Jedro

Podana je sokrivda delavca pripravnika v višini 10 % za poškodbo prsta, ki jo je utrpel pri delu, saj je bil ob nastopu dela že izšolan mizar in seznanjen z načeli varnega dela, zato se je mogel zavedati nevarnosti hitro vrtečega se rezila.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Delovno sodišče v A. razsodilo, da se ugotovi, da je podana soodgovornost tožnika za nastalo delovno nezgodo z dne 14.10.1993 v višini 10 %. Tožena stranka je dolžna tožniku na račun nematerialne škode plačati 720.000,00 SIT in na račun materialne škode 99.258,00 SIT, pri čemer tečejo zakonite zamudne obresti - od zneska 720.000,00 SIT od 18.11.1996 dalje do plačila, - od zneska 1.000,00 SIT od 28.10.1993 dalje do plačila, - od zneska 2.600,00 SIT od 25.11.1993 dalje do plačila, - od zneska 95.658,00 SIT od 24.6.1996 dalje do plačila, vse v 8 dneh in pod izvršbo.

V presežku za 410.000,00 SIT je sodišče tožnikov zahtevek zavrnilo. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki sorazmerni del stroškov tega postopka v znesku 102.700,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.11.1996 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka zoper zavrnilni del zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo odločilna dejstva tako glede temelja, kot višine odškodnine ter pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijane sodbe. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je na pritožbeni stopnji sporno plačilo 410.000,00 SIT. Pri odmeri višine odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti sodišče ni v zadostni meri upoštevalo, da je bolečinsko obdobje pri tožniku trajalo 26 dni v strnjeni obliki, od tega so bile dva dni trajno hude bolečine, 7 dni trajno srednje močne bolečine, 7 dni pojemajoče bolečine in 7 dni lažje bolečine. Bile so številne neugodnosti, tako operativni poseg v splošni anasteziji, dobivanje injekcij proti zastrupitvi, nošenje boelerjeve opornice, izvajanje fizioterapije, večkratno razgibavanje prsta doma, številni obvezi in ambulantni pregledi. V času nošenja opornice je bilo otežkočeno opravljanje higienskih opravil. Nadalje bi sodišče moralo priznati celotno zahtevano odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče je premalo ovrednotilo, da je tožnik mizar, ima poškodovan ključni prst na roki, zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti, ki znaša 10 %, nima občutka na dotik, palec je krajši za 1 cm, groba moč roke je oslabljena. Sodišče zmotno misli, da tožniku ne pripada odškodnina za skaženost. Prst je krajši, vidna je brazgotina zaradi transplantata kože. To vzbuja občutek manjvrednosti, zato bi mu morali priznati vseh zahtevanih 50.000,00 SIT odškodnine. Uveljavlja, da ni podano niti 10 % sokrivde. Bil je pripravnik, na takšnem stroju še ni delal, naročili so mu, da mora pri delu uporabljati rokavice, kar je povsem zgrešeno z vidika varstva pri delu, saj pride prej do poškodbe, kot brez uporabe rokavic.

Sodišče je po mnenju pritožbe prekršilo 3. odstavek 154. člena ZPP, saj zaradi odmere višine odškodnine niso nastali nobeni in posebni dodatni stroški. Tožnik ni uspel le s sorazmerno majhnim delom zahtevka. Tožena stranka je ugovarjala tako po temelju, kot po višini. Zaradi temelja je sodišče moralo izvajati številne dokaze z zaslišanjem prič zaradi neumestnih ugovorov obeh toženih strank.

Stroški za izvedenca so bili potrebni v vsakem primeru ne glede na višino odškodnine. Uveljavlja še plačilo 410.000,00 SIT in povrnitev pritožbenih stroškov, ki jih je pritožnik izračunal na znesek 132.000,00 SIT; uveljavlja tudi zakonite zamudne obresti od pritožbenih stroškov.

Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze in zaključuje, da pritožbene navedbe ne morejo biti upoštevne. Pritožba glede posameznih vrst škodnih posledic v bistvu izhaja iz izvedeniškega mnenja in ne navaja novih dejstev vendar uveljavlja, da so bile ugotovljene škodne posledice prenizko vrednotene. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je znesek 200.000,00 SIT primeren za ugotovljene fizične bolečine. Od zahtevanih 600.000,00 SIT za trajno zmanjšanje življenjskih sposobnosti je sodišče prve stopnje ugodilo v višini 500.000,00 SIT, kar ni prenizko tudi če se upošteva, da je sodišče prve stopnje v tem znesku upoštevalo škodne posledice zaradi skaženosti v višini 50.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče je imelo pred očmi tudi dejstva, ki jih navaja v pritožbi tožnik in sicer da je mizar, ima poškodovan ključni prst na roki, da zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti znaša 10 %; nima občutka za dotik, palec je krajši za 1 cm, njegova moč roke je oslabljena; prst je krajši, vidna je brazgotina zaradi transplantacije kože. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odmero odškodnine, kot jo je skupno določilo sodišče prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena glede 10 % sokrivde tožnika. Četudi se upoštevajo pritožbene navedbe, da je bil tožnik pripravnik in na takšnem stroju še ni delal ter da je bila zgrešena uporaba rokavice pri delu, pa je vendarle sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik izšolan mizar, čeprav je bil pripravnik, vendar je z načeli varnega dela bil seznanjen že v času šolanja in tudi ob nastopu dela ter bi zato mogel delati z večjo previdnostjo in se je mogel zavedati nevarnosti hitro vrtečega se rezila. Sodišče je določilo v bistvu nizko stopnjo soodgovornosti oz. sokrivde v višini 10 % in ni razloga, da bi se ta delež sokrivde lahko še znižal, saj gre le za zelo lahko obliko sokrivde. Zaradi navedenega je bilo treba pritožbo po temelju in višini odškodnine zavrniti kot neutemeljeno.

Utemeljeno tudi ni uveljavljanje pritožbe, da bi sodišče moralo uporabiti 3. odst. 154. čl. ZPP, saj ni šlo za sorazmerno majhen neuspeh tožnika. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik uspel s svojim zahtevkom le v višini 67 %, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe o sorazmernem delu stroškov po 2. odst. 154. čl. ZPP.

Pritožbo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni bila utemeljena, zato je tožnik dolžan sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka.