Jedro

Sodišče odloči o utemeljenosti ugovora pasivne legitimacije šele, če ugotovi, da so podane vse procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o tožbenem zahtevku.

V primeru pomanjkanja procesne predpostavke "t.i. notranje poti" sodišče o sporu ne more vsebinsko odločati. Odločanje o pasivni legitimaciji tožene stranke se presoja po materialnem pravu, saj tožnik zatrjuje, da je toženec subjekt zatrjevane materialne obveznosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev, da je tožnik zaposlen pri toženi stranki od 17.3.1992 dalje za nedoločen čas ter da mu delovno razmerje še vedno traja, da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo in mu za čas, ko ni delal pri njej, priznati plačo ter razlike plač in vse druge pravice iz delovnega razmerja, ki bi mu šle, kot da bi delal, skupaj z zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je vtoževal razliko v plači za obdobje od 1.12.1992 do 25.3.1995, neizplačano plačo v obdobju od 26.3.1995 do 10.6.1998, vse v neto zneskih z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega vtoževanega neto zneska v plačilo do plačila, odvod prispevkov in davkov od razlike za neizplačano plačo oz. plače, razliko v regresu za letni dopust za leto 1993 oz. regres za letni dopust za leta 1995, 1996, 1997 in 1998 (razliko v plači in razliko v regresu je vtoževal zmanjšano za prejete zneske, ki jih je dobil iz stečajne mase) in s katerim je vtoževal neizplačane nadure v obdobju od 1.12.1992 do 25.3.1995, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila in pod izvršbo. Razen tega je sklenilo, da je dolžan tožnik toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 90.000,00 SIT.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbene stroške pa obravnava kot nadaljnje pravdne stroške. V pritožbi navaja, da je za ponujeno neustrezno zaposlitev pri V. Š. p.o. ter za premalo izplačane plače pri V. Š. p.o. odgovorna tožena stranka, saj se je s sporazumom o prehodu delavcev želela znebiti tožnika. Sam podpis sporazuma s strani tožnika še ne pomeni, da je soglašal s prerazporeditvijo, ta podpis pa ne more nadomestiti izvedbe postopka, predpisanega za takšne primere, vključno z izdajo sklepa o napotitvi k drugemu delodajalcu. Glede na to je očitno, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni nikoli prenehalo. Tožnik ni nikoli podpisal pogodbe o zaposlitvi s podjetjem V. Š. p.o., zato mu delovno razmerje pri tem delodajalcu ni nastalo. Sodišče prve stopnje spornega sporazuma ni presojalo z vidika zmožnosti izpolnitve sporazuma s strani skleniteljev sporazuma. Tožena stranka je namreč dobro vedela, da V. Š. p.o. tožniku ne more zagotoviti pravic, ki so bile dogovorjene v sporazumu. V. Š. p.o. je bilo tako rekoč mrtvo podjetje, saj so se vsa dela postopoma prenesla na novo ustanovljeno podjetje V. Š. d.o.o.. Iz predlaganih dokazov izhaja, da V. Š. p.o. ni imela namena tožniku zagotoviti pravic, dogovorjenih s sporazumom. Tožnik je sicer ves čas delal v prostorih tožene stranke, kar potrjuje ugotovitev tožnika, da sporni sporazum ni imel namena razreševati tehnoloških presežkov na način, kot ga predvideva ZDR, temveč le znebiti se tožnika. Glede na to nosi tožena stranka materialnopravno odgovornost in je pasivno legitimirana stranka. Sporazum, ki ga je sklenila, bi moral biti ob sklenitvi izvedljiv in zato tožena stranka najmanj obligacijsko nosi odgovornost za uspeh takšnega sporazuma.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarno in podredno vtoževani tožbeni zahtevek tožnika zato, ker je na podlagi ugovora tožene stranke ugotovilo, da tožena stranka ni pasivno legitimirana v tem individualnem delovnem sporu. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da je tožnik s tožbo uveljavljal pravice iz delovnega razmerja proti toženi stranki za čas, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu V. Š. d.o.o.. Iz spisovne dokumentacije je razvidno, da je tožnik v primarnem tožbenem zahtevku vtoževal ugotovitev, da je zaposlen pri toženi stranki od 17.3.1992 dalje in da mu delovno razmerje še vedno traja, da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo in mu za čas, ko ni delal pri njej, priznati plačo ter razlike plač in vse druge pravice iz delovnega razmerja, ki bi mu šle, kot da bi delal, vse z zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti pa do plačila. V podrednem tožbenem zahtevku pa je vtoževal razliko v plači od 1.12.1992 do 25.3.1995 v višini 359.651,00 SIT neto z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih neto zneskov do plačila, plačo za obdobje od 26.3.1995 do 10.6.1998 v višini 2.229.881,00 SIT neto z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih neto zneskov v plačilo do plačila, zmanjšano za prejetih 822.620,00 SIT neto iz stečajne mase, razliko v regresu za letni dopust za leto 1993 v višini 11.440,00 SIT, regres za letni dopust za leto 1995, 1996, 1997 in 1998 v višini 314.309,00 SIT neto od zapadlosti posameznih zneskov regresa v plačilo do plačila, zmanjšano za prejetih 55.486,00 SIT neto iz stečajne mase in plačilo nadur za obdobje od 1.12.1992 do 25.3.1995 v višini 34.250,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.3.1995, vse po odvodu davkov in prispevkov.

Ob upoštevanju navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik s primarnim tožbenim zahtevkom uveljavljal varstvo svojih pravic iz delovnega razmerja proti toženi stranki kot delodajalcu. 2. odst. 83. čl. v spornem obdobju veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90, ki se je v spornem obdobju uporabljal kot predpis RS) je določal, da delavec ne more zahtevati varstva svojih pravic pri sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ pri delodajalcu, razen, ko gre za pravico do denarne terjatve. Kolikor delavec varstva svojih pravic ni najprej zahteval pri delodajalcu, sodno varstvo glede teh pravic ni bilo dopustno. To pomeni, da je bil predpogoj za sodno varstvo predhodno neuspešno uveljavljanje pravic delavca pri delodajalcu. Predhodno uveljavljanje pravic pri delodajalcu (razen v primeru, ko gre za pravico do denarne terjatve) je procesna predpostavka za vodenje individiualnega delovnega spora. Na obstoj te procesne predpostavke pazi sodišče po uradni dolžnosti. Če ta procesna predpostavka ni podana, sojenje ni dopustno, zato je potrebno v takšnem primeru tožbo zavreči. V primeru pomanjkanja procesne predpostavke "t.i. notranje poti" sodišče o sporu ne more vsebinsko odločati. Odločanje o pasivni legitimaciji tožene stranke se presoja po materialnem pravu, saj tožnik zatrjuje, da je toženec subjekt zatrjevane materialne obveznosti. Če se v postopku ugotovi, da pasivna legitimacija toženca ni podana (torej da toženec ni subjekt vtoževane obveznosti), je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti po vsebini, torej z meritorno odločitvijo. To pomeni, da sodišče odloči o utemeljenosti ugovora pasivne legitimacije šele, če ugotovi, da so podane vse procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o tožbenem zahtevku. Ker sodišče prve stopnje z ozirom na določbo 2. odst. 83. čl. ZTPDR v dosedanjem postopku ni ugotavljalo, če je tožnik varstvo svojih pravic najprej uveljavljal pri toženi stranki, je ostalo dejansko stanje glede navedenega nepopolno ugotovljeno. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in del sodbe, v okviru katerega je bil zavrnjen primarni del tožnikovega tožbenega zahtevka, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. čl. ZPP). Z ozirom na to, da se primarni tožbeni zahtevek nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki od 17.3.1992 dalje, v posledici česar tožnik vtožuje poleg poziva na delo k toženi stranki in poleg drugih pravic iz delovnega razmerja tudi priznanje plače ter razlike v plači, je potrebno ta del tožnikove terjatve (kljub temu da gre za opisno denarno terjatev) presojati skupaj z preostalim delom vtoževanega primarnega tožbenega zahtevka tudi glede obstoja procesnih predpostavk.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik, kot je bilo že ugotovljeno, poleg primarnega vtoževal tudi podredni tožbeni zahtevek. V konkretnem primeru je tožnik uveljavljal v tožbi dva zahtevka v okviru instituta eventualnega združevanja zahtevkov oziroma eventualne kumulacije (3. odst. 182. čl. ZPP). Ta je podana, ko tožnik poleg glavnega zahtevka uveljavlja še podrednega, pri čemer naj sodišče ugodi podrednemu le, če bi se v postopku izkazalo, da glavni oz. primarni zahtevek ni utemeljen. Sodišče torej odloči o utemeljenosti podrednega zahtevka le, če ugotovi, da je primarni zahtevek neutemeljen oz. da ne obstoji. V kolikor sodišče ugotovi, da je primarni zahtevek utemeljen, o eventualnem oz. podrednem zahtevku ne odloči. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek tožnika, ker je ugotovilo, da tožena stranka ni pasivno legitimirana niti za podredni tožbeni zahtevek. Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo del sodbe, s katero je bil zavrnjen tožnikov primarni tožbeni zahtevek, je bilo potrebno ob upoštevanju zgoraj navedenega razveljaviti tudi del sodbe, s katerim je bilo odločeno o utemeljenosti podrednega tožbenega zahtevka. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, če so podane procesne predpostavke za odločanje o primarnem tožbenem zahtevku tožnika. Če tožniku ni bil vročen sklep, s katerim je bilo odločeno o prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, bi tožnik lahko zahteval varstvo svojih pravic v 15 dneh od dneva, ko je za kršitev izvedel (npr. v 15 dneh od dneva, ko je izvedel za zaključeno delovno dobo pri toženi stranki v delovni knjižici).

V kolikor bo ugotovilo, da tožnik v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom varstva svojih pravic ni najprej zahteval pri delodajalcu, bo moralo tožbo v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom zavreči (in v nadaljevanju odločiti o podrednem tožbenem zahtevku), v nasprotnem primeru pa vsebinsko odločiti najprej o primarnem tožbenem zahtevku. Če bo ugotovilo, da je primarni tožbeni zahtevek utemeljen, mu o podrednem tožbenem zahtevku ne bo potrebno odločati, če pa bo zaključilo, da je primarni tožbeni zahtevek neutemeljen, bo moralo odločiti tudi o utemeljenosti podrednega tožbenega zahtevka. Ko bo izvedlo postopek v nakazani smeri in izvedlo vsa sporna vprašanja naj ponovno odloči tudi o stroških postopka.