Jedro

Tožniku je bil ukrep pridržanja ustno naznanjen pravočasno in toženka je pravočasno izdala tudi pisni odpravek sklepa, tožnik pa v tožbi tudi ne navaja nobenih razlogov, kako je oziroma bi lahko tridnevna zamuda z vročitvijo pisnega odpravka sklepa tožniku vplivala na pravilnost oziroma zakonitost le-tega. Omenjena kršitev zato ni bistvena in ne more predstavljati upoštevnega tožbenega razloga.

Sodišče je predvsem ob upoštevanju okoliščin, da: - je tožnik pred prihodom v Slovenijo, kot je razvidno iz baze Eurodac, zaprosil za mednarodno zaščito le v eni državi članici EU, tj. Norveški; - da je tožnik Norveško zapustil po tem, ko je bila njegova prošnja zavrnjena; - da je tožnik sicer nameraval iti v Italijo in je zato kupil karto za Videm, da Ljubljane oziroma Slovenije sicer prej ni poznal, vendar pa je po prijetju v Ljubljani takoj izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito (tj. 20. 11. 2016); - da je sicer potem od svoje namere v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito odstopil (zaradi pojasnila, da bo vrnjen nazaj na Norveško in očitno nerazumevanja, tj. slabe komunikacije, da v Sloveniji zato prošnje ne more vložiti), vendar pa je prošnjo potem ponovno vložil; - dejstva, da večinoma vsi prosilci za mednarodno zaščito prehajajo meje nezakonito in zgolj zaradi tega še ni mogoče trditi, da pri vsakemu obstaja znatna nevarnost pobega; ter - dejstva, da je tožnik tekom postopka izkazal pripravljenost na sodelovanje s slovenskimi pristojnimi organi in povedal, da bo na odločitev, v kolikor bo na odprtem oddelku, počakal, presodilo, da znatna nevarnost pobega, ki bi jo bilo mogoče utemeljiti ob smiselni uporabi katerega izmed kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pri tožniku ni podana, zaradi česar tudi njegovo pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi z 84. členom ZMZ-1 ni mogoče.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-1369/2016/4 (1313-08) z dne 29. 11. 2016, odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožeče stranke v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala za namen predaje na prostore in območje Center za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III)(1) (1. točka izreka), in odločila, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 29. 11. 2016 od 11:50 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi sklepa toženka navaja, da je tožnik dne 29. 11. 2016 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Po preverjanju v bazi EURODAC je bilo ugotovljeno, da je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito na Norveškem, zaradi česar mu je bilo ustno na zapisnik izrečeno pridržanje za namen predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III. Toženka na podlagi spisovne dokumentacije ugotavlja, da je tožnika dne 20. 11. 2016 obravnavala PPIU Ljubljana, ki ga je tega dne legitimirala v čakalnici železniške postaje v Ljubljani. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik v Ljubljano prišel iz Avstrije preko Nemčije, namenjen pa je bil v Italijo, a ga voznik avtobusa ni sprejel na avtobus, saj je bil brez dokumentov. Policija je ugotovila, da je tožnik na povratni poti z Norveške, kjer je leta 2015 podal prošnjo za mednarodno zaščito, ki mu je bila zavrnjena. Takrat je v Evropo prišel z migrantskim valom. Ker je sedaj vedel, da bo moral zapustiti Norveško, pri čemer se je tam na odločitev dvakrat neuspešno pritožil, je preko Nemčije želel oditi v Italijo.

3. Tožnik je bil dne 29. 11. 2016 ob prisotnosti pooblaščenca PIC ob podaji prošnje za mednarodno zaščito soočen s policijsko depešo in ugotovitvami policije. Uradni osebi je potrdil ugotovitve policije in dejstvo, da je na Norveškem zaprosil za mednarodno zaščito. Pojasnil je, da je v Republiko Slovenijo prišel ponesreči, prošnje za mednarodno zaščito pa v Sloveniji ni podal že 21. 11. 2016, ker takrat ni dobro razumel prevajalca in informiranja, zato se je raje odločil, da prošnje ne poda. Toženka pojasnjuje, da je pristojnemu organu Norveške posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika. Nato ob sklicevanju na drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III navaja, da ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za ukrep pridržanja, saj je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito na Norveškem, a ga to ni zadržalo, da ne bi države zapustil in nadaljeval svojo pot po evropskih državah. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in odšel v Italijo, saj je bil na poti tja, v Sloveniji pa se je znašel ponesreči. Tožnik je na poti do Norveške prečkal meje več evropskih držav in v nobeni od njih ni zaprosil za mednarodno zaščito, ob povratku, ko je bil namenjen v Italijo, pa je ponovno prešel Švedsko, Dansko in Nemčijo, dokler ga v Sloveniji ni zaustavila policija. Na podlagi navedenega je toženka utemeljeno prepričana, da je tožnik izrazito begosumen. Ker obstaja velika verjetnost, da bi tožnik samovoljno zapustil tudi azilni dom v Sloveniji, mu je za nadaljevanje postopka potrebno omejiti gibanje, pri čemer bo s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije do predaje odgovorni državi članici EU.

4. Toženka je še glede na drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 presodila ustreznost ukrepa pridržanja. V zvezi z (ne)primernostjo ukrepa pridržanja na območju azilnega doma navaja, da se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma, ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike, za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb območje azilnega doma samovoljno zapustila zaradi neustreznega varovanja. Od 1. 1. 2016 do vključno 29. 11. 2016 je azilni dom samovoljno zapustilo 61,79% vseh nastanjenih prosilcev za mednarodno zaščito. Pri tem se sklicuje tudi na sodno prakso Upravnega in Vrhovnega sodišča (I U 1624/2014 z dne 16. 10. 2104, I U 1623/2014 z dne 16. 10. 2014, I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014). Ob upoštevanju, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način, da je za mednarodno zaščito zaprosil že na Norveškem ter tamkajšnji azilni postopek samovoljno zapustil in odšel na nedovoljen način proti Italiji, toženka nazadnje zaključuje, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil, da bi onemogočil izvedbo postopkov predaje po Uredbi Dublin III.

5. Tožnik zoper sklep vlaga tožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka (prvi odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Trdi, da bi morala tožena stranka izpodbijani sklep, ki je bil izdan dne 29. 11. 2016, tožniku vročiti v roku treh delovnih dni, a tega ni storila, saj mu ga je izročila šele v ponedeljek, dne 5. 12. 2016, kar je prepozno. Sodišču zato primarno predlaga, naj izpodbijani sklep kot prepoznega zavrže in toženki naloži prenehanje izvajanja ukrepa pridržanja tožnika. Poleg tega graja napačno uporabo prvega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, saj naj bi toženka omenjeno določbo uporabila v popolnem nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Prošnja tožnika je bila namreč na Norveškem že obravnavana in zavrnjena, zato je ni potrebno več obravnavati, tožnika pa tudi ni mogoče več prisiliti, da bi na Norveškem ponovno vložil prošnjo. Tožnik navaja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni mogoče razbrati, na podlagi katere določbe je bil pridržan, saj v zvezi z njim ne poteka noben postopek po Uredbi Dublin III, zaradi česar je izpodbijani sklep pomanjkljiv in nejasen ter ga ni mogoče preizkusiti. Toženka je tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje in nepravilno uporabila drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, ukrep pridržanja pa ni sorazmeren z uporabo drugih prisilnih ukrepov, saj tožnik ni begosumen in bi do odločitve pristojnega organa lahko počakal v azilnem domu. Izpodbijani sklep dejansko pomeni neupravičen poseg v tožnikovo pravico do osebne svobode, ki po ZMZ-1 ni dopusten. Glede na vse navedeno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

6. Tožnik hkrati s tožbo vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 in sodišču predlaga, da se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora upravni organ takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce Postojna. Tožnik je v tožbi izkazal, da v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, prav tako pa mu bo izvrševanje ukrepa prizadelo nepopravljivo škodo, saj se v Centru za tujce počuti izredno slabo in mu dni brez osebne svobode ne bo mogoče nadomestiti. Kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah poleg tega predstavlja škodo že samo po sebi, po stališču Ustavnega sodišča RS pa vsak poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo nepopravljive posledice. Dodaten argument je obveznost Republike Slovenije osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode, zagotoviti učinkovito sodno varstvo.

7. Toženka je sodišču predložila upravne spise, v odgovoru na tožbo se je sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlagala zavrnitev tožbe. Sodišče je odgovor na tožbo toženke vročilo pooblaščencu tožnika na glavni obravnavi.

8. Uvodoma sodišče navaja, da med temeljna jamstva v postopku mednarodne zaščite sodi tudi pravica do tolmača (4. in 6. člen ZMZ-1). Sodišče je v tem postopku za tolmačenje tožniku, ki je državljan Afganistana, postavilo X.X., ki ga je zapriseglo za tolmačenje za paštu jezik za ta postopek. Na glavni obravnavi dne 12. 12. 2016 je tožnik izjavil, da tolmača in tolmačenje razume. To potrjuje tudi zapisnik glavne obravnave, zato je bila tožniku pravica do tolmača ustrezno zagotovljena.

9. Sodišče je na glavni obravnavi dne 12. 12. 2016 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila toženka, tožbo s prilogami in v skladu s šestim odstavkom 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika.

K točki I izreka:

10. Tožba je utemeljena.

11. Predmet spora v obravnavanem primeru je odločitev toženke, ki je z izpodbijanim sklepom tožnika – prosilca za mednarodno zaščito – pridržala za namen predaje na prostore in območje Center za tujce v Postojni, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 in še, da se tožnik pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 29. 11. 2016 od 11:55 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica. Toženka se je pri tem oprla na drugi in tretji odstavek 28. člena Dublinske uredbe III v zvezi s prvim in četrtim odstavkom 84. člena ZMZ-1. 12. Tožnik v tožbi najprej uveljavlja postopkovno kršitev v zvezi z vročanjem izpodbijanega sklepa, ki je bil izdan dne 29. 11. 2016 in bi ga morala toženka ob upoštevanju četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1 tožniku vročiti v treh delovnih dneh (v petek, 2. 12. 2016), a je to storila šele v ponedeljek, 5. 12. 2016. Sodišče na podlagi izpodbijanega sklepa in listin upravnega spisa ugotavlja, da so tožbene navedbe o zamujenem roku vročitve pisnega odpravka sklepa tožniku sicer resnične, vendar pa mora za uspešno uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka v smislu 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1 kršitev pravil postopka vplivati ali bi mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, kar v obravnavanem primeru ni izkazano. Tožniku je bil namreč ukrep pridržanja ustno naznanjen pravočasno in toženka je pravočasno izdala tudi pisni odpravek sklepa, tožnik pa v tožbi tudi ne navaja nobenih razlogov, kako je oziroma bi lahko tridnevna zamuda z vročitvijo pisnega odpravka sklepa tožniku vplivala na pravilnost oziroma zakonitost le-tega. Omenjena kršitev zato ni bistvena in ne more predstavljati upoštevnega tožbenega razloga.

13. Sodišče nadalje tudi pojasnjuje tožniku, da za potek postopka predaje po Uredbi Dublin III ni pomembno, da je bila prošnja tožnika za mednarodno zaščito na Norveškem v letu 2015 zavrnjena, saj je po 18. členu Uredbe Dublin III odgovorna država članica po uredbi zavezana ponovno sprejeti državljana tretje države, katerega prošnjo je zavrnila in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje (točka (d) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III). Postopek predaje tožnika odgovorni državi članici je tako v obravnavanem primeru v teku in toženka je v izpodbijanem sklepu tudi jasno navedla, da je pristojnemu organu Norveške že posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. Omenjeno potrjujejo tudi podatki iz upravnega spisa, iz katerih izhaja, da je Norveška svojo odgovornost že sprejela (pooblaščencu tožnika je sodišče dokument, ki to potrjuje, tudi dalo na vpogled na glavni obravnavi).

14. Postopek predaje tožnika odgovorni državi članici EU, ki je predpogoj za dopustnost pridržanja po Uredbi Dublin III, je v konkretnem primeru glede na obrazloženo torej v teku, za odločitev v tem upravnem sporu pa je v nadaljevanju bistveno zgolj vprašanje, ali so podani pogoji za pridržanje, ki bi bilo po 28. členu Uredbe Dublin III potrebno za uspešno izvedbo te predaje.

15. Iz drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe III izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Po prvem odstavku istega člena Uredbe Dublin III pa države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

16. Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), po drugem odstavku tega člena pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

17. Sodišče se strinja s tožnikom, da gre v primeru njegovega pridržanja v prostorih in na območju Centra za tujce glede na njegovo izpovedbo na zaslišanju na glavni obravnavi in na podlagi opisa pridržanja v sklepu za ukrep, ki po vsebini ustreza odvzemu prostosti, kot je Vrhovno sodišče presodilo že v primerljivih zadevah I Up 39/2015 z dne 1. 4. 2015, I Up 15/2016 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016.(2) Čeprav je izrek tovrstnega ukrepa v postopkih predaje prosilcev odgovorni državi članici sicer mogoč, kot jasno navaja Vrhovno sodišče v zadevah I Up 15/2016 (16. točka obrazložitve) in I Up 26/2016 (10. točka obrazložitve)(3) po presoji sodišča v obravnavanem primeru pogoji za izrek tovrstnega ukrepa, kot bodo podrobneje predstavljeni v nadaljevanju, niso izpolnjeni in tožniku gibanja na območje in prostore Centra za tujce ni mogoče omejiti.

18. Ob upoštevanju prej citiranih določb 84. člena ZMZ-1 in drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce z namenom omogočiti izvedbo postopka za njegovo predajo odgovorni državi članici EU, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov, pa tudi, da je za izvedbo postopka predaje nujen.

19. Pojem „nevarnost pobega“ po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnil, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev begosumnosti z zakonom (še) ni posebej uredil, vendar sta tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče že zavzela stališče, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma „nevarnost pobega“, vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju Ztuj-2).(4) Vrhovno sodišče je s tem v zvezi v zadevah I Up 15/2015 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016(5) navedlo, da ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, to pa so najmanj kriteriji po 3., 4. in 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Novo uveljavljeni ZMZ-1 poleg tega določa, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila.

20. Nevarnost pobega mora biti po dikciji drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III „znatna“, pri čemer je Upravno sodišče v zadevah, I U 801/2016 z dne 7. 6. 2016, in, I U 1102/2016 z dne 29. 7. 2016 (in na to se je sklicevalo naslovno sodišče tudi že v nadaljnjih zadevah, npr. I U 1163/2016 z dne 11. 8. 2016), že navedlo, da je ta standard treba razlagati bližje standardu „velike“ nevarnosti kot pa morebiti standardu zgolj „zaznavne“ nevarnosti. Ta sklep namreč izhaja iz primerjave z angleško različico („significant“), italijansko različico („notevole“), hrvaško različico („velika opasnost“) tega standarda, medtem ko francoska različica Uredbe Dublin III govori o pomembni oziroma nezanemarljivi nevarnosti („un risque non négliegable“). Določena nevarnost pobega, zlasti ko gre za samske in zdrave moške, lahko dostikrat obstaja, pa to ne more zadoščati za izrek ukrepa pridržanja.(6) Nevarnost pobega mora biti torej znatna oziroma velika.

21. Svojo odločitev je toženka oprla na ugotovitev, da obstaja znatna nevarnost pobega tožnika, ki bi onemogočila izvedbo postopkov glede predaje odgovorni državi članici. Svoj zaključek glede tožnikove znatne begosumnosti je utemeljila z naslednjimi ugotovitvami: - da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito na Norveškem, a ga to ni zadržalo, da ne bi države zapustil in nadaljeval svoje poti po evropskih državah; - da je tožnik samovoljno zapustil norveški azilni postopek in odšel na nedovoljen način proti Italiji, - da je na poti do Norveške prečkal meje več evropskih držav in v nobeni od njih ni zaprosil za mednarodno zaščito, ob povratku, ko je bil namenjen v Italijo, pa je ponovno prešel Švedsko, Dansko in Nemčijo, dokler ga v Sloveniji ni zaustavila policija; - da je bil namenjen v Italijo in se je v Sloveniji znašel ponesreči; - da je prehajal meje držav na nedovoljen način.

22. Sodišče tem zaključkom toženke ne more slediti.

23. Najprej je tako nezadostna podlaga za pridržanje tožnika dejstvo, da je že predhodno zaprosil za mednarodno zaščito na Norveškem, a ga to ni zadržalo, da ne bi države zapustil in nadaljeval svoje poti po evropskih državah. Že glede na ureditev po Uredbi Dublin III je namreč logično, da se je prosilec pred prihodom v državo članico nahajal v drugi državi članici, saj se ravno zato postopek predaje po Uredbi Dublin III prične, osebe pa se zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek po Uredbi Dublin III, ne sme pridržati (prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III).

24. Znatne begosumnosti tožnika tudi ni mogoče utemeljevati na dejstvu, da je na poti do Norveške prečkal meje več evropskih držav in v nobeni od njih ni zaprosil za mednarodno zaščito, ob povratku, ko je bil namenjen v Italijo, pa je ponovno prešel Švedsko, Dansko in Nemčijo, dokler ga v Sloveniji ni zaustavila policija, saj nobena izmed teh okoliščin ne ustreza objektivnim kriterijem begosumnosti v smislu 68. člena ZTuj-2, ki morajo biti glede na 28. člen Uredbe Dublin III v povezavi s točko (n) 2. člena Uredbe Dublin III ugotovljeni v postopku, da je mogoče odločiti, da je prosilec znatno begosumen. Toženka pa v izpodbijanem sklepu materialne podlage in konkretnih objektivnih okoliščin znatne begosumnosti, ki morajo biti ugotovljene za zakonito pridržanje, niti ne navaja.

25. Toženka nadalje tožniku neutemeljeno očita dejstvo, da Norveško kljub vloženi prošnji za mednarodno zaščito samovoljno zapustil in nedovoljeno odšel proti Italiji. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa (str. 2, prvi odstavek) in podane prošnje za mednarodno zaščito namreč izhaja, da je tožnik uradni osebi povedal, da je na Norveškem leta 2015 podal prošnjo za mednarodno zaščito, da je bila ta zavrnjena in da se je dvakrat neuspešno pritožil, zaradi česar je vedel, da bo moral zapustiti Norveško. Tudi na zaslišanju na glavni obravnavi je tožnik povedal, da je bila njegova prošnja zavrnjena, da se je na odločitev pritožil, kar je bilo tudi zavrnjeno. Povedali so mu, da ga bodo vrnili v Afganistan, ker pa bi bilo tam njegovo življenje ogroženo, je po nasvetu svojega odvetnika zapustil Norveško, kar je moral storiti do 1. decembra letos. Glede na vse navedeno ni mogoče pritrditi ugotovitvi toženke, da je tožnik samovoljno zapustil Norveško, saj že toženka sama v obrazložitvi izpodbijanega sklepa (med drugim) navaja (sicer v delu, ko povzema navedbe tožnika), da se je tožnik na Norveškem zoper odločitev dvakrat neuspešno pritožil in je zato vedel, da bo moral državo zapustiti. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijanega sklepa toženka sicer (nato) ugotavlja, da je tožnik zapustil Norveško pred zaključkom azilnega postopka, kar pa očitno ne drži. Države tožnik torej ni zapustil samovoljno, temveč zato, ker je bil postopek v zvezi z njegovo prošnjo zaključen (in bi bil zato vrnjen v Afganistan), okoliščina „nesodelovanja v postopku“, ki bi ob smiselni uporabi 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 sicer lahko utemeljevala njegovo znatno begosumnost v postopku, pa tako v obravnavanem primeru ni podana.

26. Sodišče tudi ne more slediti popolnoma zaključku toženke o tem, da na ugotovljeno begosumnost nakazuje tudi dejstvo, da je bil tožnik namenjen v Italijo in da se je v Sloveniji znašel ponesreči. Kot izhaja iz zaslišanja tožnika na glavni obravnavi, je tožnik sicer res nameraval iti v Italijo (in je kupil tudi že karto za avtobus za Videm, Italija), ker je slišal od kolegov, da lahko tam zaprosi za mednarodno zaščito, Ljubljane oziroma Slovenije pa pred tem postopkom zaradi pomanjkljive izobrazbe ni poznal. Med upravnim postopkom mu je bilo tudi najprej rečeno, da lahko zaprosi za mednarodno zaščito v Sloveniji, nato pa, da bo vrnjen nazaj na Norveško, zato je potem od namere vložitve prošnje za azil odstopil, šele naknadno, ko so mu (ponovno) razložili, da lahko zaprosi v Sloveniji za azil, je zanj vložil prošnjo. To izjavo izkazujejo tudi podatki spisa in sicer, da je bilo tožniku ob prijetju na železniški postaji v Ljubljani 20. 11. 2016 rečeno, da lahko zaprosi za mednarodno zaščito, čemur je tožnik tudi sledil in vložil prošnjo in zaradi česar je bil odpeljan v Azilni dom, nato pa je od svoje namere odstopil 21. 11. 2016 in zaradi česar je bil odpeljan v Center za tujce. Tam je 22. 11. 2016 ponovno podal namero, da želi v Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito (obvestilo Centra za tujce DUNZMN Uradu za migracije, Sektorju za nastanitev, oskrbo in integracijo z dne 22. 11. 2016). Iz podatkov spisa pa tudi izhaja, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito podal 29. 11. 2016. Sodišče povzeto izjavo tožnika torej sprejema kot verodostojno, saj lahko verjame, da je tožnik sicer res želel priti v Italijo, saj je za to državo izvedel od drugih migrantov, ki so se tudi namenili tja, in da ob prihodu v Ljubljano ni vedel, kje natančno je, v zvezi z vložitvijo (oziroma najprej vložitvijo prošnje, nato umikom prošnje oziroma umikom namere za vložitev prošnje in nato ponovno vložitvijo prošnje) za mednarodno zaščito pa je po oceni sodišča tudi zadosti prepričljiva izjava tožnika o razlogih za njegovo postopanje v zvezi z le-to. Opis dogodkov, podan v tej točki obrazložitve, oziroma njihov razplet torej po oceni sodišča tudi ne kaže na tožnikovo begosumnost, še manj pa, da je ta begosumnost ''znatna''.

27. Sodišče tudi ne more slediti toženkinemu sklepanju, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom v Sloveniji in odšel v Italijo, ki je bila njegova ciljna država. Takšno sklepanje namreč nima podlage v podatkih spisa, saj je tožnik na zaslišanju na glavni obravnavi poudaril, da bo počakal do konca postopka v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, da pa bi želel počakati na odprtem oddelku. Tožnik je torej izkazal pripravljenost sodelovanja v postopku v Republiki Sloveniji, zato po oceni sodišča ni mogoče šteti, da bi bila podana objektivna okoliščina „nesodelovanja v postopku“, ki lahko ob smiselni uporabi 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 predstavlja okoliščino, ki utemeljuje tožnikovo begosumnost. 28. Tudi tožnikovo prehajanje mej na nedovoljen način ne kaže na njegovo begosumnost, saj tujci, ki v države članice EU vstopajo z namero zaprositi za mednarodno zaščito, večinoma vstopajo nezakonito, ker nimajo dovoljenj za bivanje, za združitev z družino ali za kakšen drug zakonit vstop na ozemlje EU. Uporaba tega kriterija bi pomenila, da bi bil tujec pridržan zgolj zato, ker je prosilec, kar pa je po prvem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III prepovedano. Po 1. alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 je nedovoljen vstop tudi zgolj milejša oblika okoliščine, ki kaže na begosumnost. Nenazadnje pa je tožnik izjavil, da je v Evropo prišel z namero zaprositi za mednarodno zaščito.

29. Na drugačno presojo tudi ne more vplivati toženkino navajanje v obrazložitvi sklepa, da je delež samovoljnih zapustitev v obdobju od 1. 1. 2016 do vključno 29. 11. 2016 glede na nastanjene prosilce 61,79 % in da se je ukrep pridržanja na območju azilnega doma izkazal za neučinkovitega. V tem primeru sodišče namreč presoja okoliščine tega primera in odloča tudi v skladu s temi okoliščinami in ne na podlagi kakšnih drugih, splošnih okoliščin, ki s konkretnim primerom nimajo druge povezave, razen, da gre za postopek v zvezi z mednarodno zaščito in v povezavi s tem s postopkom pridržanja po Uredbi Dublin III.

30. Za odločitev v obravnavanem primeru je poleg navedenega pomembno še, da je sodišče na zaslišanju na glavni obravnavi tožnika vprašalo, ali ve, zakaj mu je omejeno gibanje, in odgovoril je, da ne ve, zakaj je zaprt. Tožnik torej ne ve za sum o obstoju njegove begosumnosti, kar je za toženko razlog za omejitev gibanja tožniku. Na podlagi (tudi) teh izjav tožnika zato ni mogoče šteti, da je tožnik begosumen, še manj pa znatno begosumen, kot se za odreditev pridržanja zahteva po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III. Pri tem tudi ni pravno relevantno, da je Norveška toženki že odgovorila, da bo tožnika sprejela, saj - kot že povedano - zgolj dejstvo, da je v teku postopek predaje odgovorni državi članici ne sme predstavljati razloga za pridržanje (prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III).

31. Sodišče je glede na vse obrazloženo, predvsem ob upoštevanju okoliščin, da: - je tožnik pred prihodom v Slovenijo, kot je razvidno iz baze Eurodac, zaprosil za mednarodno zaščito le v eni državi članici EU, tj. Norveški; - da je tožnik Norveško zapustil po tem, ko je bila njegova prošnja zavrnjena; - da je tožnik sicer nameraval iti v Italijo in je zato kupil karto za Videm, da Ljubljane oziroma Slovenije sicer prej ni poznal, vendar pa je po prijetju v Ljubljani takoj izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito (tj. 20. 11. 2016); - da je sicer potem od svoje namere v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito odstopil (zaradi pojasnila, da bo vrnjen nazaj na Norveško in očitno nerazumevanja, tj. slabe komunikacije, da v Sloveniji zato prošnje ne more vložiti), vendar pa je prošnjo potem ponovno vložil; - dejstva, da večinoma vsi prosilci za mednarodno zaščito prehajajo meje nezakonito in zgolj zaradi tega še ni mogoče trditi, da pri vsakemu obstaja znatna nevarnost pobega; ter - dejstva, da je tožnik tekom postopka izkazal pripravljenost na sodelovanje s slovenskimi pristojnimi organi in povedal, da bo na odločitev, v kolikor bo na odprtem oddelku, počakal, presodilo, da znatna nevarnost pobega, ki bi jo bilo mogoče utemeljiti ob smiselni uporabi katerega izmed kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pri tožniku ni podana, zaradi česar tudi njegovo pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi z 84. členom ZMZ-1 ni mogoče. 32. Toženka je glede na navedeno v izpodbijanem sklepu zmotno ugotovila dejansko stanje oziroma iz ugotovljenih dejstev napravila napačen sklep, prav tako pa je napačno uporabila določbe materialnega prava, saj znatne nevarnosti pobega ni ugotavljala po objektivnih, z zakonom določenih kriterijih v skladu z določbo (n) 2. člena Uredbe Dublin III oziroma s smiselno uporabo kriterijev 68. člena ZTuj-2. Ker ugotovljene dejanske okoliščine niso podlaga za sklepanje, da so izpolnjeni kriteriji za izrek omejitve gibanja po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1, je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi tožnika ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, pri čemer zadeve ni vrnilo v ponovno odločanje toženki, ker za izrek ukrepa, da se tožnika pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, ni zakonite podlage.

K točki II izreka:

33. Glede na četrti odstavek 71. člena ZMZ-1 je pritožba zoper sodbo upravnega sodišča dovoljena samo v okoliščinah iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1, in sicer v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona. Sodišče je v obravnavani zadevi po opravljeni glavni obravnavi ugotovilo drugačno dejansko stanje ter spremenilo odločitev toženke na način, da je z odpravo izpodbijanega sklepa odločilo, da pogoji za pridržanje tožnika skladno z Uredbo Dublin III niso podani, zaradi česar je ob upoštevanju prvega odstavka 73. člena ZUS-1 zoper sprejeto odločitev mogoča pritožba. Navedeno pomeni, da sodišče z izdajo te sodbe še ne bo pravnomočno odločilo v zadevi in ima tožnik pravni interes, da se odloči o njegovi zahtevi za izdajo ureditvene začasne odredbe, s katero bi se do pravnomočne odločitve stanje uredilo tako, da mora toženka takoj po prejemu odločitve prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce Postojna.

34. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo izda začasno odredbo ter začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno, in sicer iz razloga, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

35. Sodišče ugotavlja, da je treba glede na drugi pododstavek tretjega odstavka 9. člena Direktive 2013/33/EU (Direktiva o sprejemu),(7) v zvezi s četrtim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III, v primeru, kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, zadevnega prosilca nemudoma izpustiti. Slovenski zakonodajalec omenjene določbe kljub poteku roka za implementacijo Direktive o sprejemu v slovenski notranji pravni red (20. 7. 2015) ni prenesel niti v prej veljavni ZMZ niti v novi ZMZ-1. Izdaja ureditvene začasne odredbe je v obravnavanem primeru zato nujna zaradi neizvedenega prenosa omenjene določbe direktive v slovenski pravni red, pri čemer je potrebno pojasniti, da Direktiva o sprejemu ne zahteva dvostopenjskega sodnega varstva,(8) hkrati pa določa, da se osebo obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler obstajajo razlogi za pridržanje (prvi odstavek 9. člena Direktive v sprejemu v zvezi s četrtim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III). Če se torej v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, je treba zadevnega prosilca nemudoma izpustiti, takšna situacija pa je nastopila v obravnavanem primeru, ko je že Upravno sodišče (in ne tudi Vrhovno sodišče) ob presoji zakonitosti izrečenega ukrepa ugotovilo, da je le-ta nezakonit. 36. Ureditveno začasno odredbo je v obravnavanem primeru treba izdati tudi iz razloga, ker je tožniku z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar predstavlja težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave ter prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah). V konkretnem primeru je iz podatkov spisa razvidno, da je bil tožnik (najprej) pripeljan v Center za tujce 21. 11. 2016, ukrep pridržanja mu je bil naznanjen 29. 11. 2016, sodišče pa je izdalo sodbo 12. 12. 2016, k temu pa je treba v primeru, če zahtevi za začasno odredbo ne bi bilo ugodeno, dodati še rok 15 dni za pritožbo zoper sodbo, določen čas za odgovor na pritožbo in 15 dni za odločanje Vrhovnega sodišča ter čas, ki bo potreben za vročanje. Ker gre za trajajoče pravno sporno razmerje, nezakonit odvzem prostosti pa že sedaj predstavlja težko popravljivo škodo, ta pa se bo z vsakim nadaljnjim dnem še povečevala, je potreba po izdaji začasne odredbe izkazana z višjo stopnjo od „verjetnosti“, sama "potrebnost" začasne odredbe pa z dejstvom, da mora tožnik imeti učinkovito sodno varstvo (23. člen Ustave v zvezi z 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah), ki ga brez izdaje začasne odredbe ne bi imel. Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja nedvomno odtehta tudi javne koristi, ki jih niti ni, saj ne more biti javna korist v tem, da se pridržanje nadaljuje zaradi vodenja azilnega postopka, če je oseba pridržana nezakonito.

37. Na podlagi obrazloženega je sodišče zato zahtevi za izdajo začasne odredbe na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo, kot izhaja iz druge točke izreka sodne odločbe.

38. Sodišče še dodaja, da je pooblaščenec tožnika na glavni obravnavi tudi priglasil stroške postopka, vendar pa sodišče za odločitev o tem ni pristojno. Po 11. členu ZMZ-1 imajo svetovalci za begunce pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po tem zakonu na upravnem in vrhovnem sodišču. Sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov zagotavlja ministrstvo (tj. MNZ). Pooblaščenec tožnika mora torej stroške zastopanja tožnika priglasiti pri toženki, ki bo o njih tudi odločila. Tako tudi sodna praksa (npr. sodba Upravnega sodišča, I U 788/2015 z dne 10. 7. 2015, sodba Upravnega sodišča, I U 1858/2015 z dne 16. 11. 2016).

opomba (1) : Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva.

opomba (2) : Odločbi Vrhovnega sodišča sta bili sicer izdani še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri tej zadevi za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo.

opomba (3) : Vrhovno sodišče izrecno navaja, da je „tožena stranka v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo“.

opomba (4) : ZTuj-2 v prvem odstavku 68. člena določa, da so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, kateremu je bila izdana odločba o vrnitvi, zlasti: tujčevo predhodno nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji (1. alineja), vstop tujca v državo kljub prepovedi vstopa (2. alineja), tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja (3. alineja), posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine (4. alineja), navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku (5. alineja), tujčevo ravnanje, ki kaže na to, da Republike Slovenije v roku za prostovoljno vrnitev, ne bo zapustil (6. alineja). V drugem odstavku 68. člena ZTuj-2 pa je določeno, da so milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca zlasti: nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo (1. alineja), prekoračitev zakonitega prebivanja tujca v državi za manj kot 30 dni (2. alineja), nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji (3. alineja) in druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave (4. alineja).

opomba (5) : Odločbi Vrhovnega sodišča sta bili sicer izdani še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri teh zadevah za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo.

opomba (6) : Podobno ugotavlja Ustavno sodišče v zadevi, kjer je tudi šlo za pridržanje prosilca za azil (vendar ne na podlagi dublinske uredbe), da zgolj „sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolg poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika“ (Up-1116/09, 3. 3. 2011, odst. 14).

opomba (7) : Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).

opomba (8) : Iz Direktive o sprejemu ne izhaja, da bi moralo biti v zvezi z pridržanjem vsaj dvostopenjsko sodno odločanje (člen 26 Direktive o sprejemu in člen 26(2) Procesne direktive II), Sodišče EU pa je v zadevi Diouf podalo interpretacijo pravice do dostopa do sodnega varstva v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito z vidika morebitnega večstopenjskega sojenja po Procesni direktivi I (Direktiva 2005/85/ES, člen 39), ki ustreza Procesni direktivi II (Direktiva 2013/32/ES, člen 46) ter zavzelo stališče, da „načelo učinkovitega sodnega varstva zagotavlja posamezniku pravico do dostopa do sodišča, in ne do večstopenjskega sodnega varstva.“ (C-69/10, dne 28. 7. 2011, odst. 69).