Jedro

Sodišče prve stopnje je pri svoji presoji sicer imelo v uvidu tretji odstavek 96. člena ZKP, po katerem se smejo oškodovancu kot tožilcu naložiti v plačilo samo tisti stroški, ki so nastali po tem, ko je prevzel pregon od državnega tožilca, do tedaj nastali stroški pa obremenjujejo proračun. Vendar je pri dejanski presoji stroškov, ki so nastali po tem, ko je oškodovanka kot tožilka prevzela pregon od državnega tožilca, napačno ugotovilo, da mednje sodi tudi znesek v višini 1.526,39 EUR, ki predstavlja strošek postavljenega sodnega izvedenca finančne stroke.

Izrek

I. Pritožbi pooblaščencev oškodovanke kot tožilke družbe A. d.o.o. se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o stroških kazenskega postopka pod točko V izreka spremeni tako, da se oškodovanki kot tožilki ne naloži plačilo stroškov sodnega izvedenca dr. B. B. v znesku 1.526,39 EUR.

II. Pritožba obdolženega C. C. se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega C. C. pod točko I/a izreka spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in pod točko I/b izreka nadaljevanega kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Obdolžencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za prvo kaznivo dejanje po prvem odstavku 235. člena KZ-1 določilo kazen eno leto zapora, za drugo kaznivo dejanje pa po prvem odstavku 209. člena KZ-1 kazen sedem mesecev zapora, nakar mu je po 3. točki drugega v zvezi s prvim odstavkom 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Obdolžencu je določilo še posebni pogoj, da v roku enega leta in šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe oškodovani družbi A. d.o.o. povrne protipravno pridobljeno premoženjsko korist v znesku 31.230,00 EUR. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovano družbo A. d.o.o. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 31.230,00 EUR napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP pa je odločilo, da je obdolženec dolžan poravnati stroške tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 1.062,61 EUR ter stroške pooblaščenca oškodovane družbe, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo sodišču znani, po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa je obdolženca oprostilo plačila sodne takse. Pod točko IV izreka je obdolženca po 358. členu ZKP oprostilo obtožbe, ki mu je očitala storitev nadaljevanega kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Po drugem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da je oškodovanka kot tožilka dolžna povrniti stroške tega dela kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in sicer znesek v višini 1.526,39 EUR, in potrebne izdatke obdolženca ter plačati sodno takso v znesku 300,00 EUR. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanko kot tožilko s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 22.654,82 EUR napotilo na pravdo.

2. Zoper oprostilni del sodbe, in sicer glede odločbe o stroških kazenskega postopka pod točko V izreka, so se pritožili pooblaščenci oškodovanke kot tožilke zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v odločbi o stroških spremeni tako, da oškodovanka kot tožilka ni dolžna plačati stroškov sodnega izvedenca, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi in zadevo v razveljavljenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zoper obsodilni del sodbe pod točko I/b izreka pa se je pritožil obdolženec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s smiselnim predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo v navedeni točki spremeni in ga obtožbe oprosti, vključno s povrnitvijo zneska 31.230,00 EUR, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Na pritožbo obdolženca so odgovorili pooblaščenci oškodovane družbe, ki pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbo obdolženca zavrne kot neutemeljeno in v obsodilnem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba obdolženca ni utemeljena, pritožba pooblaščencev oškodovanke kot tožilke pa je utemeljena.

K pritožbi pooblaščencev oškodovanke kot tožilke

5. Pritožba utemeljeno graja prvostopenjsko odločitev glede stroškov kazenskega postopka v oprostilnem delu sodbe, katero je sodišče prve stopnje v točki 30 obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljilo z navedbami, da je v skladu z drugim odstavkom 96. člena ZKP oškodovanka kot tožilka od trenutka prevzema pregona dolžna povrniti stroške tega dela kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in sicer znesek v višini 1.526,39 EUR, ki predstavlja strošek postavljenega sodnega izvedenca finančne stroke dr. B. B. Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje pri svoji presoji sicer imelo v uvidu tretji odstavek 96. člena ZKP, po katerem se smejo oškodovancu kot tožilcu naložiti v plačilo samo tisti stroški, ki so nastali po tem, ko je prevzel pregon od državnega tožilca, do tedaj nastali stroški pa obremenjujejo proračun. Vendar je pri dejanski presoji stroškov, ki so nastali po tem, ko je oškodovanka kot tožilka prevzela pregon od državnega tožilca, sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da mednje sodi tudi znesek v višini 1.526,39 EUR, ki predstavlja strošek postavljenega sodnega izvedenca finančne stroke dr. B. B. Pooblaščenci v pritožbi namreč pravilno izpostavljajo, da je oškodovanka kot tožilka kazenski pregon zoper obdolženca v tem delu prevzela šele po izdelanem pisnem izvedenskem mnenju in po zaslišanju sodnega izvedenca dr. B. B., kar tudi izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 27. 2. 2023. Glede na navedeno je pritožba pooblaščencev utemeljena, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v stroškovnem delu pod točko V izreka spremenilo na način, kot izhaja iz točke I izreka te sodbe.

K pritožbi obdolženca

6. Pritožba obdolženca neutemeljeno izpodbija pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in zbrane dokaze je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega nadaljevanega kaznivega dejanja pod točko I/b izreka izpodbijane sodbe dokazana. Prepričljive in tehtne razloge prvostopenjske sodbe zato pritožbeno sodišče kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

7. Obdolženec v pritožbi navaja, da je v času opravljanja dela poslovodje le nadaljeval z že vpeljanim načinom dela in je očitno nekdo od njegovih sodelavcev prikrito preusmerjal gotovino v svoj žep, sam pa tega ni uvidel zaradi zaupanja v poštenost ekipe ter pomanjkanja dostopa do računovodskih programov, vpogleda v poslovanje in poslovodskega znanja. Delo je organiziral tako, da je gotovino v nočni trezor položil delavec popoldanske izmene, pri čemer so se ti pologi vršili tudi v času njegovih odsotnosti, česar sodišče prve stopnje ni preverilo. Vse od prvega dne njegovega poslovodstva so se dnevni iztržki polagali za nazaj in so le nadaljevali z že nastalimi datumskimi zamiki pologov. Položiti se je moral točen znesek dneva, za katerega se je pokrival polog za nazaj, tako tudi ni samovoljno določal, koliko gotovine naj se položi. Za gotovinski primanjkljaj je odgovoren delodajalec oziroma računovodstvo oškodovane družbe, ki kar pet let ni opozorilo na nepravilnosti in je dopustilo višanje gotovinskega primanjkljaja.

8. S povzetimi navedbami ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je bil obdolženec kot vodja poslovalnice PE D. odgovoren za spremljanje prometa dnevnega poslovanja, za pravilno stanje blagajne in za dnevno odvajanje izkupička od prodanega blaga na transakcijski račun oškodovane družbe A. d.o.o. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bil obdolženec z nastopom poslovodne funkcije vpeljan v poslovanje s polaganjem gotovine za nazaj, še manj pa, kdo naj bi ga vanj vpeljal. Ravno nasprotno. Sodišče prave stopnje je na podlagi izpovedb direktorja oškodovane družbe E. E. in komercialista F. F. pravilno izpostavilo, da je obdolženec ob nastopu funkcije dobil pisna in ustna navodila, da je treba delati dnevne iztržke in gotovino striktno dnevno polagati, medtem ko mu je bilo izrecno prepovedano prevzemanje gotovine na terenu. Da je obdolženec kot poslovodja ravnal v nasprotju s temi navodili, so izpovedali tako računovodkinja oškodovane družbe, G. G., kot zaposleni delavci H. H., I. I. in J. J. Iz izpovedb navedenih prič izhaja, da je polaganje gotovine za nazaj potekalo na način, da se je šele takrat, ko je bilo v ovojnici dovolj gotovine, položil znesek izkupička tistega dneva, za katerega se je polagalo za nazaj, pri čemer so se dnevni izkupički blagajne polagali tudi z večdnevnimi zamiki. V opisan način poslovanja je zaposlene uvedel prav obdolženec, kot to izhaja iz izpovedbe priče I. I., po izpovedbah zgoraj navedenih prič pa je takšen način poslovanja odstopal od navodil vodstva in je bil lasten izključno PE D., saj v drugih poslovalnicah tovrstnih težav ni bilo. Šlo je torej za ustaljen sistem, ki ga je kot poslovodja zasnoval in vodil obdolženec, ter je kot tak, ne glede na to, da je gotovino (tudi v času obdolženčevih odsotnosti) v nočni trezor položil delavec popoldanske izmene, dopuščal sistematične malverzacije pri ravnanju z gotovino na način, da je bil denar vzet iz blagajne, ali da denar, ki so ga izročile stranke, ni bil položen v blagajno. Da je navedeni sistem zlorabljal ravno obdolženec, pa izhaja zlasti iz izpovedb prič H. H. in J. J., ki sta neposredno videla, da obdolženec v ogromno primerih denarja ni položil v blagajno, čeprav je za blago izdal račun. Da se obdolženec ni držal danih navodil vodstva oškodovane družbe in internega predpisa, je sodišče prve stopnje dodatno utemeljilo na podlagi izpovedb zaslišanih strank K. K., L. L. in M. M., ki so potrdili, da je denar za dostavljene artikle od njih na terenu prevzemal primarno obdolženec, medtem ko je priča J. J. izpovedal, da je do tovrstnega ravnanja prihajalo izključno po navodilih obdolženca. Dokazni zaključek, da je obdolženec gotovino zadržal zase, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno napravilo tudi na podlagi izpovedbe G. G., ki ji je obdolženec šele po zadnjem opozorilu, ko bi po zahtevi moral nakazati manjkajočo gotovino, prvič dejal, da tega denarja nima. Pritožba si zato neuspešno prizadeva prevaliti krivdo za protipravno prilastitev gotovine na druge delavce, kakor tudi netočno trdi, da ni nobenega dokaza, ki bi ga obremenil, oziroma neutemeljeno pričakuje, da bi v dokaz navedenemu bilo treba predložiti posnetek video nadzora. ZKP namreč ne pozna formalnih dokaznih pravil, po katerih bi stranke lahko posamezna odločilna dejstva dokazovale le z določenimi dokaznimi sredstvi.

9. Obdolženec se neuspešno skuša razbremeniti krivde z obširnimi pritožbenimi navedbami o malomarnem ravnanju oškodovane družbe oziroma njenega računovodstva, ker naj ga ne bi seznanila s primanjkljaji gotovine, niti naj ne bi preprečila višanja primanjkljaja pologov gotovine. Tem navedbam nasprotujejo tehtne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je računovodkinja G. G. glede zamikov pologov obdolženca večkrat in redoma pozivala, naj izvaja redne gotovinske pologe dnevnih iztržkov in položi manjkajočo gotovino, ta pa ji je zatrjeval, da bo uredil, nato pa ji je naenkrat odgovoril, da tega denarja nima. Takšno njeno izpovedbo so potrdile skladne izpovedbe prič H. H., I. I. in J. J., iz katerih izhaja, da se je pravzaprav vsem prodajalcem način obdolženčevega poslovanja zdel čuden, o čemer so ga tudi sami spraševali in opozarjali, zato ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da niti obdolženec niti zaposleni v PE D. niso zaznali, da bi oškodovana družba takšnemu načinu poslovanja resno oporekala. Kot pomembno je sodišče prve stopnje prav tako utemeljeno prepoznalo izpovedbo priče N. N., zaposlene v računovodstvu, ki je pojasnila, da je obdolženca večkrat pozivala k pologom, vendar ti niso bili izvedeni, tisti, ki so bili, pa so bili skrbno izbrani. Glede na ugotovljeno opominjanje pritožba tako ne more uspeti niti z navedbami, da obdolženec ni imel dostopa do računovodskih programov in vpogleda v poslovanje PE D. kot tudi ne poslovodskega znanja.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilne ocene izpovedb prič E. E., G. G. in O. O. ter ugotovitev sodnega izvedenca finančne stroke dr. P. P. ugotovilo, da je obdolženec ob nastopu poslovodne funkcije v začetku leta 2012 prevzel "čisto stanje" oziroma je od takrat dalje začetni saldo znašal nič, tako razlog za polaganje gotovine za nazaj ni bil predhodni primanjkljaj gotovinskih iztržkov kot to obdolženec skuša prikazati v pritožbi. V tej zvezi se neutemeljeno sklicuje na izpovedbo G. G. z dne 13. 4. 2021, ki ne le, da tega dne ni bila zaslišana, pač pa tudi sicer ne drži pritožbena navedba, da je tedaj izrazila dvom glede resničnosti tega dejstva. Prav tako pritožba ne more uspeti s polemiziranjem načina ugotavljanja gotovinskega primanjkljaja s strani oškodovane družbe oziroma njenega računovodstva. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi ugotovitev sodnega izvedenca zaključilo, da je dejansko primanjkljaj nastajal vse od leta 2012 dalje ter da je računovodstvo vsako leto poznalo primanjkljaj pologov in jih je v zaključni bilanci preknjižilo med terjatve, da je lahko zaključilo računovodske izkaze. V tej zvezi je pomembno pojasnilo priče G. G., ki je opisala, kako ji je obdolženec (zavajajoče) zatrjeval, da bo realiziral tako sprotne kot zaostale dnevne izkupičke, nakar ji je naenkrat odgovoril, da tega denarja nima. Glede na obdolženčevo funkcijo poslovodje, ki odraža zaupanje uprave in računovodstva oškodovane družbe, zato ni nenavadno, da oškodovana družba oziroma njeno računovodstvo ni ukrepalo prej. Sploh, ker je tudi priča O. O. opisal, kako so ugotovili, da se je saldo neplačanih gotovinskih računov oziroma nepoložene gotovine z leti povečeval (op. predvsem v letih 2015 in 2016) in da so zamiki znašali do dva tedna. Tako ne drži, da sta izpovedbi navedenih prič, ki jih pritožba sicer netočno in izkrivljeno povzema, neusklajeni. Vse navedeno pa je vsekakor oteževalo ugotavljanje dejstva, da je dejansko prihajalo do zlorabe sistema, ki je zaradi protipravnega prilaščanja denarja rezultiralo v očitanem gotovinskem primanjkljaju. Četudi bi oškodovana družba pri tem ravnala neskrbno, pa to ne more upravičiti obdolženčevega lastnega nezakonitega ravnanja.1

11. Neutemeljeno pritožba navaja, da obdolženec ni mogel predložiti veliko nasprotnega dokaznega materiala, ki je v posesti oškodovane družbe in katera je predložila le dokumente, ki je niso izpostavili kot soodgovorne. Obdolženec namreč posebnih dokaznih predlogov v tej smeri ni podal, prav tako konkretno ni navedel, kateri dokazni material bi sploh želel predložiti. Na podlagi izpovedb prič G. G., J. J. in H. H. pa je bilo ugotovljeno, da je bil obdolženec tisti, ki je odnesel določene fascikle z relevantno dokumentacijo. Prav tako pritožba ne more uspeti s posplošenim zatrjevanjem, da so njegovi bivši sodelavci zaradi svojega lastnega interesa po ohranitvi zaposlitve in dobrih odnosov z delodajalcem pričali neverodostojno, pri čemer so se mestoma izgubljali, si prihajali v nasprotje ali se dogodkov niso več spomnili. Sodišče prve stopnje je skladne izpovedbe obdolženčevih nekdanjih sodelavcev pravilno ocenilo kot verodostojne, v odsotnosti konkretnejših pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ne more preizkusiti.

12. Pritožba se neutemeljeno sklicuje še na SMS sporočilo, ki ga je obdolženec poslal direktorju oškodovane družbe in s katerim naj bi ga seznanil, da se gotovina hrani v ovojnici v omari. Iz tega sporočila (priloga B1) ni razvidno niti koliko gotovine naj bi bilo v ovojnici niti kdaj je bilo poslano. Obdolženec je sicer trdil, da gre za SMS sporočilo z dne 4. 7. 2017 (l. št. 174-175), ko ni več imel vstopa v prostore poslovalnice. Vendar to SMS sporočilo v ničemer ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da si je obdolženec skozi inkriminirano obdobje gotovino večkrat zadržal zase, temveč kvečjemu potrjuje s strani obdolženca vzpostavljen modus operandi, ko se je gotovina dnevnega izkupička polagala šele z zamikom oziroma za nazaj, t.j. ko je bilo dovolj gotovine, medtem ko je morebiten višek denarja ostal v ovojnici. Četudi se je v prostorih poslovalnice v ovojnici nahajala gotovina, pa ta ni zadostovala za kritje ugotovljenega gotovinskega primanjkljaja.

13. Odločbe o kazenski sankciji pritožba izrecno ne graja, temveč le pavšalno trdi, da zneska 31.230,00 EUR v roku osemnajstih mesecev ne zmore povrniti. Glede na uveljavljani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 386. člena ZKP izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu in pri tem ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za njeno spremembo v korist obdolženca. Izrečena mu je bila namreč (zgolj) pogojna obsodba, kot sankcija opozorilne narave, v okviru te pa je sodišče prve stopnje ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja, obdolžencu določilo ustrezno dolgo posamično in enotno kazen zapora, kot tudi preizkusno dobo. Glede na visok znesek pridobljene premoženjske koristi obdolženca ter njegove osebne in premoženjske razmere, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo v točki 23 obrazložitve izpodbijane sodbe, pa mu je povsem utemeljeno določilo še posebni pogoj, da oškodovani družbi v primernem roku enega leta in šest mesecev plača znesek 31.230,00 EUR.

14. Po obrazloženem, in ker pritožbi glede odločilnih dejstev ne navajata več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, prav tako pa slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbah obdolženca in pooblaščencev oškodovanke kot tožilke odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen in prvi odstavek 394. člena ZKP).

15. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

1 Primerjaj sodbo VS RS I Ips 51717/2014 z dne 14. 9. 2017.