Jedro

V sodni praksi in teoriji je bilo stališče, da morajo biti odločilna dejstva za ugoditev tožbenemu zahtevku ugotovljena s stopnjo prepričanja že preseženo. Ravno v primerih kot je obravnavan, ko je bilo (forenzično) dokazovanje vzroka požara onemogočno zaradi uničenosti avtomobila, zadošča standard pretežne verjetnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da mora v 15 dneh tožnici poravnati 7.838,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2018 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 1.188,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Prepričan je, da tožnica svojih trditev ni dokazala, ampak se je zgolj sklicevala na eno izmed sodb v kazenskem postopku. Sodišče je uporabilo napačne dokazne standarde oziroma pravila dokazovanja in verjelo nedokazanim navedbam tožnice, dokaze, ki govorijo v korist toženca pa je zanemarilo. Toženec se je vozil skupaj s pričo K. in oba sta skladno izpovedala, da se je avtomobil vžgal iz razloga izven njune sfere in da ga toženec ni zažgal. Priča ni imela nikakršnega interesa, da bi ne povedala po resnici. Sodišče se je očitno odločilo, da je toženec kriv za požar, nato pa to poskusilo obrazložiti tako, da je uporabilo zgolj določene dele posameznih zaslišanj izven konteksta. Sodišče sledi navedbam tožnice glede zadnje kazenske sodbe in piše o zaključku kazenskega postopka zaradi zastaranja, kot da bi bilo zastaranje že dokaz, da je bil obdolženec kriv. Toženec je bil pred tem že dvakrat oproščen, enkrat pa je bil postopek ustavljen zaradi neaktivnosti oškodovanca, torej obstajajo tri sodbe v korist obdolženca in zgolj ena v njegovo škodo. Sodišče sámo ugotavlja, da ni jasnega razloga, zakaj bi toženec podtaknil požar na vozilu in da za kaj takega ni imel motiva. Da se toženec ni nič okoristil s požarom, temveč je utrpel škodo, je ugotovilo tudi tožilstvo, ki je očitek pridobitve koristi prekvalificiralo v povzročitev škode. Sodišče v obrazložitvi navaja, da naj bi imelo vozilo določene težave, najbrž z namenom, da bi želelo očrniti toženca. Iz navedb izvedenca F. S. povzema iz konteksta zgolj tisto, kar potrjuje odločitev sodišča. Izvedenec je jasno povedal, da zaradi odmaknjenosti dogodka in stanja, v katerem se vozilo nahaja sedaj, ne more ugotoviti razloga za nastanek požara. Povedal je, da bi lahko prišlo do napake v električni napeljavi ali pa pri dovodu goriva. Povedal je, da bi lahko prišlo tudi do poka. Vztrajno je ponavljal, da se do podrobnosti ne more opredeliti, da pa je možno tudi to, kar zatrjuje obdolženec. Glede netilnih kock je povedal, da če so zaprte v vrečki, ne oddajajo nobenega vonja. Sodišče je očitno prepričano, da neki vonj bi moral priti in da bi moralo to motiti toženca, čeprav za to nima nikakršnih dokazov. Sodišče tudi ne verjame, da je toženec s plastenkama tekel do potoka in nazaj in poskusil gasiti požar, ker je policistka povedala, da se steklenic ne spomni. Sodišče je tudi vprašanje toženca, naslovljeno gasilcu o tem, zakaj je do požara prišlo in ali se da to ugotoviti, štelo kot dokaz njegove krivde. Sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem S. D., iz sodbe pa tudi ni razvidno, zakaj tega ni storilo, enako velja tudi za neizvedbo dokaza z ogledom na kraju samem. Tudi stroški postopka so odmerjeni previsoko.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporno, ali je toženec dne 11. 9. 2011 sam zanetil požar na vozilu, ki je bil last leasingodajalca B. d. o. o. Tožnica, ki je slednjemu na podlagi sklenjenega kasko zavarovanja poravnala škodo, in s tem stopila v položaj zavarovanca (drugi odstavek 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu - ZOZP in 963. člen Obligacijskega zakonika - OZ), povrnitev škode zahteva od toženca, ker naj bi jo povzročil namenoma (5. točka tretjega odstavka 7. člena ZOPZ in četrti odstavek 963. člena OZ). Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov zaključilo, da je toženec škodo na vozilu povzročil namerno in tožbenemu zahtevku ugodilo. Pritožbeno sodišče se s tem zaključkom strinja, ker temelji na prepričljivi in življenjsko logični dokazni oceni, v nadaljevanju pa odgovarja na pritožbene navedbe, ki sodišču prve stopnje v bistvenem očitajo, da je izvedene dokaze presojalo selektivno in pri tem uporabilo še napačen dokazni standard.

6. Najprej je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje (le) sledilo navedbam tožnice glede zadnje kazenske sodbe in se nanjo (le) sklicevalo, o zaključku kazenskega postopka zaradi zastaranja pa pisalo, kot bi bilo zastaranje že dokaz, da je bil obdolženec (toženec) kriv. Sodišče prve stopnje je v 5. točki obrazložitve le povzelo1 potek kazenskega postopka in pravilno poudarilo, da je treba glede na izid kazenskega postopka in določbo 14. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v pravdnem postopku ponovno presojati toženčevo odgovornost za škodo na vozilu.

7. Neutemeljen je tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi z namenom očrnitve toženca navedlo, da naj bi vozilo imelo določene težave. Ta očitek se očitno nanaša na 8. točko obrazložitve, v kateri je sodišče prve stopnje le omenilo, kaj je bilo glede motiva požiga vozila zatrjevano2 v obtožbi v kazenskem postopku, v nadaljevanju (kar pritožba prezre) pa je navedlo tudi, kaj tožnica trdi v pravdnem postopku3. Gre torej le za povzetke navedb iz kazenskega in pravdnega postopka, ki se nanašajo na motiv toženca za nameren požig vozila, glede katerega sodišče prve stopnje nato zaključi, da ga ni bilo mogoče ugotoviti (10. točka obrazložitve).

8. Nadalje ni res, da je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje povzemalo selektivno. Izvedenec za raziskave požarov in plinskih eksplozij F. S. zaradi časovne odmaknjenosti dogodka in uničenega vozila res ni mogel ugotoviti razloga za nastanek požara4, vendar tudi poteka škodnega dogodka, kot sta ga opisala toženec in priča K., ni potrdil kot verjetnega. Oba sta namreč povedala, da sta se med vožnjo nenadoma pojavila dim in ogenj, da je tudi močno počilo in da sta se po nekaj metrih ustavila. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da se po mnenju izvedenca dim, močen pok in plamen ob vetrobranskem steklu niso mogli pojaviti naenkrat. Tudi močnega poka ni bilo mogoče pojasniti, saj bi do njega prišlo, če bi na primer počila guma, ki pa požara ne povzroči. Zaradi mehanskih poškodb (strojelom, zaribanje motorja, razpoka na bloku motorja) ne pride do poka in mehanske poškodbe ne povzročijo požara. Tudi pri tehničnih napakah (napaka in pregrevanje električnih vodnikov, napaka na visokotlačnem delu vbrizgavanja goriva, sklopka) običajno ni prisotnega močnega poka, poleg tega pa se običajno prej pojavijo signali, da je nekaj narobe (avto nagaja, vonj po zažganem, težave s sklopko). Glede na izvedensko mnenje torej nobena morebitna mehanska ali tehnična napaka ne ustreza toženčevemu opisu dogodka.

9. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi pravilno ocenilo izpovedbe policistov in gasilcev, ki so prišli na kraj dogodka, in je pritožbeni očitek, da je uporabilo le tiste dele izpovedb, ki so v korist odločitvi, neutemeljen. V sodbi je logično pojasnjeno, da ni verjetno, da je toženec goreče vozilo gasil z dvema pollitrskima plastenkama vode, ker bi ga policista, ki sta prišla hitro5 na kraj dogodka, našla pri gašenju, pa tudi policistka K. Č., ki je kljub časovni odmaknjenosti dogodka zelo natančno opisala kraj dogodka (da je bil ob desni strani vozila zložen kup oblačil, predpražnik in strgalo za steklo), plastenk ni videla oziroma se jih ne spomni.

10. Policista sta na kraju samem (ob poti do bližnje reke oziroma potoka, vendar stran od poti, v gostem grmovju) našla tudi netilne kocke6, za katere je že izvedenec ugotovil, da je z njimi mogoče zanetiti obravnavani požar. Toženčeva izpovedba, da je imel netilne kocke (nevede) že dva dni v hlačnem žepu in so mu padle ven, ko je skakal po bližnjici do potoka po vodo za gašenje, je glede na velikost kock7 neprepričljiva že sama po sebi, še bolj pa glede na prej povedano, in sicer, da ga policista nista našla pri gašenju in da tudi plastenk policistka ni videla.

11. Pravilno je ocenjena tudi "povečana zvedavost" toženca, ki je gasilca B. S.8 na kraju dogodka trikrat vprašal, „če se pozna in če najdejo, kje je zagorelo in kaj je zagorelo“ in tudi, „če se po gašenju s peno najdejo sledovi na vozilu“ oziroma9 če pena vpliva na možnost ugotavljanja sledov. Pojasnila toženca, da je bil v šoku in želel le izvedeti, kaj se je zgodilo, so v luči tega, da je gasilca to vprašal trikrat in da ga je še posebej zanimal vpliv pene, tudi po presoji pritožbenega sodišča neprepričljiva.

12. Tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokazov, ki so v korist toženca, ni utemeljen. S pregledom avtomobila se vzrok požara ni mogel ugotoviti, zato je bil opis dogodka, kot sta ga podala toženec in priča K., v teh okoliščinah še posebej pomemben. Ni dvoma, da nobena tehnična ali mehanska okvara vozila po mnenju izvedenca, njunega (čeprav skladnega) opisa dogodka ne podpira. Ob dejstvu, da se je na kraju dogodka našlo netilne kocke in da toženec ni uspel dokazati, da je vozilo res gasil, je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnici uspelo z zadostnim dokaznim standardom dokazati, da je toženec namerno zažgal vozilo. V sodni praksi in teoriji je bilo stališče, da morajo biti odločilna dejstva za ugoditev tožbenemu zahtevku ugotovljena s stopnjo prepričanja že preseženo. Ravno v primerih kot je obravnavan, ko je bilo (forenzično) dokazovanje vzroka požara onemogočno zaradi uničenosti avtomobila, zadošča standard pretežne verjetnosti. Ne gre za to, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokazov v korist toženca (skladni izpovedbi toženca in sovoznika ter dejstvo, da izvedenec ni izključil možnosti tehnične okvare), ampak je na podlagi celovite dokazne ocene sprejelo tezo tožnice kot pretežno verjetno.

13. Tudi zatrjevanih procesnih kršitev sodišče ni zagrešilo, saj zaslišanje priče S. D., s katerim naj bi toženec dva dni prej zažigal dračje in za to uporabljal netilne kocke (ki so ostale v žepu), ni bilo potrebno, saj bi tudi v primeru, da bi bilo to dokazano, toženčevo pojasnilo, da ni vedel, da jih ima v žepu in da so mu padle iz žepa, ko je tekal po vodo, zaradi prej navedenih razlogov ostalo enako neprepričljivo. Enako velja za (ne)izvedbo dokaza z ogledom na kraju samem.

14. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo stroške sodne takse (375,00 EUR), stroške poštnine v višini 4,00 EUR, stroške fotokopij v višini 10,00 EUR, potne stroške za pristop na štiri naroke (4 x 30,37 EUR10) in stroške izvedenca (671,94 EUR), kar vse izhaja iz specificiranega stroškovnika na list št. 102. Pritožbeni očitek, da so stroški odmerjeni bistveno previsoko, je pavšalen in že zato neutemeljen.

15. Zaradi navedenih razlogov in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

1 Navedlo je, da je bil s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 60633/2012 z dne 12. 10. 2017 končan kazenski postopek zoper toženca in da je bila zaradi zastaranja kazenskega pregona spremenjena odločitev, da je toženec storil kaznivo dejanje goljufije po šestem odstavku 211. člena KZ-1 (da je dne 11. 9. 2011 namerno zanetil požar na vozilu, nato pa tožnico oškodoval, ko je naslednji dan lažno prijavil škodni dogodek in kot vzrok navedel samovžig, da je tožnica lastniku vozila/leasingodajalcu izplačala 7.631,52 EUR odškodnine). 2 Da je toženec zamujal s plačilom obrokov in mu je grozilo, da bo leasingodajalec odstopil od pogodbe, sam bo pa moral plačati preostale obveznosti in škodo, in da je imelo vozilo težave, ki so povezane z višjimi stroški popravila. 3 Da je toženec računal, da bo sam prejel zavarovalnino, ker je sebe navedel kot zavarovanca v prijavi iz kasko zavarovanja, poleg tega pa je še toženčev odvetnik pozival tožnico k plačilu odškodnine. Sodišče prve stopnje te teze ni sprejelo. 4 Ni mogel izključiti nobenega od možnih tehničnih vzrokov (napaka in pregrevanje električnih vodnikov, napaka na visokotlačnem delu vbrizgavanja goriva, sklopka). 5 Bila sta v bližini in sama opazila požar na vozilu. 6 Sredstvo za prižiganje žara. 7 Najdena je bila vrečka s štirimi netilni kockami dimenzij 4 x 6 cm. 8 Ta priča je v pravdnem postopku vztrajala pri izpovedbi iz kazenskega postopka. 9 V tem delu izpovedbe mu je bil predočen uradni zaznamek z dne 11. 9. 2011 (list. št. 10 v priloženem kazenskem spisu), kjer je navedeno, da je toženec spraševal, ali ima pena kakršenkoli vpliv, da se sledovi na delu, kjer je vozilo gorelo, ne morejo ugotoviti. 10 Relacija C. - S. (41 km x 0,37 EUR).