Jedro

O tem, ali je toženec povzročitelj, bi moralo biti sodišče prve stopnje prepričano; le verjetnost ne zadostuje. S stopnjo prepričanja pa sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti, da je prav toženec povzročitelj, zlasti zato, ker sta neposredno po dogodku policista uporabila proti tožniku strokovni prijem z zvijanjem roke na hrbtu. Življenjsko izkustvena je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je morebiten vzrok poškodbe lahko tudi ravnanje policistov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 4.172,93 EUR in tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 825,97 EUR, ker je ugotovilo, da ni dokazano, da bi toženec povzročil tožniku poškodbo, v zvezi s katero zahteva od toženca odškodnino.

Zoper sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlaga razveljavitev sodbe. Kot bistveno navaja: Neresnična in v nasprotju z dokazi je ugotovitev, da je tožnik trdil, da mu je toženec zvil desno roko na hrbtu. Tega tožnik ni trdil. Sodišče s tem išče razloge za utemeljitev odločitve, ki je napačna. Sodišče je napačno ocenilo izpovedbi prič J.F. in D.M. Sodišče bi moralo analizirati to, kar je povedal toženec. Sodišče skuša dognati način poškodovanja desne roke tako, da presoja, ali je toženec tožnika držal za desno roko, ne upošteva pa drugih okoliščin. Ko ugotovi, da toženec s tožnikovo desno roko ni imel nič, spregleda, da je tožnik pretrpel poškodbo, ki bi lahko nastala med zvijanjem rok med padcem ali pa med tožnikovim ležanjem na trebuhu. Upoštevati je treba tudi starost tako tožnika kot toženca. Tožnik dopušča možnost, da je morebitni vzrok poškodbe celo v ravnanju policistov, vendar so vprašanja o mehanizmih poškodovanja stvar izvedenca medicinske stroke. Toženec v odgovoru na tožbo ne trdi, da bi ga tožnik skušal z vilami napasti, izpovedbo v tem smislu pa je prilagodil. Napada z vilami priče ne potrdijo. Ugotovitev sodišča, da je toženec skušal tožniku odvzeti vile in preprečiti napad, je v nasprotju z dokazi. Sodišče tudi ni odločilo o separatnih stroških na naroku 21.12.2007. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo in razlogi izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje torej ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je pravilno ugotovljeno in tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je materialnopravno pravilna.

Odločilno je torej, da ni dokazano, da bi tožnikovo poškodbo povzročil toženec.

O tem, ali je toženec povzročitelj, bi moralo biti sodišče prve stopnje prepričano; le verjetnost ne zadostuje. S stopnjo prepričanja pa sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti, da je prav toženec povzročitelj, zlasti zato, ker sta neposredno po dogodku policista uporabila proti tožniku strokovni prijem z zvijanjem roke na hrbtu. Življenjsko izkustveno je torej pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je morebiten vzrok poškodbe lahko tudi ravnanje policistov. Sicer pa celo tožnik sam to dopušča. Če bi ravnanja policistov ne bilo, tedaj bi bilo morda mogoče s stopnjo prepričanja ugotoviti, da je poškodba nastala medtem, ko sta bila tožnik in toženec v stiku. Ker pa je možno, da je do poškodbe prišlo tako med ravnanjem policistov kot medtem, ko sta se prerivala tožnik in toženec, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka pravilna, ker o vzrokih poškodbe ni trdnega dokaza. Sodišče prve stopnje sicer izčrpno pojasnjuje, zakaj šteje, da toženec tožniku ni mogel zviti desne roke. V tem delu tudi pritožba opozarja na to, da tožnik ni postavil trditev v zvezi z zvitjem desne roke na hrbtu. Četudi je to točno, pa to ne predstavlja odločilnega razloga, zaradi katerega je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek. Odločilno je, da sta strokovni prejem uporabila tudi policista, kajti tožnikovo roko sta zvila na hrbtu. Torej celo v primeru, da bi držale trditve v pritožbi, ni mogoče reči z gotovostjo, zakaj je prišlo do poškodbe. Izvedenec medicinske stroke ni bil predlagan zaradi ugotovitve mehanizma poškodbe (red. št. 10, list. št. 19). Gledano torej s stališča, da je do poškodbe lahko prišlo zaradi enega ali drugega vzroka, tudi ni odločilnega pomena vprašanje, ali je treba ocenjevati izpovedbe strank in prič tako, kot pričakuje tožnik, ali pa je pravilna ocena, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Kljub izčrpnim in obrazloženim pritožbenim trditvam v zvezi z dokazno oceno ni mogoče mimo ravnanja policistov. Zaradi tega tudi ni odločilno nestrinjanje z dokazno oceno, ki se nanaša na dogodek med tožnikom in tožencem, v zvezi s tem pa tudi ne more biti odločilno vprašanje izpovedbe prič in strank. Sicer pa pritožbeno sodišče dokazno oceno sprejema, ker šteje, da je opravljena v skladu z 8. členom ZPP. Po tej določbi namreč sodišče odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katere dejstva se štejejo za dokazana. Glede na povedano tudi ni več pomembno vprašanje, ali je tožnik uperil vile proti tožencu ali ne. To bi bilo odločilno, če bi bilo sicer ugotovljeno, da je poškodbo povzročil tožnik (1. odstavek 138. člena Obligacijskega zakonika).

Na bistvene pritožbene trditve je s tem odgovorjeno.

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo potrditi po 353. členu ZPP.

Sodišče prve stopnje res ni odločilo o separatnih stroških (list. št. 39), vendar to še vedno lahko stori (1. odstavek 325. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 156. člena ZPP in 366. členom ZPP).