Jedro

Delavec je disciplinsko odgovoren le za tiste kršitve delovnih obveznosti, ki so opredeljene v splošnem aktu delodajalca. Čeprav je delavka neopravičeno pridobila sredstva za dietno prehrano oz. se je osebno okoriščala, ne more biti odgovorna za storjeno kršitev, saj ni izpolnila znakov nobene izmed hujših kršitev delovnih obveznosti, ki jih je v svojem splošnem aktu določil delodajalec.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep disciplinske komisije tožene stranke št. ../96, z dne ...1996 in sklep pritožbene komisije tožene stranke št.s ../96, z dne ...1996 in disciplinski postopek zoper tožnico ustavilo. Poleg tega je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 57.775,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremeni, podrejeno pa, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da tožnica ni prepričljivo izpovedala, zakaj je v času prejemanja nadomestila za dietno prehrano hodila tudi v menzo na malico. Ob pogledu na plačilno listo bi lahko vsak trenutek nesporno ugotovila, da je v vseh mesecih od oktobra 1995 do aprila 1996 prejemala denarno nadomestilo za dietno prehrano, kar se ji je obračunavalo pri plači. Po njenem mnenju je zato tožnica ves čas vedela in se zavedala, da hodi na malico in da istočasno dobiva tudi nadomestilo za isto malico. Njeno naklepno ravnanje je zaradi tega več kot očitno. Na to kaže tudi njena izjava, da je vrnila denar za dietno prehrano. Zaradi tega je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da ne gre za očitano kršitev.

Sodišče je tudi napačno zaključilo, da je zgolj posledica njenega neustreznega ravnanja dejstvo, da je tožnica hkrati prejemala nadomestilo za prehrano v bonih in ob izplačilu plače prejemala še gotovino za malico.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno presodilo odločilna dejstva in odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče zato sprejema pravne zaključke sodišča prve stopnje in razloge odločitve, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja: Po mnenju pritožbenega sodišča je za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka odločilnega pomena ugotovljeno dejstvo, da tožnica s svojim ravnanjem ni storila nobene izmed hujših kršitev delovnih obveznosti, ki so opredeljene v 8. členu pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke in za katere se lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Kot izhaja iz sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne ...1996, je bila tožnica spoznana za odgovorno, da je v času od oktobra 1995 do aprila 1996 kršila pravice, ki ji pripadajo in sicer tako, da se je osebno okoriščala (neupravičeno pridobivanje denarnih sredstev). Ker naj bi s tem storila hujšo kršitev delovnih obveznosti po 16. točki 8. člena pravilnika o disciplinski odškodninski odgovornosti, ji je tožena stranka izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ki ji je bil pogojno odložen za dobo enega leta. Vendar, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je v 16. točki 8. člena pravilnika kot hujša kršitev delovnih obveznosti opredeljena "uporaba delovnih sredstev ali materialov in surovin, ki so last podjetja za osebno korist ali korist druge osebe, ne glede na to ali je podjetju s tem nastala materialna škoda ali ne". Ta kršitev pa po oceni pritožbenega sodišča nima ničesar skupnega z dejanjem tožnice, ki se ji očita le neupravičeno pridobivanje denarnih sredstev iz naslova nadomestila za dietno prehrano. Ker Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) v 88. členu določa, da je delavec disciplinsko odgovoren za kršitev delovnih obveznosti, ki jih določa zakon, kolektivna pogodba oz. splošni akt, je potrebno ugotoviti, da v kolikor določeno dejanje ali opustitev ni opredeljena kot kršitev delovnih obveznosti, delavec za tako kršitev ne more disciplinsko odgovarjati. Z drugimi besedami to pomeni, da je delavec disciplinsko odgovoren le za tiste kršitve, ki so kot dejanja ali opustitve predvidene v splošnem aktu. Ker tožnica s svojim ravnanjem ni storila očitane kršitve, niti ni s svojim ravnanjem izpolnila znakov kakšne druge hujše kršitve delovnih obveznosti, ki so kot take opredeljene v 8. členu pravilnika, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je disciplinska komisija tožene stranke glede na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabila materialni predpis. Zaradi tega so pritožbena dokazovanja v smeri, da je tožnica vedela in se zavedala, da je v spornem obdobju neupravičeno pridobivala denarna sredstva, kot tudi, da gre pri njenem dejanju za naklepno ravnanje in ne zgolj za malomarnost, irelevantna za presojo odločitve. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo zahtevku tožnice po razveljavitvi spornih sklepov in po ustavitvi disciplinskega postopka.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po določbi 2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45-I/94).