Jedro

Sodišče prve stopnje je odločalo o utemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je tožnik utrpel spornega dne pri padcu na marmornih tleh v prostorih svojega delodajalca. Marmorna tla niso nevarna stvar in hoja po njih ni nevarna dejavnost, zato ni podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke. Marmorna tla v konkretnem primeru sama po sebi ne predstavljajo nevarne stvari, saj bi bilo s sprejemom ustreznih ukrepov nevarnost zdrsov in padcev možno preprečiti.

Tožnik v pritožbi utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje odškodninsko odgovornost tožene stranke zmotno presojalo le v zvezi s padcem na mokrih tleh. Zmotno je štelo, da tožnik ni podal trditev o tem, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi padca na suhih tleh. Zato v zvezi s prvim odstavkom 7. člena ZPP storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. V posledici navedene kršitve je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede odgovornosti tožene stranke za padec tožnika na suhih tleh.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba (II. točka izreka) in izpodbijani del sklepa (III. in IV. točka izreka) se razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom: - dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka); - zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 168.137,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, mesečne rente od vključno januarja 2016 dalje 1.081,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za povrnitev pravdnih stroškov (II. točka izreka); - ustavilo postopek zaradi delnega umika tožbe s tožbenim zahtevkom za plačilo rente za obdobje od 1. 5. 2015 do 31. 12. 2015 1.435,00 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od mesečne rente za obdobje od vključno januarja 2016 1.081,03 EUR mesečno od 2. dne v mesecu do 1. dne v prihodnjem mesecu (III. točka izreka); - toženi stranki naložilo, naj povrne stroške postopka, in sicer toženi stranki 5.989,36 EUR, stranskemu intervenientu pa 5.013,30 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo (II. točka izreka) in zoper sklep v II. in IV. točki izreka se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pritožuje tožnik. Navaja, da so razlogi sodbe nejasni, ponekod sami s seboj v nasprotju, deloma pa sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem A.A. in B.B.. Pri dokazni oceni bi moralo upoštevati, da tožena stranka in stranski intervenient, kljub podani zahtevi za zavarovanje posnetka, tega nista predložila. Edini priči, ki naj bi si ogledali posnetek, sta o padcu tožnika izpovedali zelo skopo. Sodišče se ni opredelilo do zatrjevane neverodostojnosti prič C.C. in D.D.. Sodišče ne bi smelo samo glede na jasno izpoved priče E.E., da je bil tožnik poten, ugibati, ali je bilo to posledica dejstva, da so ga sodelavci polivali z vodo. Navedene priče sodišče tudi ni dodatno zaslišalo, kot je predlagal tožnik. Iz obrazložitve sodbe niso razvidni razlogi za takšno odločitev. Nepravilno je kot prepozna zavrnilo dokazna predloga za zaslišanje F.F. in G.G.. Ker o tem, da bi se tožnik na poti do dvigala kaj ustavil, ni izpovedal nihče, je sodišče to dejstvo ugotovilo samovoljno in brez trditvene podlage strank. Ne drži, da ni logično, da bi tožniku pri hoji spodrsnilo in bi nato zadel ob rob zidu. Izvedenec je pojasnil možen mehanizem padca, česar sodišče ni upoštevalo. Sodišče bi na podlagi izpovedi prič C.C. in D.D. ter izvedenca moralo ugotoviti, da se je tožnik ob padcu lovil na roko. Zmotno se je osredotočilo le na presojo odškodninske odgovornosti za padec na mokrih tleh, ne pa tudi na suhih tleh, saj je tožnik utemeljeval odgovornost tako na mokrih kot na suhih tleh. Zmoten je zaključek sodišča, da marmorna tla iz sijočega poliranega marmorja niso nevarna stvar. Sodišče je naredilo zaključek o tem, da v preteklosti ni bilo padcev, ne da bi zaslišalo vse priče, ki so bile v ta namen predlagane. Pri presoji krivdne odgovornosti tožene stranke je sodišče spregledalo nekatere materialnopravne določbe. Opozarja na ugotovitve izvedenca za varstvo pri delu, da je faktor trenja suhih tal 0,42, kar pomeni, da tla niso ustrezna, saj so zelo nevarna za zdrse. Tudi faktor trenja 0,53 pri mokrih tleh ni varen, saj je pod 0,60. Izvedenec je podal mnenje, da bi bilo treba zagotoviti varnostne ukrepe tako za mokra kot za suha tla. Izvedensko mnenje ni narejeno v skladu z najnovejšimi pravili stroke, treba bi angažirati drugega izvedenca, ki bi uporabil test z nihalom. V izvedenskem mnenju so prikazani rezultati na podlagi povprečja štirih posameznih meritev, ki niso vidne. Inštrument, ki ga je uporabil izvedenec, ima tudi 1 % merske napake. Sodišče bi moralo postaviti izvedenca meteorološke stroke. Zmotno je zaključilo, da iz dnevnega izpisa ni razvidno, da bi kdo prišel v stavbo po 14. uri in da je bila prisotnost meteorne vode minimalna. Pritožuje se tudi zoper sklep o ustavitvi postopka zaradi delnega umika tožbe. Navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik umaknil tožbo z zahtevkom za povrnitev škode, ki jo je v tožbi uveljavljal v obliki mesečne rente za obdobje od 1. 5. 2015 do 31. 12. 2015, saj je prišlo zaradi poteka časa zgolj do spremembe istovetnosti zahtevka za plačilo rente v zahtevek za povrnitev že nastale škode. Sodišče je toženi stranki in stranskemu intervenientu iz naslova stroškov postopka priznalo previsoko nagrado za pripravljalne vloge in ni pravilno obračunalo materialnih stroškov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo in izpodbijani del sklepa razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka in stranski intervenient sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Ni utemeljena pritožbena navedba o obstoju absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodbe niso nejasni, tudi niso v nasprotju s samimi seboj, prav tako ne manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, kot pavšalno navaja pritožba. Ta kršitev ni podana niti zato, ker naj bi v sodbi manjkala celostna presoja okoliščin, povezanih s posnetkom varnostne kamere. Sodišče prve stopnje je namreč ugotavljalo, kako je do škodnega dogodka prišlo in v tem okviru tudi, kakšna je bila vsebina posnetka varnostne kamere. Da bi moralo sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja dati večjo težo dejstvu, da tožena stranka ni predložila navedenega posnetka, pa ne predstavlja očitane kršitve postopka. Ne drži, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni presojalo odškodninske odgovornosti tožene stranke za padec tožnika na suhih tleh, saj je to obrazložilo v 37. točki obrazložitve sodbe. Ali je o tem razlogovalo pravilno ali ne, pa ni relevantno za presojo te postopkovne kršitve.

7. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo absolutne bistvene kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dokazni predlog z zaslišanjem A.A. je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, saj naj bi izpovedal o dejstvih v zvezi z interno preiskavo škodnega dogodka pri toženi stranki, kar pa ni bistveno v tem sporu, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Da bi navedena priča lahko izpovedala, ali je v okviru notranje preiskave vpogledala v video posnetek varnostne kamere, zahtevala njegovo zavarovanje in o razlogih, da posnetka in njegove vsebine ni omenila v prijavi nezgode inšpektoratu in tožnikovi osebni zdravnici, pa tožnik v dokaznem predlogu pred sodiščem prve stopnje (list. št. 64) ni navajal. Zato teh pritožbenih navedb ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8. Pritožbena navedba, da bi moralo sodišče zaslišati pričo B.B., je neutemeljena zato, ker tega dokaznega predloga niti ni podal tožnik, ampak zgolj tožena stranka. Neutemeljen je očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje dodatno zaslišati pričo E.E.. Dodatno zaslišanje priče ni samostojno dokazno sredstvo, ampak le način izvedbe dokaza z zaslišanjem priče, zato sodišču v obrazložitvi končne odločbe niti ni treba posebej pojasnjevati, zakaj takšnemu predlogu stranke za dodatno zaslišanje ni sledilo. Dodatno zaslišanje priče je smiselno, kadar je treba pričo vprašati še kakšno dodatno vprašanje, da se njena že prej dana izpoved preizkusi, dopolni ali pa razjasni. Sodišče prve stopnje je navedeno pričo izčrpno zaslišalo, tožnik in njegov pooblaščenec pa sta ji imela možnost postavljati vprašanja. V predlogu za dodatno zaslišanje je tožnik navedel, da bi bilo treba pričo vprašati o tem, ali so tožnika po škodnem dogodku polivali z vodo, kar pa ni bistveno, saj mokrost tal (ob hkratni zatrjevanosti suhih tal) glede na dosedanje ugotovitve niti ni ključna sporna okoliščina primera. Iz istega razloga ni bilo treba zaslišati prič F.F. in G.G., ki naj bi prav tako izpovedala o tem, ali so tožnika polivali z vodo, ter tudi ne angažirati izvedenca meteorološke stroke, ki naj bi podal mnenje o možnosti prenosa meteorne vode v objekt tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi dokazne predloge za zaslišanje prič G.G., H.H. in I.I., ki naj bi izpovedali o tem, da je v preteklosti prihajalo do padcev. Vendar pa tožnik navedenih prič v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagal s tem namenom, saj je navedel, da bi lahko potrdile, da je na spornih marmornih tleh drselo, kar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo že z drugimi dokazi.

9. Sodišče prve stopnje je odločalo o utemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je tožnik utrpel 9. 12. 2011 pri padcu na marmornih tleh v prostorih svojega delodajalca - tožene stranke. Tožnik je odškodninsko odgovornost tožene stranke utemeljeval tako po pravilih objektivne kot krivdne odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določbe 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.), ki določa obveznost delodajalca, da delavcu povrne škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, pri tem pa napotuje na splošna pravila civilnega prava. Ta so določena v Obligacijskem zakoniku (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), ki v 131. členu določa, da mora tisti, ki povzroči drugemu škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde, za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo. Obveznost zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu delodajalcu nalaga tudi Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/11 in nasl.), obveznost zagotoviti, da pohodne površine ne drsijo, pa še izrecno Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Ur. l. RS, št. 89/99 in nasl.).

10. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da marmorna tla niso nevarna stvar in hoja po njih ni nevarna dejavnost, zato ni podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke. Ta vrsta odgovornosti je predpisana za škodo od nevarnih stvari in nevarnih dejavnosti, ki so same po sebi tako nevarne, da opravičujejo poostreno odgovornost. Ko določena stvar, ki sama po sebi ni nevarna, postane takšna zaradi nedopustnega ravnanja imetnika stvari, je potrebno uporabiti pravila o krivdni odškodninski odgovornosti, ne pa pravil o objektivni odškodninski odgovornosti1. Marmorna tla v konkretnem primeru sama po sebi ne predstavljajo nevarne stvari, saj bi bilo s sprejemom ustreznih ukrepov nevarnost zdrsov in padcev možno preprečiti.

11. Tožnik v pritožbi utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje odškodninsko odgovornost tožene stranke zmotno presojalo le v zvezi s padcem na mokrih tleh. Zmotno je štelo, da tožnik ni podal trditev o tem, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi padca na suhih tleh. Ni se skliceval le na drseča mokra tla, pač pa tudi na drseča suha tla. Navajal je, da mu je na poti do dvigala na spolzkih tleh iz sijočega poliranega marmorja spodrsnilo, da so bila tla hodnika obložena s poliranim sijočim marmorjem, ki je bil čisto gladek in že v osnovi zelo spolzek in da mu je na takšnih spolzkih tleh spodrsnilo. Spolzka tla pa ne pomenijo nujno mokrih tal, tudi suha tla so lahko spolzka. Nenazadnje je tožnik v skladu s svojimi trditvami predlagal, naj izvedenec za varstvo pri delu izmeri koeficient drsnosti tako mokrega kot suhega poliranega marmorja (list. št. 81 in 222). Da so bila tla suha, pa je nenazadnje ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje navajala tudi tožena stranka. Ker je torej sodišče prve stopnje zmotno štelo, da tožnik ni podal trditvene podlage glede neustreznosti suhih tal kot vzrok za škodni dogodek, je v zvezi s prvim odstavkom 7. člena ZPP storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. V posledici navedene kršitve je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede odgovornosti tožene stranke za padec tožnika na suhih tleh.

12. Ne glede na to, da je pritožba zoper sodbo utemeljena že iz tega razloga, pa je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da mokra tla, na katerih je tožnik padel, glede na izmerjen faktor trenja, ne drsijo. Izvedenec za varstvo pri delu je v svojem mnenju, ki ga je sodišče prve stopnje sicer pravilno ocenilo kot strokovno (zato ni potrebe po postavitvi drugega izvedenca, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba), na mokrih tleh izmeril faktor trenja 0,53, kar je opredelil kot dokaj varno. Je pa tudi pojasnil, da faktor pod 0,50 pomeni zelo nevarno, faktor med 0,50 in 0,60 dokaj varno, faktor nad 0,60 pa zelo varno. Pojasnil je še, da izmerjeni faktor 0,53 pomeni mejno vrednost tik nad dovoljenim in navedel, da ravno zaradi mejne vrednosti obstaja nevarnost zdrsa na mokrih tleh. Ob zaslišanju je tudi izrecno izpostavil, da bi bilo treba sprejeti določene ukrepe, da tla ne bi drsela (list. št. 270). Sodišče prve stopnje je na podlagi takšnega mnenja izvedenca zmotno zaključilo, da marmorna tla, na katerih je tožnik padel, ne drsijo in da so varna za hojo. Posledično je zmotno izključilo protipravnost ravnanja tožene stranke in s tem njeno krivdno odškodninsko odgovornost. 13. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijano sodbo (II. točka izreka) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP, 355. člen ZPP), v katerem naj ponovno preveri ustreznost spornih tal, pri čemer mora upoštevati tudi faktor trenja, ki ga je izvedenec ugotovil na suhih tleh (0,42 - zelo nevarno). Pri ugotavljanju, ali je do tožnikovega padca prišlo zaradi neustreznosti tal naj da pomen dejstvu, da tožena stranka v spis ni predložila posnetka video kamere. Upoštevaje tudi gornja stališča naj ponovno presodi obstoj elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke ter odloči o tožbenem zahtevku.

14. Tožnik se pritožuje tudi zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje ustavilo postopek zaradi delnega umika tožbe. Utemeljeno navaja, da tožbe ni umaknil, ampak zgolj spremenil istovetnost zahtevka za povračilo bodoče škode v obliki rente v zahtevek za povrnitev že nastale škode, zato niso bili podani pogoji za izdajo sklepa o ustavitvi postopka iz tretjega odstavka 188. člena ZPP. S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo III. točko izreka prvostopenjske odločbe ter zadevo tudi v tem delu vrnilo v novo odločanje (prvi odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP).

15. V posledici navedenega je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka (IV. točka izreka), o kateri bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločati, na podlagi uspeha strank v novem postopku. Pri tem pa bo moralo upoštevati, da lahko v skladu s tretjim odstavkom 11. člena Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) odvetnik izdatke2 v zadevah, v katerih vrednost storitve presega 1.000 točk, obračuna zgolj v višini 1 % (in ne 2 %) od presežka nad 1.000 točk. 16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Npr. sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 297/2011 z dne 30. 5. 2013 in številne druge. 2 Za poštne in telefonske storitve, obrazce, za bančne storitve, za fotokopiranje in prepisovanje spisov, listin ter dokumentacije in podobne izdatke - drugi odstavek 11. člena Odvetniške tarife.