Jedro

Tožnici s tožbenim zahtevkom po nasprotni tožbi ni bilo potrebno zajeti bivšega zunajzakonskega partnerja, pač pa je dovolj, da je tožbo na povračilo vrednosti vlaganj v nepremičnino, za katero sta toženca obogatena, naperila le proti tožencema, ki sta zemljiškoknjižno lastnika nepremičnine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani točki III izreka delno spremeni tako, da poslej v tem delu glasi: ″J. S. in N. S., sta dolžna nerazdelno tožnici M. K., plačati znesek 8.330,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2017 dalje do plačila v roku 15 dni pod izvršbo.

V presežku za nadaljnjih 5.197,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2017 dalje se tožbeni zahtevek zavrne.″

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka M. K. je dolžna nerazdelno v roku 15 dni povrniti J. S. in N. S. stroške pritožbenega postopka v znesku 271,31 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožeče stranke po nasprotni tožbi razsodilo: - zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerimi je tožnica M. K. zahtevala ugotovitev, da je do idealnega deleža 1/4 celote lastnica nepremičnine parc. št. 1025/2 k. o. ... in sta ji toženca po nasprotni tožbi J. S. in N. S. dolžna izdati ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo njena takšna lastninska pravica do idealnega solastninskega deleže 1/4 celote pri nepremičnini parc. št. 1025/2 k. o. ... vknjižila v zemljiško knjigo v roku1 15 dni, sicer bo takšno listino nadomestila pravnomočna sodba in da sta ji dolžna povrniti nerazdelno vse stroške pravdnega postopka (točka II. izreka), - da sta toženca po nasprotni tožbi J. S. in N. S. na račun vlaganj v nepremičnino parc. št. 1025/2 k. o. ... dolžna tožnici po nasprotni tožbi M. K. nerazdelno plačati 13.538,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2017 dalje do plačila, da pa bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom (točka III. izreka).

2. Toženca po nasprotni tožbi J. S. in N. S. (v nadaljevanju: toženca) sta s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala ugoditev pritožbi tako, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev razveljavi in jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za plačilo vlaganj v celoti zavrne, odloči pa naj tudi o vseh stroških postopka. Podredno sta predlagala razveljavitev v izpodbijanem delu in vrnitev sodišču prve stopnje v novo izdelavo sodbe. Navajala sta, da izpodbijana odločitev o plačilu 1/2 vrednosti skupnih vlaganj zunajzakonskih partnerjev v nepremičnino tožencev temelji na materialnih določilih, na podlagi katerih je imela tožnica po nasprotni tožbi (v nadaljevanju: tožnica) z vlaganjem v tujo nepremičnino zgolj stroške, toženca pa sta bila s tem obogatena. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na podlagi katerih materialnih določil je sprejelo takšno odločitev. Tožnica je vtoževala obligacijskih zahtevek iz naslova povrnitve vlaganj na podlagi 48. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ), pri čemer je neupravičeno obogatitev izenačila z višino vlaganj, svoje prikrajšanje je toženka uveljavljala v višini 1/2 skupnih vlaganj. Trdila je, da sta z zunajzakonskim partnerjem v nepremičnino tožencev vložila 30.000,00 EUR, ob upoštevanju, da je šlo za skupna vlaganja zunajzakonskih partnerjev je uveljavljala povračilo 1/2, to je 15.000,00 EUR. Na tožnici je bilo trditveno in dokazno breme o več vrednosti nepremičnine, sodišče prve stopnje je tožnici priznalo pravico do povračila 1/2 skupnih vlaganj 13.538,09 EUR, kar je pravno napačno in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Zahtevek za vrnitev deleža vlaganj se ocenjuje z vidika, za kolikor se je vrednost nepremičnine povečala zaradi vlaganj, nastalih v času trajanja zunajzakonske skupnosti in se šele nato ugotavlja, kolikšen je delež zunajzakonskih partnerjev na tej povečani vrednosti. Tožnica je imela pravico zahtevati povračilo le denarne vrednosti svojega prispevka k povečani vrednosti premoženja tožencev, česar pa ni storila, nasprotno od tega je izrecno zahtevala povračilo 1/2 skupnih vlaganj zunajzakonskih partnerjev v nepremičnino tožencev. Odločitev sodišča prve stopnje je pravno napačna tudi iz razloga, ker iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se v primeru, kot je obravnavani, uporablja obogatitveni in ne vrnitve princip. Uporaba obogatitvenega principa v zadevi pomeni, da bi bila toženca kot lastnika nepremičnine, v katero so bila izvršena vlaganja, dolžna vrniti le znesek dosežene koristi, oziroma izkazano več vrednost nepremičnine, ne pa tega, za kar je tožnica prikrajšana zaradi vlaganja v nepremičnino. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je vlaganja v nepremičnino opredelilo kot stroške, ki z nepremičnino niso povezani, odločilo na način, ki ni pravilen. Tožnica je vztrajala pri vrnitvi 1/2 vrednosti vlaganj, trdila je, da sta toženca kot solastnika nepremičnine neupravičeno obogatena z vsemi opisanimi vlaganji, in sicer v višini vrednosti teh vlaganj, za katero se je povečalo njuno premoženje, zato je tožnica upravičena terjati svoje prikrajšanje v višini 1/2 vrednosti izvršenih vlaganj (trditve v zadnjem odstavku 5. točke njene vloge z dne 9. 9. 2016). Popolnoma enako je tožnica zatrjevala v svoji nasprotni tožbi z dne 22. 2. 2017 in prvi pripravljalni vlogi 4. 7. 2017, svojega zahtevka ni spremenila niti do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo, ki se je zaključil 6. 7. 2017. Tožnica do zaključka postopka na prvi stopnji ni zatrjevala več vrednosti nepremičnine. Tožnica izvedencu ni postavila vprašanja ugotovitve več vrednosti nepremičnine, niti na prejeto izvedensko mnenje ni podala pripomb. Toženca izpostavljata, da razveljavitev tega dela sodbe z napotilom sodišču prve stopnje, da opravi dodatni dokazni postopek z ugotavljanjem več vrednosti nepremičnine, ni dopusten. Tožnica trditev o več vrednosti nepremičnine nikoli ni podala, sodišče pa mora soditi v mejah postavljenih zahtevkov, samo ne more izvajati dokazov, ki jih stranke niso predlagale, preko izvedenskega mnenja pa tudi ni dopustno širiti trditvene podlage, to bi predstavljalo absolutno kršitev določb pravdnega postopka. Le znesek dosežene koristi, oziroma izkazana več vrednost nepremičnine tožencev bi lahko predstavljala terjatev tožnice do tožencev, tožnica pa ni vtoževala več vrednosti nepremičnine, niti je dejansko ni opredelila. Odločitev sodišča prve stopnje v točki III. izreka izpodbijane sodbe je napačna iz razloga napačne uporabe materialnega prava, je nezakonita, to pa terja razveljavitev in zavrnitev tega dela zahtevka po nasprotni tožbi. Če sodišče III. točke izreka izpodbijane sodbe ne bi razveljavilo in podrednega tožbenega zahtevka tožnice po nasprotni tožbi ne bi zavrnilo, toženca ugovarjata tudi višini prisojenega zneska. Toženca sta dokazala, da tožnica ni imela zadosti sredstev za izvršitev zatrjevanih vlaganj, zato je sporno, na podlagi česa je sodišče prve stopnje ocenilo, da ji pripada 1/2 vlaganj. Do navedb in dokazov tožencev o tožničinem finančnem stanju v času trajanja zunajzakonske skupnosti se ni opredelilo, iz izpisa tožničinega osebnega računa pa je napačno povzelo podatke o prilivih in odlivih, sodba ima v tem delu zato pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, sodišče prve stopnje pa je v zvezi s temi dokazi sprejelo popolnoma napačno dokazno oceno. Ob po tožnici zatrjevanem dejstvu, da sta z zunajzakonskim partnerjem v nepremičnino tožencev vlagala v času od konca leta 2009 do konca junija 2010 (kot je tožnica izpovedala), po tožnici neizkazanih prihrankih, ob izkazani finančni pomoči staršev v višini 1.500,00 EUR in izkazanih prihodkih in odhodkih tožnice sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za odločitev o polovici deleža tožnice pri skupnih vlaganjih. V tem delu ni pravilno uporabilo materialnega prava, za ugotavljanja obsega skupnega premoženja in deležev zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev na skupnem premoženju se uporabljajo določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, 51. in 59. člen v zvezi z 12. členom). Kadar pa sta zakonca ali zunajzakonska partnerja vlagala v nepremičnino tretje osebe, se v razmerju med njima uporabijo navedene določbe ZZZDR, v razmerju do tretje osebe pa določbe o neupravičeni pridobitvi (48. člen SPZ in 190. člen OZ). Sodišče prve stopnje o deležih zunajzakonskih partnerjev ni odločalo kot o predhodnem vprašanju, postavilo se je na stališče, da je delež tožnice pri skupnih vlaganjih polovičen. Taka odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju z dejanskim stanjem. Toženca sta v postopku pravočasno zatrjevala in dokazala, da je tožnica v času od konca leta 2009 do junija 2010 v nepremičnino tožencev s svojega osebnega računa dvignila skupno 5.700,00 EUR. Ob dejstvu, da sta ji starša podarila 1.500,00 EUR in je tožnica za skupni znesek okoli 7.000,00 EUR kupila vso stanovanjsko opremo, bi bil edini pravilen zaključek, da tožnica v času zatrjevanih vlaganj le-teh finančno ni bila zmožna. Dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, ne glede na ugotovljeno višino skupnih vlaganj je dokazano, da tožnica razen z lastnim delom in delom svojih staršev ter strica k drugim vlaganjem ni mogla prispevati, zato njen delež na skupnih vlaganjih ne more biti 1/2. Toženca nasprotujeta tudi odločitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica vlagala v vsa dela, ki jih sodišče navaja v 63. točki obrazložitve sodbe, pri tem pa toženca poudarita, da zanju že tekom postopka ni bilo sporno, da sta tožnica in njen zunajzakonski partner v hiši tožencev investirala za centralno ogrevanje, obnovo strehe, nakup garažnih vrat in klimatske naprave, sanacijo dimnika in fasade, skupna vrednost teh vlaganj bi znašala okoli 9.980,00 EUR. Sodišče prve stopnje je sledilo tožnici, ki je zatrjevala tudi financiranje estrihov v spodnji etaži, svojo odločitev je oprlo na njeno izjavo, da je izdelavo estrihov naročila pri ″šiptarjih″, kar je sodišče prve stopnje prepričalo o resničnosti izpovedbe. Sodišče prve stopnje je prezrlo izpovedbo prvega toženca, ki jo je potrdila druga toženka in neodvisna priča M. L. ter sin tožencev I. S., estrihe v spodnji etaži je že v letu 2009 izvedel prvi toženec sam. Sodišče prve stopnje je napačno dokazno ocenilo izpovedbo tožnice. Suvereno je trdila, da je za oplesk plačala L. 4.000,00 EUR, izkazalo pa se je, da je ta strošek znašal 502,50 EUR, kot je to ugotovil izvedenec. Izpovedba tožnice je nasprotna ugotovitvi izvedenca, sodišče bi moralo bolj kritično presojati tožničino izpovedbo, neresnično navajanje zneska plačila odkazuje na neresnično navajanje tudi ostalih dejstev. Toženca grajata dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z nakupom laminata in notranjih vrat, navedeno je kupil sin tožencev, še preden sta se s tožnico odločila, da bosta živela v hiši tožencev, izjava tožnice je v nasprotju z izpovedbo prvega toženca. V zvezi s plačilom materiala po ponudbi za obnovo strehe je tožnica izpovedala, da sta z izvenzakonskim partnerjem delo naročila G. I., da sta mu plačala 1.350,00 EUR, predračun, ki sta ga toženca našla med stvarmi tožnice in ki ga brez svoje krivde nista mogla predložiti prej, pa izhaja, da je po tem predračunu bil plačan znesek v višini 920,00 EUR. Sodišče prve stopnje je slepo sledilo vsaki tožničini izpovedbi, ta pa je neverodostojno izpovedovala že glede urejanja in vzpostavitve vodovoda, podarjenih oken in vrat, svojih prihrankov in ostalega, kar bi sodišče prve stopnje ob pravilni dokazni oceni moralo ugotoviti samo. Sodišče prve stopnje ob neprerekanem dejstvu, da tožnica in sin tožencev tožencema nista vrnila preostanka posojila v višini 4.000,00 EUR, na tožnico tako odpade 2.000,00 EUR, ni upoštevalo, da sta toženca pravočasno podala pobotni ugovor. Moralo bi tožničin prispevek v vlaganja zmanjšati za terjatev tožencev v višini 2.000,00 EUR, ki je bila s strani tožnice pripoznana.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožbeno sodišče je s sodbo Cp 127/2019 z dne 5. 6. 2019 že razsodilo o utemeljenosti pritožbe tožencev, in sicer je njuni pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve pod točko III. izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi in tožnici po nasprotni tožbi naložilo dolžnost nerazdelno povrniti tožencema 344,00 EUR stroškov pritožbenega postopka (točka I. in III. sodbe Cp 127/2019).

5. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II Ips 1/2020 z dne 29. 5. 2020 ugodilo reviziji in sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo pod točko I. izreka sodbe Cp 127/2019 (in verjetno posledično tudi v točki III. izreka – odločitev o stroških pritožbenega postopka) ter zadevo vrnilo v tem obsegu pritožbenemu sodišču v novo odločanje o pritožbi. Pritožbenemu sodišču je očitalo zmotno uporabo materialnega prava, ker je z zavrnitvijo tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi tožnici odreklo aktivno legitimacijo za zahtevek po pravilih o neupravičeni pridobitvi. Pojasnilo je, da tožnici s tožbenim zahtevkom po nasprotni tožbi ni bilo potrebno zajeti bivšega zunajzakonskega partnerja, pač pa je dovolj, da je tožbo na povračilo vrednosti vlaganj v nepremičnino, za katero sta toženca obogatena, naperila le proti tožencema, ki sta zemljiškoknjižno lastnika nepremičnine. Dodalo je še, da odločitev o deležih bivših zunajzakonskih partnerjev v tej pravdi nima učinka pravnomočno razsojene stvari, o tem je bilo odločeno le kot o predhodnem vprašanju. Pritožbeno sodišče ni obrazložilo odstopa od takšne ustaljene sodne prakse, kar predstavlja kršitev ustavnega jamstva do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

6. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da med pravdnima strankama ni bilo spora o tem, da je tožnica s sinom tožencev I. S. živela v zunajzakonski skupnosti približno v času od konca leta 2009 do maja 2016, dokler se tožničin izvenzakonski partner ni odselil iz hiše B. 45, v kateri so živeli kot družina, v času trajanja izvenzakonske skupnosti se je rodil skupni sin. Nesporno med pravdnimi strankami je tudi dejstvo, da sta toženca vsak do 1/2 solastnika nepremičnine parc. št. 1025/2 k.o. ..., na kateri stoji hiša z naslovom B. 45. 7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo dejstvo, ki ga pritožba ne izpodbija, da je tožnica imela v obdobju od 1. 1. 2009 do 1. 7. 2016 ves čas konstanten mesečni dohodek od 1.000,00 do 1.500,00 EUR in da je mesečno s svojega računa dvigovala tudi večje zneske (od 800,00 do 1.300,00 EUR), ves čas pa po 100,00 do približno 300,00 EUR.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da sta tožnica in njen izvenzakonski partner, sin tožencev, skupaj vlagala v hišo tožencev, da je tožnica prispevala s svojim delom in tudi finančnimi sredstvi.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo izvedene dokaze, to je izpovedbe zaslišanih pravdnih strank in prič ter pravilno ugotovilo dejstva o obsegu njunih skupnih vlaganj v nepremičnino tožencev. Ugotovilo je, da sta opravila vlaganja v izgradnjo estrihov, centralnega ogrevanja, opravila pleskarska dela, obnovila streho, vgradila strešno okno, kupila izolacijo in šest notranjih vrat ter laminat in garažna vrata, vgradila klimatsko napravo, sanirala dimnik ter napravila fasado in izkop za zelenico in dovozno cesto.

Ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v zvezi z oceno vlaganj sodišče postavila sodnega izvedenca gradbene stroke in da na izdelano izvedensko mnenje nobena od strank ni imela pripomb. Iz podatkov v sodnem spisu pa izhaja, da je sodišče v sklepu z dne 11. 12. 2017, s katerim je določilo sodnega izvedenca in mu opredelilo nalogo, opredelilo vlaganja, katerih vrednost mora izvedenec oceniti v svojem izvedenskem mnenju.

8. Pritožbene trditve, da toženca brez svoje krivde nista mogla predložiti predračuna izvajalca G. I. za delo obnove strehe, s katerim utemeljujeta neverodostojnost izpovedbe tožnice o višini stroškov obnove strehe, toženca nista obrazložila razlogov, zaradi katerih nista mogla tega predračuna predložiti pravočasno. Torej nista niti s trditvami izkazala, da ga nista mogla predložiti brez svoje krivde. Pritožbeno sodišče tega dokaza ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP), ker je prepozen.

9. Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene trditve, da tožnica v svoji trditveni podlagi ni zatrjevala in zahtevala povrnitve polovice povečane vrednosti nepremičnine tožencev zaradi vlaganj, ki sta jih opravila v nepremičnino tožencev z bivšim izvenzakonskim partnerjem. V nasprotni tožbi je tožnica zatrjevala, da sta toženca obogatena v višini vlaganj, ker sta tožnica in njen partner nepremičnino obnovila s soglasjem tožencev, utemeljevala je zahtevek iz naslova vlaganj s trditvami, da sta tožnika obogatena z opisanimi vlaganji v nasprotni tožbi v višini vrednosti teh vlaganj in da se je za višino vrednosti teh vlaganj povečalo premoženje tožencev. Zatrjevala je, da je nepremičnina tožencev več vredna za vrednost vlaganj in da njeno prikrajšanje znaša 1/2 te vrednosti.

Ne drži pritožbena navedba, da ni zatrjevala več vrednosti nepremičnine in da njen tožbeni zahtevek ni glasil na plačilo več vrednosti nepremičnine.

10. Pravno nepomembne za odločitev o utemeljenosti zahtevka tožnice pa so pritožbene navedbe, da sta toženca dokazala, da tožnica ni imela zadosti sredstev za izvršitev zatrjevanih vlaganj. Glede na ugotovljena dejstva o izvedenih vlaganjih tožnice in njenega izvenzakonskega partnerja v času obstoja njune izvenzakonske skupnosti ter o prispevku tožnice za izvedena vlaganja v denarju iz stalnega dohodka in z njenim delom, je povečana vrednost nepremičnine tožencev skupno premoženje tožnice in njenega izvenzakonskega partnerja (drugi odstavek 51. člena v zvezi z 12. členom ZZZDR). Pri delitvi skupnega premoženja pa se šteje, da sta deleža izvenzakonskih partnerjev na skupnem premoženju enaka (prvi odstavek 59. člena ZZZDR v zvezi z 12. členom ZZZDR), lahko pa izvenzakonska partnerja dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Predmet tožničinega zahtevka je torej polovica vrednosti skupnega premoženja, ki predstavlja povečano vrednost nepremičnine tožencev zaradi vlaganj tožnice in njenega izvenzakonskega partnerja, kar je v skladu z zakonsko domnevo o deležih na tem skupnem premoženju, zato je zahtevek v višini polovičnega deleža utemeljen. Odločitev o polovičnem deležu tožnice in njenega bivšega izvenzakonskega partnerja pa ima učinek le v tej pravdi, nima pa učinka pravnomočno razsojene stvari. To pomeni, da bo višina deležev tožnice in njenega bivšega izvenzakonskega partnerja lahko predmet pravde med njima. Toženca pa nimata materialnopravnega upravičenja izpodbijati tožničine trditve, da je njen delež na skupnem premoženju polovičen. Zato so pritožbene navedbe v zvezi z višino uveljavljanega polovičnega deleža na skupnem premoženju pravno neupoštevne.

11. Pravna podlaga za utemeljenost tožničinega zahtevka je v določbah 48. člena SPZ in s190. člena OZ, kot pravilno trdi pritožba. Če sodišče prve stopnje teh zakonskih določil ni navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, kot pravno podlago za presojo utemeljenosti zahtevka, to ne predstavlja nikakršne kršitve po določbah ZPP. Utemeljeno pa pritožba trdi, da je za presojo utemeljenosti zahtevka na podlagi 48. člena SPZ in 190. člena OZ ključno dejstvo, ali se je zaradi vlaganj v tujo nepremičnino vrednost le-te povečala in za koliko se je povečala, tožbeni zahtevek pa je utemeljen le do višine povečane vrednosti nepremičnine, oziroma do polovice te povečane vrednosti. Povečana vrednost nepremičnine je korist, ki jo imata toženca in jo morata povrniti.

12. Sodišče prve stopnje je torej moralo ugotoviti: - vrednost nepremičnine pred pričetkom vlaganj, - obseg vlaganj in - povečano vrednost nepremičnine z vključeno vrednostjo vlaganj.

13. Sodišče prve stopnje je glede na zgoraj že obrazloženo pravilno ugotovilo obseg izvršenih vlaganj v točki 60 obrazložitve izpodbijane sodbe. V točki 63 obrazložitve izpodbijane sodbe je ugotovilo vrednosti obsega vgrajenih materialov in izvedenih del (obsega vlaganj). Te vrednosti je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca (mnenje na list. št. 251 do 271 spisa), na katero pravdni stranki nista imeli pripomb, kar je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo. Ugotovitve izhajajo iz točke 62 obrazložitve izpodbijane sodbe in temeljijo na tabelarnem prikazu vlaganj in njihovi vrednosti na strani 20 izvedenskega mnenja (list. št. 270 spisa). Iz točke 63 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da ta vrednost znaša 27.072,18 EUR (to je vsota zneskov, navedenih v oklepajih pri posameznih izvedenih delih vlaganj). Ob upoštevanju zakonske domneve o polovičnih deležih izvenzakonskih partnerjev na skupnem premoženju, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znaša polovica vrednosti ugotovljenega obsega vlaganj 13.538,09 EUR.

14. Ker je sodišče prve stopnje materialnopravno napačno upoštevalo vrednost vlaganj, povečane vrednosti ni ugotovilo, niti ni ugotovilo vrednosti nepremičnine pred izvedenimi vlaganji.

15. Iz izvedenskega mnenja, s katerim sta bili pravdni stranki seznanjeni in nanj nista imeli pripomb, izhaja dejstvo, da je bila tržna vrednost nepremičnine tožencev - hiše - v letu 2010 (torej po cenah v letu 2010) pred izvedenimi vlaganji 38.100,00 EUR.

Za vsa vlaganja, ki jih je ovrednotil izvedenec (list. št. 270 spisa) v višini 31.550,00 EUR, pa glede na zgoraj obrazloženo sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da sta jih izvedla tožnica in njen bivši izvenzakonski partner, temveč sta jih izvedla po ugotovitvah sodišča prve stopnje le v višini 27.072,18 EUR. Iz izvedenskega mnenja dalje izhaja dejstvo, da znaša vrednost vseh izvedenih vlaganj brez povezanosti s stavbo (oziroma njeno vrednostjo) 31.550,00 EUR, v povezavi s stavbo, ko so z njo spojena, pa imajo vrednost 24.080,00 EUR, kar predstavlja z vlaganji povečano vrednost nepremičnine.

Iz teh izvedenskih ugotovitev torej izhaja, da predstavlja povečana vrednost nepremičnine 76.032 % od vrednosti vlaganja (76,32 % od 31.550,00 EUR = 24.080,00 EUR).

16. Po presoji pritožbenega sodišča torej glede na v izpodbijani sodbi ugotovljeno vrednost vlaganj 27.072,18 EUR ob upoštevanju primerjave z izračunom v izvedenskem mnenju, predstavlja 76,32 % vrednosti vlaganj povečano vrednost nepremičnine, za katero sta toženca obogatena. Povečana vrednost nepremičnine tožencev zaradi vlaganj tožnice in njenega izvenzakonskega partnerja predstavlja njuno skupno premoženje in znaša po ugotovitvah pritožbenega sodišča na podlagi ugotovitev v izvedenskem mnenju 20.661,48 EUR (76,32 % od 27.072,18 EUR = 20.661,48 EUR).

17. Pritožbeno sodišče je lahko samo dokazno ocenilo pisno izvedensko mnenje in ugotovilo dejstva, ki izhajajo iz tega izvedenskega mnenja, pa jih sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotovilo, ker sta pravdni stranki imeli možnost obravnavati izvedensko mnenje in nanj nista imeli pripomb.

Polovica tega skupnega premoženja, ki glede na zakonsko domnevo pripada tožnici, znaša 10.330,74 EUR in za tolikšen znesek je utemeljen njen tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi na podlagi določbi 48. člena SPZ in 190. člena OZ upoštevaje drugi odstavek 51. člena in prvi odstavek 59. člena ZZZDR.

Glede na obrazloženo pritožba delno utemeljeno izpodbija prisojeni znesek po višini.

18. Drži tudi pritožbena trditev, da sta toženca trdila, da sta tožnici in njenemu bivšemu izvenzakonskemu partnerju dala posojilo 4.000,00 EUR, ki ga nista vrnila in da od tega na tožnico odpade 2.000,00 EUR ter da je to njuna terjatev do tožnice, ki jo uveljavljata v pobot njenemu denarnemu zahtevku v tej pravdi. Drži tudi pritožbena trditev, da je tožnica priznala to terjatev tožencev, oziroma svoj dolg do tožencev iz naslova danega posojila v višini 2.000,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi očitno spregledalo to med pravdnima strankama nesporno dejstvo. Pritožba ni uveljavljala kršitve določbe tretjega odstavka 324. člena ZPP in posledične bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je ob pravilni uporabi materialnega prava (določbe prvega odstavka 569. in prvega odstavka 574. člena OZ) tožničino denarno terjatev zmanjšalo za njen nesporni dolg do tožencev v višini 2.000,00 EUR in v tem delu ugodilo pritožbi.

19. Pritožba odločitev o prisojenih zakonskih zamudnih obresti ni izpodbijala, zato pritožbeno sodišče vanjo ni posegalo. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki III izreka delno spremenilo tako, da je tožencema naložilo dolžnost plačati tožnici 8.330,74 EUR, v presežku za 5.197,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2017 dalje pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (3. in 5. alineja 358. člena ZPP).

20. Toženca sta s pritožbo delno uspela, in sicer je pritožbeno sodišče ocenilo njun uspeh na 38 %.

21. Toženca sta priglasila 1.143,30 EUR stroškov pritožbenega postopka in sicer v obsegu 200 točk po tar. št. 39 Odvetniške tarife (OT, Ur. list RS, št. 2/2015) za pregled sodbe prve stopnje, 1.000 točk za sestavo pritožbe po tar. št. 21/I OT, 50 točk za poročilo stranki po tar. št. 39 OT , 2 % materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT in 22 % DDV po drugem odstavku 2. člena OT ter še 210,00 EUR, ki sta jih plačala za sodno takso za pritožbo.

Po pregledu stroškovnika je pritožbeno sodišče priznalo kot potrebne stroške ob upoštevanju, da je pritožba izpodbijala prisojeni znesek 13.538,09 EUR, naslednje stroške: - 625 točk za sestavo pritožbe po tar. št. 21/1 OT v zvezi s tarifno številko 18 OT, - 50 točk za poročilo stranki po tar. št. 39 OT, - 13,5 točk materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT (2 %), - 151,47 točke DDV po drugem odstavku 2. člena OT (22 %) in 210,00 EUR plačane sodne takse za pritožbo. Ti pritožbeni stroški tožencev so bili potrebni in ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR znašajo 713,98 EUR.

Pritožbeno sodišče tožencema ni priznalo priglašenih stroškov za pregled sodbe sodišča prve stopnje v višini 200 odvetniški točk, ker je to opravilo vsebovano v nagradi za sestavo pritožbe zoper sodbo.

Glede na 38 % pritožbeni uspeh tožencev znaša temu ustrezen del potrebnih stroškov 271,31 EUR in toliko stroškov je tožnica dolžna povrniti tožencema nerazdelno v roku 15 dni po prejemu te sodbe.

22. Pritožbeno sodišče je odločilo zgolj o pritožbenih stroških na podlagi določb drugega odstavka 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena in v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP.