Jedro

Izdaja uporabnega dovoljenja sicer res pomeni tudi ugotovitev organa, da je objekt izveden v skladu z gradbenim dovoljenjem, vendar zgolj v kontekstu in za potrebe uporabe objekta, saj uporabno dovoljenje ne more vplivati na vsebino gradbenega dovoljenja in s tem legalizirati morebitnih odstopanj od njega.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Ljubljana, Izpostava Vič-Rudnik (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov predlog za ugotovitev ničnosti gradbenega dovoljenja št. 351-778/71 z dne 28. 9. 1971 in potrdila št. 351-1923/2017-3 z dne 25. 9. 2017, ter podrejeno predlog za obnovo postopka o zakonitosti izdaje potrdila št. 351-1923/2017-3 z dne 25. 9. 2017. 2. Prvostopenjski organ v obrazložitvi navaja, da je tožnik 21. 6. 2018 vložil predlog za ugotovitev ničnosti v izreku navedenega gradbenega dovoljenja in potrdila (izdanega A.A. in B.B., prizadetim strankam v tem upravnem sporu) ter predlog za obnovo postopka o zakonitosti izdaje tega potrdila. Po pregledu vloge je ugotovil, da v predlogu ni bilo razumljivo navedeno, kateri razlog za izrek ničnosti gradbenega dovoljenja in potrdila naj bi bil izpolnjen, pri čemer bi moral biti ta razlog tudi izkazan. Prav tako ni bilo razumljivo navedeno, kateri razlog za obnovo postopka, v katerem je bilo izdano navedeno potrdilo, naj bi bil izpolnjen, pri čemer bi moral biti ta razlog s stopnjo verjetnosti tudi izkazan, izkazane pa bi morale biti tudi okoliščine, da je predlog za obnovo postopka podan v zakonskem roku. Prvostopenjski organ je zato tožnika po pooblaščencu pozval k odpravi navedenih pomanjkljivosti vloge in ga opozoril, da v kolikor pomanjkljivosti ne bodo odpravljene v odrejenem roku, bo predmetno vlogo zavrgel. Ker pomanjkljivosti v odrejenem roku niso bile odpravljene, je prvostopenjski organ odločil, kot izhaja iz izreka.

3. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep. Med drugim pritrjuje prvostopenjskemu organu, da mora vlagatelj v predlogu za izrek ničnosti upravnega akta konkretno navesti razloge za svoj predlog in tudi ponuditi dokaze za ugotovitev obstoja katerega od ničnostnih razlogov, vse tako, da je vložen predlog sposoben, da se ga obravnava, torej da ga je mogoče vsebinsko reševati. Prav tako pritrjuje prvostopenjskemu organu, da tožnikov predlog ni bil tak, da bi ga bilo mogoče vsebinsko obravnavati. Podrejenih zahtevkov pa naj Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ne bi urejal, zato je zavrženje zahteve v delu, ki se nanaša na obnovo postopka izdaje potrdila, pravilno.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je prvostopenjski organ s sklepom 351-1923/2017-9 predlogu za obnovo ugodil, po tem pa je z izpodbijanim sklepom predlog za obnovo zavrgel. S tem je kršil določila „Zakona o upravnem postopku“ in ZUS, zato predlaga, naj se izpodbijani sklep odpravi in razveljavi tudi po uradni dolžnosti ter umakne taksni opomin. Poudarja, da je predlog za ugotovitev ničnosti vložil na podlagi 1., 2., 3., 5. in 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP ter zahtevi predložil dokaze, in sicer prikaz odmikov terenske meritve z dne 8. 10. 2004. Navaja, da se je prvostopenjski organ odločil, da njegove vloge materialno in vsebinsko ne bo obravnaval, dokler ga tožnik ne bo poučil o materialno vsebinskih razlogih z vlogo, kar je v nasprotju s 138., 165, 189. in 190. členom ZUP, zato je predlagal, naj sodišče razpiše glavno obravnavo in v skladu s 118. členom „Gradbenega zakonika“ potrdi domnevo, da zgrajen objekt z objektom, na katerega se nanašata gradbeno in uporabno dovoljenje, nima nikakršne zveze, razen da gre za istega graditelja, zaradi česar naj se izpodbijano potrdilo spozna za nično, odpravijo pa naj se tudi odločbe. Organ naj izda odločbo ali sklep po uradni dolžnosti ali na podlagi tožnikove vloge. V dopolnitvi tožbe pa navaja, da je po njegovem mnenju objekt prizadetih strank zgrajen v nasprotju z izdano lokacijsko odločbo, skico o zakoličenju in izdanim gradbenim dovoljenjem z dne 28. 9. 1971. Navedena sta gabarit te hiše nedovoljeno povečala in stavbo brez tožnikovega soglasja približala parcelni meji na razdaljo le 1,79 metrov, kar je razvidno iz prikaza odmikov med objekti in mejami z dne 8. 10. 2004, ki ga je izdelala ... iz geodetskega biroja ... d. o. o. in ortofoto posnetka. Zgradba prizadetih strank je torej zgrajena v nasprotju z izdano lokacijsko odločbo, skico o zakoličenju in izdanim gradbenim dovoljenjem, pri čemer tožnik še pripominja, da sta navedena komunalni prispevek plačala od tlorisne površine 75m² in ne od dejanske tlorisne površine 90m², prav tako pa nista plačala nobenega nadomestila za uzurpacijo prostora. Objekt tudi ni vnesen v kataster skladno z izvedeno gradnjo. Zaradi neskladne gradnje ni podlage za izdajo izpodbijanega potrdila, pri čemer prvostopenjski organ pri izdaji uporabnega dovoljenja za stavbo ni preveril skladnosti gradnje z izdanim gradbenim dovoljenjem. V zvezi z okoliščinami gradnje kot tudi glede odmikov stavbe, last prizadetih strank, od parcelne meje z nepremičnino v tožnikovi lasti naj se zasliši tožnik.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila, prizadeti stranki pa v odgovoru na tožbo opisujeta stanje na terenu leta 1971, okoliščine gradnje stanovanjskega dvojčka, izvedene inšpekcijske postopke, ter se opredeljujeta do tožnikovih navedb in jih prerekata. Tožnik pa v pripravljalni vlogi navaja razloge, iz katerih izhaja, da gre pri objektu v lasti prizadetih strank za neskladno gradnjo, v zvezi s čimer predlaga izvedbo dokazov, in sicer fotografijo, vpogled v priloženo skico odmikov, ekspertno mnenje o problematiki odmikov in tlorisnih dimenzij zgrajenih stanovanjskih objektov z marca 2005, sodišču pa predlagata tudi postavitev izvedenca geodetske stroke, ki naj ponovno odmeri parcelne meje in odmik prizadetih stranka od parcelne meje.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Tožnik s tožbo izpodbija sklep, s katerim je prvostopenjski organ na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP kot nerazumljiv zavrgel tožnikov predlog za ugotovitev ničnosti gradbenega dovoljenja št. 351-778/71 z dne 28. 9. 1971, izdanega prizadeti stranki za gradnjo dvojčka na parc. št. 540 in 545, obe k.o. ...) in potrdila št. 351-1923/2017-3 z dne 25. 9. 2017 (izdanega na podlagi 3. točke prvega odstavka 197. člena Zakona o graditvi objekta (ZGO-1), da ima enostanovanjska stavba prizadete stranke (polovica stanovanjskega dvojčka), zgrajena na zemljišču 540/2 k.o. ..., uporabno dovoljenje po zakonu) ter podrejen predlog za obnovo postopka izdaje navedenega potrdila. Izpodbijani sklep temelji na ugotovitvi, da iz tožnikovega predloga ni bilo mogoče ugotoviti, kateri razlogi za izrek ničnosti navedenih aktov naj bi bili podani, niti niso bili izkazani, enako pa ni navedeno, kateri razlog za obnovo postopka izdaje navedenega potrdila naj bi bil podan.

8. Tožnik v tožbi navedenim ugotovitvam prvostopenjskega organa izrecno ne oporeka. Prvostopenjskemu organu zgolj očita, da ni izvedel ugotovitvenega postopka z izvedenci (da je ravnal v nasprotju s 138., 165,., 189. in 190. členom ZUP), v katerem bi ugotovil, da je objekt prizadete stranke zgrajen neskladno z gradbenim dovoljenjem, potrdilo pa je zato nično. V pripravljalni vlogi pa svojo trditev, da je objekt prizadete stranke zgrajen v nasprotju z izdano lokacijsko informacijo z dne 2.1 2. 1970 in gradbenim dovoljenjem z dne 28. 9. 1971 še dodatno utemeljuje.

9. Sodišče ugotavlja, da tožnik z navedenimi ugovori ni uspel izpodbiti ugotovitve, na kateri izpodbijani sklep temelji, da tudi po pozivu prvostopenjskega organa na dopolnitev vloge ni konkretiziral in utemeljil razlogov, iz katerih je uveljavljal ničnost navedenih aktov, niti razlogov za obnovo postopka izdaje potrdila. Zavrženje tožnikovega predloga z dne 21. 6. 2018 na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP je zato pravilno in na zakonu utemeljeno.

10. Kot pravilno pojasnjuje toženka, se lahko ničnost odločbe oz. akta, ki ima naravo odločbe (v obravnavanem primeru potrdila), uveljavlja iz v zakonu taksativno naštetih razlogov, predlog pa je treba tudi utemeljiti. Zato ni dovolj, da stranka, ki ničnost uveljavlja, v predlogu našteje v zakonu navedene ničnostne razloge, ki naj bi bili v obravnavnem primeru podani, ne da bi v konkretnem primeru utemeljila, zakaj meni, da so ti v obravnavanem primeru podani, ter za to predložila ustrezne dokaze. Sodišče torej pritrjuje drugostopenjskemu organu, da mora vlagatelj predloga za izrek ničnosti akta konkretno navesti razloge za svoj predlog (z relevantnimi dejstvi in okoliščinami) in tudi ponuditi dokaze za ugotovitev obstoja katerega od taksativno naštetih ničnostnih razlogov, da je sposoben za obravnavo. Enako velja tudi za predlog za obnovo postopka. Tožnik z naštevanjem ničnostnih razlogov iz 1., 2., 3., 5. in 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, ki jih konkretno ni utemeljil, navedenemu standardu ni zadostil, zato sodišče pritrjuje toženki, da je bil njegov predlog nerazumljiv in tak nesposoben za obravnavo.

11. Glede postopka izdaje potrdila z dne 25. 9. 2017, s katerim se tožnik ne strinja zaradi domnevno neskladne gradnje, pa sodišče pripominja, da iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik v zvezi s postopkom izdaje tega potrdila že vložil predlog za obnovo postopka, kateremu je bilo s sklepom prvostopenjskega organa z dne 22. 5. 2018 sicer ugodeno ter je bila dovoljena obnova postopka, končanega s tem potrdilom. Ta sklep pa je bil z odločbo drugostopenjskega organa z dne 22. 5. 2018 odpravljen in je bila tožnikova zahteva zavržena. Zato pravno ni ovir, da toženka ne bi ponovno odločala o (novem) tožnikovem predlogu za obnovo postopka in ga ponovno zavrgla, kot je bilo v obravnavnem primeru. Očitek tožnika, da je organ o predlogu enkrat že odločal, in mu ugodil, zato ni utemeljen.

12. Glede tožbenih navedb, ki se nanašajo na gradnjo, neskladno z izdanim lokacijskim in gradbenim dovoljenjem, ki sicer, kot pojasnjeno, na odločitev v tem primeru ne vplivajo, pa sodišče še pripominja, da je v sodbi I U 682/2018 z dne 28. 11. 2019 že pojasnilo, da izdaja uporabnega dovoljenja sicer res pomeni tudi ugotovitev organa, da je objekt izveden v skladu z gradbenim dovoljenjem (1. točka prvega odstavka 95. člena ZGO-1), vendar zgolj v kontekstu in za potrebe uporabe objekta, saj uporabno dovoljenje ne more vplivati na vsebino gradbenega dovoljenja in s tem legalizirati morebitnih odstopanj od njega. Povedano drugače: izhodišče za presojo dovoljenosti (skladnosti) gradnje v vsakem primeru pomenijo značilnosti in pogoji gradnje, določeni z gradbenim dovoljenjem. Če je obravnavani objekt neskladna ali celo nelegalna gradnja, pa izdaja uporabnega dovoljenja na to njegovo lastnost ne vpliva, s tem pa tudi ne na pravice tožnikov v morebitnem inšpekcijskem postopku ali postopku za spremembo gradbenega dovoljenja. Vse navedeno pa velja tudi za potrdilo, izdano na podlagi 3. točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1, zato je to potrdilo ovira za vodenje inšpekcijskih postopkov, ki se nanašajo na samo uporabo objekta (3. točka prvega odstavka 150. člena ZGO-1), nikakor pa ne tudi za vodenje morebitnih inšpekcijskih postopkov, ki se nanašajo na nedovoljeno ali neskladno gradnjo (152. in 153. člen ZGO-1).

13. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, s katerimi hoče dokazati gradnjo, neskladno z izdanim gradbenim dovoljenjem, glede na navedeno niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.