Jedro

Prejšnja izpovedba privilegirane priče, ki se je nato sklicevala na privilegij, da ne priča, se lahko prebere tudi brez soglasja strank in se sodba lahko opre na prebrano izpovedbo.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.N. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni D.N. se oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu D.N. zaradi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 183. člena KZ izrečena kazen 4 leta zapora.

Zoper sodbi je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev postopka po 8. točki in 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in drugih bistvenih kršitev postopka po drugem odstavku istega člena ZKP. Navaja, da se izpodbijani sodbi opirata na izpovedbi oškodovanke v preiskavi na l. št. 78 do 85 in na predhodni glavni obravnavi na l. št. 161 do 163, ki bi morali biti izločeni iz spisa kot nedovoljen dokaz, ker je ta priča na glavni obravnavi dne 18.5.2006 izjavila, „da danes ne bo pričala“. Sodišči nista „pravilno ocenili“ izpovedbe P.K. in sta „prezrli“ izpovedbo M.B. Prva je trdila, da je oškodovankin partner V.K. grdo ravnal z oškodovanko in ji grozil, jo hotel odtujiti od njene družine, zlasti od obsojenca ter jo povsem podrediti sebi, zato je zahteval naj obsojenca ovadi, da jo je posilil. Na podlagi te izpovedbe bi morali sodišči ovaditi V.K., državno tožilstvo pa zahtevati kazenski postopek zoper njega, vendar nihče ni ukrepal. Tudi druga priča M.B. je izpovedala o grdem ravnanju V.K. z oškodovanko in njenimi vzgojiteljicami, tej priči pa oškodovanka ni povedala, da bi jo obsojenec posilil. Zahteva izpodbija verodostojnost oškodovanke, zlasti ob upoštevanju opisa obsojenčeve uporabe sile, ki da na opisan način ni mogla obstajati in je lahko prišlo do spolnega občevanja le s privolitvijo oškodovanke, zato bi moralo biti dejanje pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje po tretjem odstavku 183. člena KZ. Po mnenju zahteve sodišči pri odmeri kazni nista z zadostnim poudarkom upoštevali mnenje izvedenca psihiatra o obsojenčevih podpovprečnih mentalnih sposobnostih, škodljivih učinkih zlorabe alkohola in alkoholiziranosti v času dejanj, ki je vzpodbujala njegovo spolno željo in mu zmanjševala sposobnost obvladovanja. Predlaga, da se sodbi razveljavita in se o stvari ponovno razsodi ali pa se obtožba zavrne.

Vrhovni državni tožilec na navedbe v zahtevi odgovarja, da je bila v preiskavi zaslišana oškodovanka pravilno poučena po določbah drugega in tretjega odstavka 240. člena ZKP, da ni dolžna pričati, da pa se sodba lahko opre na njeno izpovedbo, če bi se kasneje pričanju odpovedala. Na glavni obravnavi 23.1.2006 se ni odpovedala pričanju, sklicevala se je na svojo izpovedbo v preiskavi. Na glavni obravnavi dne 18.5.2006 je oškodovanka izjavila, da ne bo pričala, nakar je sodišče prebralo njeni prejšnji izpovedbi in je zato v skladu z drugim odstavkom 236. člena ZKP lahko oprlo sodbo na ti izpovedbi. Sodišče je ocenilo in obrazložilo svojo oceno izpovedbe P.K. S trditvijo, da ni dokazana obsojenčeva uporaba sile pri spolnem občevanju z oškodovanko, zahteva izpodbija kot zmotno ugotovitev sodbe te okoliščine, s trditvijo, da sodišče pri odmeri kazni ni z zadostnim poudarkom upoštevalo obsojenčeve osebnosti, kot jo ugotavlja izvedenec, pa uveljavlja previsoko kazen glede na olajševalne okoliščine, iz teh dveh razlogov pa zahteve ni mogoče vložiti. Predlaga, da se zagovornikova zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila, pač pa je to storila obsojenčeva žena, ki pa po določbah drugega odstavka 423. člena ZKP nima te pravice.

Zahteva zagovornika obsojenega D.M. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah prvega in drugega odstavka 420. člena in prvega odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa samo, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

Zahteva uveljavlja bistveno kršitev postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, kadar se sodba opira na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona ne more opirati. Pri utemeljitvi te kršitve se zahteva sklicuje na določbe 236. in 237. člena ZKP. Po določbah 237. člena ZKP sodišče ne sme opreti sodbe na izpovedbo priče, ki po določbah 235. člena ZKP sploh ne bi smela biti zaslišana ali priče, ki po določbah 236. člena ZKP ni bila dolžna pričati (privilegirana priča), če ni bila poučena, da ni dolžna pričati ali če se ni izrečno odpovedala tej pravici, oziroma če tak pouk in odrek pravici nista zapisala v zapisniku. Sodišče ne sme opreti sodbe tudi na izpovedbo privilegirane mladoletne priče, ki, čeprav pravilno poučena, ni mogla razumeti pomena pravice, da ni dolžna pričati.

Zahteva ne navaja določno, iz katerega od navedenih razlogov sodišče ne bi smelo opreti sodbe na oškodovankino izpovedbo in obrazložitev zatrjevane kršitve ne utemeljuje nobenega od njih. Uveljavitev pravice do oprostitve pričanja potem, ko se je pravilno poučena privilegirana priča odrekla tej pravici in jo je zmogla razumeti, že bila pričala, ne izključuje kot nedovoljen dokaz njeno izpovedbo, kot to zmotno uveljavlja zahteva. V takem primeru sme sodišče poleg primerov, ki so navedeni v 1. in 2. točki prvega odstavka 340. člena ZKP v skladu s to določbo („poleg primerov, ki so posebej določeni v tem zakonu“) prebrati prejšnjo izpovedbo privilegirane priče in opreti sodbo nanjo, čeprav se je priča kasneje sklicevala na privilegij do oprostitve pričanja. To jasno izhaja iz določbe drugega odstavka 236. člena ZKP, da mora sodišče privilegirano pričo, ki se je odrekla pravici do odpovedi pričanja, poučiti, da se bo na njeno izpovedbo sodba lahko oprla, čeprav se bo priča kasneje sklicevala na privilegij, da ne bo pričala (tako tudi mag. Štefan Horvat v Zakonu o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba 2004, točka 9. na 546. strani in točka 9. na 711. strani).

V tej zadevi je preiskovalni sodnik zaslišal takrat že polnoletno oškodovanko dne 7.10.2004 in jo posebej poučil, da po določbah 236. člena ZKP kot hčerka obdolženca ni dolžna pričati in jo opozoril, da se bo na njeno izjavo lahko oprla sodna odločba, čeprav bi se kasneje na glavni obravnavi odpovedala pričanju. Oškodovanka se je po tem pouku izrecno odpovedala privilegiju, da ne bo pričala. Pouk in opozorilo sta zapisana v zapisniku o njenem zaslišanju na l. št. 79. Na glavni obravnavi dne 23.1.2006 je oškodovanka po pouku, da je lahko oproščena dolžnosti pričanja, izjavila, da se odpoveduje tej pravici in da želi pričati, nato pa se je sklicevala na vsebino izpovedbe v preiskavi, ki jo je sodišče potem prebralo, odgovarjala je na vprašanja državnega tožilca in predsednice senata (obsojenec in zagovornik ji nista postavljala vprašanj). Pri izjavi, da bo pričala, je vztrajala tudi po opozorilu predsednice senata, da se lahko sodna odločba opre na njeno izpovedbo, čeprav bi se kasneje odpovedala pričanju. Obramba na izpovedbo oškodovanke ni imela pripomb. Zaradi spremembe senata dne 18.5.2006 je sodišče znova začelo glavno obravnavo in sklenilo, da oškodovanko ponovno zasliši. Po pouku, da se lahko odpove pričanju, je oškodovanka izjavila, da želi pričati. Po opozorilu, da bo sodišče lahko oprlo sodbo na njeno izpovedbo, čeprav na prihodnji obravnavi ne bo želela pričati, pa je izjavila, „da danes ne bo pričala“, nakar je sodišče prebralo njeno izpovedbo v preiskavi in na glavni obravnavi dne 23.1.2006 (l. št. 232). Iz zapisnika o glavni obravnavi sicer ni jasno, ali je prebralo njeno izpovedbo v soglasju s strankami ali brez njega, vendar pa to ni bistveno, ker kot je bilo že povedano, se prejšnja izpovedba privilegirane priče, ki se je nato sklicevala na privilegij, da ne priča, lahko prebere tudi brez soglasja strank in se sodba lahko opre na prebrano izpovedbo.

Zatrjevana kršitev postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP torej ni podana.

Trditev, da sodišči „nista pravilno ocenili“ izpovedbe P.K. o odnosih med oškodovanko in V.K. in o pasivnosti sodišča in državnega tožilstva do grdega ravnanja K. z oškodovanko, uveljavlja zmotno presojo pomena te izpovedbe, s čimer utemeljuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa kršitev zakona. Vprašanje, ali bi moralo sodišče dati pobudo oziroma državno tožilstvo zahtevati uvedbo kazenskega postopka zoper V.K. je za odločitev o krivdi obsojenca nebistveno in nikakor ne predstavlja bistvene kršitve postopka v njegovo škodo.

Tudi s trditvijo, da ni dokazana uporaba sile pri spolnem občevanju obsojenca z oškodovanko in da bi zato moralo biti dejanje opredeljeno po tretjem odstavku 183. člena KZ, zahteva utemeljuje kot zmotno ugotovitev sodišča, da je obsojenec uporabil silo, torej utemeljuje zmotno ugotovitev dejanskih okoliščin in ne kršitev kazenskega zakona.

S trditvijo, da je sodišče „prezrlo“ izpovedbo M.B., zahteva smiselno uveljavlja bistveno kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Za tako kršitev gre, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, torej o dejstvih, ki izpolnjujejo zakonski stan kaznivega dejanja ali je od njih odvisna uporaba kazenskega zakona. Toda sodišče prve stopnje izpovedbe te priče ni „prezrlo“: v drugem odstavku na 16. strani in v prvem odstavku na 17. strani je povzeta vsebina izpovedbe, njen pomen v zvezi z grdim ravnanjem V.K. pa je ocenjen na 25. strani sodbe v kontekstu ocene zagovora, da je K. vplival na oškodovanko, da je krivo ovadila obsojenca in krivo pričala zoper njega.

Po določbah 5. točke 372. člena ZKP je podana kršitev kazenskega zakona, če sodišče z odločbo o kazni prekorači pravico, ki jo ima po zakonu. S presojo obteževalnih in olajševalnih okoliščin v okviru drugega odstavka 41. člena KZ sodišče ne prekorači zakonskih pooblastil za odmero kazni, če ne ravna v nasprotju z določbami 36. člena KZ. V obravnavanem primeru sodišče ni prekoračilo teh pooblastil in zahteva prekoračitve pooblastil sodišča niti ne utemeljuje.

Ker zahteva zagovornika obsojenega D.N. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z neuspešno zahtevo za varstvo zakonitosti. Po določbah četrtega odstavka 95. člena ZKP sodišče lahko oprosti obsojenca plačila stroškov postopka, če bi bilo zaradi tega ogroženo vzdrževanje obsojenca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. Sodišči prve in druge stopnje sta obsojenca oprostili plačila stroškov postopka, ker sta ugotovili, da bi bilo s plačilom stroškov ogroženo vzdrževanje obsojenčeve družine, saj je obsojenčevo premoženjsko stanje slabo. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo drugačnih premoženjskih razmer obsojenca in njegove družine, ga je oprostilo tudi plačila povprečnine v tem postopku.