Jedro

Glede na argumentirane navedbe zahteve za sodno varstvo, bi sodišče ustrezno dokazno oceno lahko napravilo le, če bi zaslišalo tudi za obsojenca razbremenilne priče. Le na ta način bi storilcu v konkretni zadevi bila zagotovljena pravica do poštenega sojenja. Ob tem je treba še dodati, da sodišče v razlogih izpodbijane sodbe niti ni utemeljilo, zakaj dokaznim predlogom storilca za neposredno zaslišanje očividcev dogodka ni sledilo, temveč se je oprlo zgolj na izjave, ki so jih predlagane priče dale policistom, na podlagi katerih je posplošeno zaključilo, da ne držijo storilčeve navedbe v zahtevi, da se s svojim vozilom praktično ni premikal.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Ljubljana Šiška je storilca prekrška z uvodoma navedenim plačilnim nalogom spoznal za odgovornega storitve prekrška po petem odstavku 43. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP). Izrekel mu je globo v višini 300,00 EUR in 3 kazenske točke v cestnem prometu. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo ZSV 1255/2018 z dne 19. 8. 2020 storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno ter odločilo, da mora storilec plačati sodno takso v znesku 90,00 EUR.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve storilčeve ustavno zagotovljene pravice do obrambe iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) v zvezi z drugim odstavkom 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). V obrazložitvi zahteve trdi, da sodišče ni sledilo nobenemu dokaznemu predlogu storilca prekrška za zaslišanje prič, v razlogih sodbe pa se do zavrnitve dokaznih predlogov ni opredelilo. Dokazni postopek je dopolnilo le z zaslišanjem priče M. B., ki je storilec ni predlagal, njena izpovedba pa je bila zanj zelo obremenjujoča. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 skušalo vročiti storilcu prekrška. Priporočena pošiljka se je na Vrhovno sodišče dvakrat vrnila z oznako „ni dvignil“.

B.

4. Iz opisa dejanskega stanja prekrška, priloženega plačilnemu nalogu, je razvidno, da je bil storilec spoznan za odgovornega storitve prekrška po petem odstavku 43. člena ZPrCP, ker je z vzvratno vožnjo ogrozil drugega udeleženca cestnega prometa, ker je pri vzvratni vožnji z zadnjim delom svojega vozila trčil v sprednji del drugega osebnega vozila, ki ga je vozil M. B., s čimer je povzročil prometno nesrečo I. kategorije.

5. Storilec je zoper plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo (list. št. od 4 do 6 spisa), v kateri je zanikal storitev prekrška. Med drugim je navedel, da je bila prometna nesreča posledica naleta vozila M. B., ki je z veliko hitrostjo pripeljal na parkirišče, ne da bi upošteval varnostno razdaljo. Navedel je še, da bodo „takšno stanje“ potrdile priče in sicer R., G. in T. F. ter M. M. in V. G., ki so bile tisti dan pri notarju na ... in so neposredno videle dogodek. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo predlagal še svoje zaslišanje ter sodišču posredoval naslove, na katere naj vabi predlagane priče. Zahtevo za sodno varstvo je sklenil z navedbo, da je policist, ki je vodil prekrškovni postopek, „motivirano upošteval le enostransko izjavo M. B., ni pa upošteval izjav drugih prič, ki so videle dogodek“.

6. Sodišče je v obravnavani zadevi opravilo ustno obravnavo in dopolnilo dokazni postopek, v katerem je zaslišalo oškodovanca M. B., ki je med drugim izpovedal, da v času, ko se je storilec z vozilom premikal proti njemu, sam vozila ni premaknil, kar pomeni, da se je storilec zaletel v njegovo vozilo. Sodišče s strani storilca prekrška predlaganih prič ni zaslišalo, temveč je navedlo le, da iz njihovih izjav, danih policiji izhaja, da je storilec z vozilom vozil vzvratno, zaradi česar ne držijo njegove navedbe v zahtevi, da se praktično ni premikal. Storilčevo zahtevo za sodno varstvo je zavrnilo, ne da bi izrecno navedlo, zakaj ni zaslišalo v zahtevi za sodno varstvo predlaganih prič, ki naj bi bile (po zatrjevanju zahteve) očividke dogodka .

7. Po določbi 22. in 23. člena Ustave je vsakomur zagotovljena pravica, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, pri čemer je v postopku pred sodiščem vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic. Določba 29. člena Ustave našteva minimalna pravna jamstva, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku in katerih temeljni namen je, da mu zagotovijo pošteno sojenje. Za pošteno sojenje je bistveno, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Med navedena procesna jamstva poštenega postopka so uvrščene tudi pravice obdolženca, da se mu sodi v navzočnosti, da se brani sam ali z zagovornikom, ter da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča1 morajo biti navedena procesna jamstva zagotovljena tudi storilcu v postopku o prekršku, pri čemer pa je lahko raven zagotavljanja pravic v primeru lažjih kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja od tiste, ki je zagotovljena v kazenskem postopku. Tudi po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice morajo biti obdolžencu v prekrškovnem postopku zagotovljena jamstva iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), ki zagotavljajo pravico do poštenega sojenja (fair trail). Posameznik mora imeti možnost, da odločbo o prekršku, ki jo izda upravni (prekrškovni) organ, izpodbija pred sodiščem.2

8. V skladu z določbo 65. člena ZP-1 sodišče, če spozna, da dejansko stanje ni popolno in pravilno ugotovljeno, ponovi ali dopolni dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka. Ustno obravnavo sodnik, ki vodi postopek o prekršku, v primeru ponovitve oziroma dopolnitve dokaznega postopka, določi, če je to potrebno za razjasnitev stvari (prvi odstavek 125. člena ZP-1). Sodnikova presoja o tem, ali bo ponovil oziroma dopolnil dokazni postopek in ali bo izvedel ustno obravnavo, ni neomejena, temveč je vezana s storilčevimi ustavnimi pravicami in pravico do poštenega postopka. Pri odločitvi, ali bo ponovil ali dopolnil dokazni postopek in izvedel ustno obravnavo, mora imeti sodnik vselej pred očmi tudi storilčeve ustavne in konvencijske pravice.

9. Kot že rečeno je storilec v obravnavanem primeru v zahtevi za sodno varstvo storitev prekrška zanikal in navedel, da je oškodovanec s svojim vozilom trčil v njegovo vozilo, kar lahko potrdi več prič, ki naj bi bile očividke dogodka.

10. Sodišče je dokazni postopek v obravnavanem primeru sicer dopolnilo, vendar le z zaslišanjem oškodovanca M .B., na izpovedbo katerega je sodbo tudi v odločilni meri oprlo. Sodišče pa v dopolnjenem dokaznem postopku ni zaslišalo za obdolženca razbremenilnih prič, katerih zaslišanje je storilec predlagal v zahtevi za sodno varstvo, in ki naj bi videle celotno dogajanje. Glede na argumentirane navedbe zahteve za sodno varstvo, bi sodišče ustrezno dokazno oceno lahko napravilo le, če bi zaslišalo tudi za obsojenca razbremenilne priče. Le na ta način bi storilcu v konkretni zadevi bila zagotovljena pravica do poštenega sojenja. Ob tem je treba še dodati, da sodišče v razlogih izpodbijane sodbe niti ni utemeljilo, zakaj dokaznim predlogom storilca za neposredno zaslišanje očividcev dogodka ni sledilo, temveč se je oprlo zgolj na izjave, ki so jih predlagane priče dale policistom, na podlagi katerih je posplošeno zaključilo, da ne držijo storilčeve navedbe v zahtevi, da se s svojim vozilom praktično ni premikal. C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo kršitev pravic iz 22. in 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP v zvezi z drugim odstavkom 155 člena ZP-1. Zato je na podlagi določbe prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče dopolniti dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka in (ponovno) izvesti ustno obravnavo. Na njo bo moralo povabiti storilca prekrška in izvesti predlagane razbremenilne dokaze, nato pa na podlagi skrbne presoje vseh izvedenih dokazov o zahtevi za sodno varstvo ponovno odločiti.

1 Primerjaj na primer odločbi Up-187/2013-18 z dne 7. 10. 2015 in Up-718/2013-17 z dne 7. 10. 2015. 2 Primerjaj odločbe ESČP v zadevah Flisar proti Sloveniji z dne 29. 9. 2011, Suhadolc proti Sloveniji z dne 15. 1. 2013, Marguč proti Sloveniji z dne 15. 1. 2012 in Milenović proti Sloveniji z dne 28. 2. 2013.