno sodišče samo. Ne gre za upravni akt, izdan na zahtevo stranke v smislu 178. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju3 (ZPIZ-2). Zahtevo za uveljavljanje pravic iz obveznega pokojninskega zavarovanja je po navedeni določbi ZPIZ-2 mogoče pravilno vložiti v pisni obliki le pri nosilcu in izvajalcu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, torej toženem zavodu.

Povsem zmotno je pritožničino stališče, da bi bilo v obravnavanem predsodnem postopku potrebno kot "zahtevo" upoštevati pripravljalno vlogo z dne 13. 1. 2001 (priloga A/4) iz sodne zadeve Ps 1654/96. Že sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da pripravljalne vloge iz sodnega postopka ni mogoče enačiti z zahtevo za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, urejeno s 178. členom ZPIZ-2. Pritožničine navedbe, da je takrat vtoževala vštevnost plač, namenjenih za notranji odkup delnic v pokojninsko osnovo, so delno sicer točne, vendar za pritožbeno rešitev predmetne zadeve pravno povsem irelevantne. Iz sodne odločbe opr. št. Ps 1654/96 z dne 20. 6. 2002, ki je že zdavnaj pravnomočna izhaja, da je bila tožba v delu podrednega zahtevka na vštevnost plač v pokojninsko osnovo zavržena, spor o primarnih zahtevkih 1456 tožnikov na vračilo plačanih prispevkov iz naslova plač, namenjenih za notranji odkup delnic, pa se je končal z zavrnilno sodbo (A/6 ).

6. V okoliščinah konkretnega primera ni nobene zakonske, kaj šele ustavnopravne podlage za ponovno odmero starostne pokojnine od 1. 2. 2001 dalje. Posledično seveda niti za vtoževano razliko med že izplačano in domnevno pripadajočo višjo starostno pokojnino, ne za zakonske zamudne obresti, kot je pravilno razsojeno z izpodbijano sodbo. Odločbe Ustavnega sodišča ni mogoče razlagati niti uporabljati na način, kot si prizadeva pritožnica.

7. Odločitve Ustavnega sodišča, razlogov in ustavno pravnih argumentov zanjo, povzetih v prvostopenjski sodbi, pritožbeno sodišče ne navaja znova. Izpostavlja le 4. točko odločbe Ustavnega sodišča, s katero je bil toženi zavod zavezan izdati odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz 1. odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine. S tako določenim načinom izvršitve svoje odločitve je Ustavno sodišče izenačilo vse uživalce pokojninskih dajatev, ne glede na to, kdaj so jim bile odmerjene, saj bi v nasprotnem primeru bilo mogoče pokojnine ponovno odmerjati le tistim uživalcem, pri katerih od dokončnosti odločb o priznanih pokojninah še ni poteklo deset let. Sicer pa glede na 5. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča ni nobenega dvoma, da lahko odločba o ponovni odmeri pokojnine učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti. Prav takšno dejansko procesno stanje je brez slehernega dvoma podano tudi v tožničinem primeru.

8. Da lahko v okoliščinah konkretnega primera odločba o novi odmeri tožničine starostne pokojnine učinkuje le za naprej, izhaja iz same obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča, saj se mora kot pravna podlaga uporabljati 183. člen ZPIZ-2. V vsebino navedene določbe je Ustavno sodišče poseglo le toliko, da ni odločilen pretečen čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine, kot prehodno že poudarjeno. Se pa v celoti sklicuje na 3. odst. 183. člena ZPIZ-2, ki učinke odločbe, izdane v t. i. nepravi obnovi postopka veže bodisi na podano zahtevo, v kolikor o njej do izdaje odločbe Ustavnega sodišča še ne bi bilo pravnomočno odločeno ali pa na datum izdaje odločbe po uradni dolžnosti. Ker gre v predmetni zadevi za slednjo situacijo, tožničin zahtevek, da se ji starostna pokojnina ponovno odmeri in razlika izplača od 1. 2. 2001 dalje, ne more biti uspešen, saj zanj ni nobene zakonske niti ustavno pravne podlage.

9. Zaradi predhodno obrazloženega je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ob takšnem izidu pritožbenega postopka je sodišče ob uporabi 154. člena ZPP hkrati odločilo, da trpi tožnica sama svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. 2 Ur. l. RS, št. 30/2015. 3 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.