Jedro

Tožeča stranka je v vlogi, s katero je tožbo umaknila, pojasnila specifične okoliščine obravnavanega primera. Navedla je, da ji je bil znesek, s katerim se je dejansko kril vtoževani dolg, nakazan s strani drugega njenega dolžnika (in ne tožene stranke). Pojasnila je tudi, da je, prav z namenom razjasnitve vprašanja, kateri dolg je s svojim plačilom pokrival, plačnika večkrat klicala, a ji ta ni bil dosegljiv. Samovoljno pa izvršenega plačila (v višini 420,00 EUR) ni mogla šteti kot plačilo dolga tožene stranke (ki je znašal 412,00 EUR). Tožena stranka se na takšne navedbe ni odzvala. V vlogi, ki je sledila umiku tožbe, je navedla le, da se z umikom strinja. Zato je v obravnavanem primeru treba šteti, da je tožeča stranka tožbo umaknila takoj po tem, ko je tožena stranka svojo obveznost izpolnila.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 203,66 EUR njenih pravdnih stroškov, v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude pa z zakonskim zamudnimi obrestmi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 171,21 EUR njenih pritožbenih stroškov, v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude pa z zakonskim zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu odločilo, da se postopek ustavi (I. točka izreka) in da mora tožena stranka tožeči povrniti 60,87 EUR njenih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper odločitev o stroških se pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in toženi stranki naloži v plačilo vse pravdne stroške tožeče stranke ali pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb tožeče stranke, da je tožbo umaknila takoj po tem, ko se je seznanila z dejstvom, da je bil vtoževani dolg plačan. Tožeča stranka je v vlogi, s katero je tožbo umaknila, pojasnila specifične okoliščine obravnavanega primera. Navedla je, da ji je bil znesek, s katerim se je dejansko kril vtoževani dolg, nakazan s strani drugega njenega dolžnika (in ne tožene stranke). Pojasnila je tudi, da je, prav z namenom razjasnitve vprašanja, kateri dolg je s svojim plačilom pokrival, plačnika večkrat klicala, a ji ta ni bil dosegljiv. Samovoljno pa izvršenega plačila (v višini 420,00 EUR) ni mogla šteti kot plačilo dolga tožene stranke (ki je znašal 412,00 EUR). Tožena stranka se na takšne navedbe ni odzvala. V vlogi, ki je sledila umiku tožbe je navedla le, da se z umikom strinja in da zadevna tožba ni bila potrebna. Skladno z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se dejstva, ki jih pravdne stranke ne zanikajo, štejejo za priznana, priznanih dejstev pa skladno s prvim odstavkom istega člena ni treba dokazovati. Višje sodišče je torej štelo, da so vsa navedena dejstva resnična. Iz njih pa izhaja, da je tožeča stranka informacijo o tem, da je bil dolg tožene stranke plačan, ob vsej potrebni skrbnosti, lahko pridobila šele, ko je tožena stranka to pojasnila, kar je ta storila šele v odgovoru na tožbo. Posledično je pritrditi pritožbenim navedbam, da je v obravnavanem primeru treba šteti, da je tožeča stranka tožbo umaknila takoj po tem, ko je tožena stranka svojo obveznost izpolnila.

5. Skladno s prvim odstavkom 158. člena ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni strani povrniti pravdne stroške, razen če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek. Ker je v obravnavanem primeru podana prav takšna situacija, pritožba utemeljeno zahteva spremembo sklepa o stroških na način, da se toženi stranki naložijo v plačilo celotni tožnikovi pravdni stroški. Višje sodišče je zato pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo v plačilo celotne pravdne stroške tožeče stranke, ki jih je odmerilo že sodišče prve stopnje, in znašajo 203,66 EUR.

6. Ker je tožeča stranka s pritožbo v celoti uspela, ji mora tožena stranka povrniti tudi njene pritožbene stroške. Te je višje sodišče odmerilo skladno s priglašenim stroškovnikom, upoštevaje Odvetniško tarifo in Zakon o sodnih taksah. Tožeči stranki je priznalo 250 točk nagrade za postopek, 50 točk za končno poročilo ter 2% materialnih stroškov, vse z 22% DDV, kar skupaj znese 373 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR je tako tožena stranka tožeči dolžna povrniti 171,21 EUR pritožbenih stroškov.