Jedro

Lastninska pravica na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju tujega premoženja ne preneha. Ker je predmet dedovanja lahko le zapustnikovo premoženje, toženca pa sta podedovala tudi premoženje tožnikov, je torej zmotno pritožbeno stališče, da ugotovitvena tožba po 181. členu ZPP ni na mestu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se prvostopna sodba v izpodbijani prvi in tretji točki izreka potrdi.

II. Zahtevek pritožnice za povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. V ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje razsodilo: '1.) Ugotovi se, da so tožniki družbeniki družbe A. d.o.o. (prej AB, d.o.o.), in sicer: - M. K. je imetnik osnovnega vložka v višini 1.564,85 EUR, in s tem imetnik poslovnega deleža do višine 17,86 % osnovnega kapitala družbe, - I. A. je imetnik osnovnega vložka v višini 1.564,85 EUR, in s tem imetnik poslovnega deleža do višine 17,86 % osnovnega kapitala družbe, - V. V. je imetnik osnovnega vložka v višini 1.564,85 EUR, in s tem imetnik poslovnega deleža do višine 17,86 % osnovnega kapitala družbe.

2.) Tožbeni zahtevek se zavrne v 2. točki, kjer se glasi: ''Šesta alineja 1. točke in 1. odstavka 3. točke izreka sklepa (dednega dogovora) o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. II D 423/2005 z dne 08. 09. 2005 se razveljavijo v obsegu razpolaganja s poslovnim deležem ¾ osnovnega kapitala družbe AB, d.o.o.''

3.) Tožba se zavrže v 3. točki, kjer se glasi: ''V sodnem registru Okrožnega sodišča v Ljubljani se pri družbi AB, d.o.o., s sedežem na naslovu P., matična številka X, odredi vpis imetnikov poslovnega deleža v korist tožečih strank za vsakega do ene četrtine in sicer: - v korist M. K. do ¼ osnovnega kapitala družbe, - v korist I. A. do višine ¼ osnovnega kapitala družbe, - v korist V. V. do višine ¼ osnovnega kapitala družbe.

4.) Vsaka stranka krije svoje pravdne stroške'.

2. Proti prvi in tretji točki izreka se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge, ki so navedeni v prvem odstavku 339. člena ZPP in predlaga spremembo izpodbijanih delov sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev teh delov sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka na tožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je bila tožba vložena proti obema dedičema po pokojnem T. K. in sicer proti (1) A. K. in proti (2) G. K. Ker pa je prvostopenjska sodba V Pg 2445/2008 z dne 09. 06. 2010 v zvezi z odločbo pritožbenega sodišča I Cpg 1273/2010 z dne 03. 02. 2011 proti drugemu tožencu postala pravnomočna, je predmet ponovnega odločanja le še pritožba proti prvostopenjski sodbi, izdani proti prvi toženki.

6. Če pritožbeno sodišče pravilno razume pritožbene navedbe, pritožnica vidi absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka v tem, da je sodišče prve stopnje s 1. točko izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da so tožniki vsak do 17,86 % imetniki osnovnega vložka družbe A. d.o.o., zahtevek na delno razveljavitev sklepa o dedovanju po pokojnem T. K. pa je z 2. točko izreka izpodbijane sodbe zavrnilo. Že v svoji odločbi I Cpg 1273/2010 z dne 03. 02. 2011 (4. stran te odločbe, list. št. spisa 80) je pritožbeno sodišče pojasnilo, da so že s samo sklenitvijo pogodbe o delni odsvojitvi poslovnega deleža, sklenjeni v obliki notarskega zapisa, tožniki pridobili s strani T. K. odsvojene poslovne deleže družbe A d.o.o. (prej AB, d.o.o.) in da vpis novih družbenikov (tožnikov) v sodni register ni konstitutivne narave. Pojasnilo je tudi, da o tem niti v praksi niti v pravni teoriji ni spora. Da temu ni tako, pritožnica uveljavlja s sklicevanjem na pravnomočni sklep o dedovanju. Vendar pa tožniki niso posegli v pravnomočen sklep o dedovanju po pokojnem T. K., saj je bil tožbeni zahtevek v tem delu zavrnjen. Šele ta pravnomočna sodba bo predstavljala podlago za spremembo družbenikov v sodnem registru (primerjaj drugi odstavek 5. člena ZSReg-1 v zvezi s 181. členom ZPP). Glede na navedeno uveljavljana postopkovna kršitev ni podana.

7. Iz določila drugega odstavka 413. člena takrat veljavnega ZGD izhaja, da je bil poslovodja, torej pokojni T. K. tisti, ki bi moral v treh dneh po sklenitvi pogodbe obvestiti registrsko sodišče o nastalih spremembah. Očitno sta zato, ker je to dolžnost opustil, toženca dedovala tuje premoženje, to je del poslovnih deležev, ki niso sodili v zapuščino po pokojnem T. K., saj imetnik (lastnik) teh poslovnih deležev ni bil on, pač pa tožniki. Ti pa niso dediči po pokojnem T. K. Zato v pravnomočni sklep o dedovanju ne morejo poseči niti s tožbo niti z obnovo postopka. Pa tudi med zapuščinskim postopkom samim niso imeli drugih pravnih možnosti kot s tožbo zahtevati, da so lastniki oziroma imetniki vtoževanih poslovnih deležev. Zmotno je torej pritožbeno stališče, da ima tožba podlago v 224. členu ZD. Lastninska pravica pa na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju tujega premoženja ne preneha.

8. Ker je predmet dedovanja lahko le zapustnikovo premoženje, toženca pa sta, kot je razvidno iz zgornje obrazložitve, podedovala tudi premoženje tožnikov, je torej zmotno pritožbeno stališče, da ugotovitvena tožba po 181. členu ZPP ni na mestu.

9. S tožbo so tožniki vsak zase zahtevali ugotovitev, da so imetniki vsak do 25 % poslovnega deleža A. d.o.o., sodišče prve stopnje pa je, upoštevajoč, da sta toženca to družbo dokapitalizirala, njihovemu ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku ugodilo za vsakega le do 17,86 %. Zato na pavšalne pritožbene navedbe, da tožniki pri dokapitalizaciji niso sodelovali, pritožbeno sodišče ne more bolj konkretno odgovoriti.

10. Pritožbene navedbe o neplačilu ustanovnega kapitala so neupoštevne, saj tožniki družbe niso ustanovili, pač pa so od edinega družbenika T. K., čigar poslovni delež je znašal 1.500.000,00 takratnih SIT, odkupili vsak ¼ tega deleža za kupnino 3 x po 375.000,00 SIT. Eventualno neplačilo kupnine po sklenitvi prodajne pogodbe pa ima za posledico kvečjemu obligacijske zahtevke zapustnika (oziroma njegovih dedičev) na plačilo le-te. Pa tudi neaktivnost družbenikov ne zadošča za presojo, da je šlo v konkretnem primeru za fiktivni posel, kot zmotno meni pritožnica.

11. Ker so tožniki z odločilnim delom tožbenega zahtevka uspeli, sodišče prve stopnje ni ravnalo napak, ko je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (primerjaj drugi odstavek 154. člena ZPP). Sicer pa pritožba pritožnice na stroškovno odločitev niti ni obrazložena.

12. Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih tistih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).