Jedro

Nadomestna vročitev je predpisana, ker je realno pričakovati, da bo oseba, ki je sprejela pisanje, s tem pisanjem tudi pravočasno seznanila naslovnika. Takšna vročitev učinkuje, ko je pisanje vročeno kateri izmed oseb, navedenih v prvem odstavku 140. člena ZPP. Za učinkovitost vročitve ni bistveno, ali je ta oseba pisanje dejansko predala naslovniku in kdaj je to storila. Okoliščina, da pisanje naslovniku ni bilo izročeno, pa je lahko upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Toženec nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo toženčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za odgovor na tožbo.

2. Zoper takšen sklep se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi, tožniku pa naloži plačilo toženčevih stroškov pritožbenega postopka. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec je predlagal vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude osemdnevnega roka za odgovor na tožbo. V predlogu je navedel, da sam ni prejel tožbe, saj mu je le-to izročil njegov oče A. A., kateremu je bila vročena enkrat med 24. in 28. 10. 2022, ta pa je tožbo tožencu izročil 2. 11. 2022. Izpostavil je, da tožba sploh ni bila vročena, saj vročilnice ni podpisala tožena stranka (ki niti ni več obstajala) niti stranski intervenient,1 ki je fizična oseba. Podal je tudi dokazni predlog z zaslišanjem B. A. 6. Prvostopenjsko sodišče je o toženčevem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje odločalo drugič. Potem, ko je pritožbeno sodišče s sklepom I Cpg 289/2023 z dne 7. 9. 2023 razveljavilo njegov prejšnji sklep in mu zadevo vrnilo v nov postopek, je prvostopenjsko sodišče skladno z napotilom pritožbenega sodišča predlog za vrnitev v prejšnje stanje presojalo ob upoštevanju določil ZPP, ki veljajo za vročanje fizičnim osebam po 142. členu ZPP.2 Presodilo je, da toženec z navedbami, da je pisanje sprejel njegov oče, ne more uspeti, saj 140. člen ZPP to okoliščino izrecno ureja kot način izkazane osebne vročitve. Vročitev tožbe toženčevemu očetu, ki je nato ni pravočasno izročil tožencu, naj zato ne bi predstavljalo razloga, ki bi opravičeval vrnitev v prejšnje stanje. Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana odločitev pravilna, a iz drugih razlogov, kot jih je navedlo prvostopenjsko sodišče. 7. Pritožbene trditve, da tožba ni bila pravilno vročena, ker je bilo sodno pisanje naslovljeno na C. A., s. p., in ne na toženca kot fizično osebo, niso utemeljene. Nepravilna vročitev tožbe in poziva za odgovor na tožbo namreč ne predstavlja utemeljenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje. Gre za kršitev postopka, torej za napako, ki se je pripetila sodišču in ne stranki, zato jo je mogoče uveljavljati v pritožbi zoper končno odločbo. Iz istega razloga tudi pritožbene navedbe, da bi bilo mogoče z zaslišanjem toženca in D. D. ugotoviti, kje toženec dejansko živi, niso utemeljene. Poleg tega toženec takšna predloga ni podal v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, pač pa v zvezi z navedbami v odgovoru na tožbo, s katerimi je nasprotoval utemeljenosti tožbenega zahtevka.

8. Kot izhaja iz vročilnice, spete k list. št. 14, je bila tožba tožencu vročena 24. 10. 2022 z nadomestno vročitvijo (prvi odstavek 140. člena ZPP). Pisanje je bilo vročeno odraslemu članu gospodinjstva, ki ga je bil dolžan sprejeti, in sicer toženčevemu očetu. Nadomestna vročitev je predpisana, ker je realno pričakovati, da bo oseba, ki je sprejela pisanje, s tem pisanjem tudi pravočasno seznanila naslovnika. Takšna vročitev učinkuje, ko je pisanje vročeno kateri izmed oseb, navedenih v prvem odstavku 140. člena ZPP, kamor je treba uvrstiti tudi toženčevega očeta. Za učinkovitost vročitve ni bistveno, ali je ta oseba pisanje dejansko predala naslovniku in kdaj je to storila. Vendar pa oseba, ki je pisanje dejansko sprejela, odškodninsko odgovarja, če pisanja naslovniku ni izročila. Okoliščina, da pisanje naslovniku ni bilo izročeno, pa je lahko upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje.3 Razlog je v tem, da pravdna stranka ne sme odgovarjati za krivdno ravnanje tretje osebe. Praviloma velja, da mora biti stranki, ki ji je bila vročitev opravljena po določbah o nadomestni vročitvi, pa nato za vročitev dejansko ni izvedela, ker je bila na primer na počitnicah, omogočena vrnitev v prejšnje stanje.4 Pravilno opravljena nadomestna vročitev tožbe v odgovor torej ne izključuje možnosti dokazovanja, da toženec (na primer zaradi daljše odsotnosti) pošiljke dejansko ni prejel. Od okoliščin konkretnega primera je odvisno, ali je razlog za vrnitev v prejšnje stanje opravičljiv. Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča le, če je zamuda nezakrivljena, nepričakovana in neodvrnljiva. Za neutemeljenost predloga zadošča že vsaka oblika krivde (tudi majhna malomarnost).

9. Po presoji pritožbenega sodišča so toženčeve navedbe v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje preskope in premalo konkretizirane, da bi bilo na njihovi podlagi mogoče presojati, ali je toženec rok za odgovor na tožbo zamudil iz upravičenega vzroka. Toženec bi moral določno trditi, zakaj je prišlo do zamude in jo opravičiti ter dokazno podpreti. Iz toženčeve trditvene podlage tako ni mogoče razbrati, koliko časa, če sploh, je bil odsoten od doma. Tudi na podlagi okoliščine, da mu je sodno pisanje izročil njegov oče, ni mogoče sklepati, da je bila toženčeva zamuda pri vložitvi odgovora na tožbo nezakrivljena. Če je toženec zgolj pasivno čakal, da mu je oče izročil sodno pisanje, ni izkazal zadostne skrbnosti pri sprejemanju sodnih pošiljk. Nastalo situacijo bi lahko preprečil tako, da bi svojega očeta redoma spraševal, če je zanj prišla kakšna pošta. To velja toliko bolj, ker toženec v pritožbi navaja, da ima ločeno gospodinjstvo, na spornem naslovu je imel le stalno prebivališče in formalni sedež nekdanjega s. p., dejansko pa je živel pri prijateljici D. D. (njenega naslova toženec ni predložil, ker noče, da bi tožnik nadlegoval še njo). V takšni situaciji bi toženec moral predvideti, da mu bodo sodna pisanja vročena na naslovu stalnega prebivališča. Toženec bi zato moral poskrbeti, da bi na naslovu stalnega prebivališča redno preverjal prispelo pošto oziroma da ga bo oče o pošiljkah obveščal takoj, ko jih bo prejel. Iz toženčevih navedb tako ne izhaja, da so bile zatrjevane okoliščine nenadne in nepredvidljive. Razlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga navaja, je torej očitno neutemeljen.

10. Tudi trditve, da je bilo sodno pisanje naslovljeno na C. A., s. p., in ne na toženca kot fizično osebo, pri čemer je toženčev oče komaj pismen in ne razume slovenskega jezika, ne utemeljujejo toženčevega predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Po presoji pritožbenega sodišča je toženčev oče lahko prepoznal, da gre za sodno pisanje, namenjeno tožencu. Nenazadnje je vročilnico podpisal, tožencu pa je sodno pisanje tudi izročil. K drugačni odločitvi ne bi pripomogla niti izvedba predlaganega dokaza z zaslišanjem B. A. Toženec tega dokaznega predloga v ničemer ni substanciral. Zaslišanja svojega očeta A. A. pa niti ni predlagal. 11. Sam izbris s. p. iz poslovnega registra na potek pravde nima nobenega vpliva. To velja tudi v obravnavanem primeru, ko je do izbrisa s. p. prišlo na dan vložitve tožbe. Prenehanje dejavnosti s. p. ne pomeni prenehanja stranke, ker ima toženec (ista fizična oseba, ki je bil prej podjetnik), še vedno procesno sposobnost (sposobnost biti pravdna stranka). Postopek teče brez prekinitve in po pravilih postopka v gospodarskih sporih (2. točka prvega odstavka 481. člena ZPP), saj vtoževana terjatev izvira iz pravnega razmerja med tožnikom in tožencem v zvezi z opravljanjem toženčeve pridobitne dejavnosti. Takšna pravila z ničemer ne pogojujejo uporabo pravil o vročanju samostojnemu podjetniku posamezniku, kot si to napačno razlaga toženec. Toženec torej ne more uspeti s pritožbenimi trditvami, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo pravila o vročanju fizičnim osebam, ker je bila tožba naslovljena na s. p., za vročanje katerim veljajo druga pravila.

12. Vsa ostala pritožbena izvajanja niso v ničemer pravno odločilna, zato pritožbeno sodišče nanje ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Odločitev sodišča prve stopnje se glede na zgoraj navedeno izkaže kot pravilna. Ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti uveljavljanih postopkovnih kršitev niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje pritožbene stroške.

1 Toženec je sprva sebe nepravilno štel za stranskega intervenienta, ker je menil, da tožena stranka (C. A., s. p.) na dan vložitve tožbe ni več obstajala. 2 Na dan vročitve tožbe 24. 10. 2022 toženec ni imel več registrirane dejavnosti samostojnega podjetnika. C. A., s. p., je bil 16. 9. 2022 izbrisan iz poslovnega registra. 3 Glej A. Galič v L. Ude in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Ljubljana, 2005, GV Založba, 1. knjiga, str. 557. 4 Glej A. Galič v L. Ude in drugi, navedeno delo, str. 488-489.