Jedro

Sodišče prve stopnje se do trditev ni opredelilo, pač pa je le zaključilo, da gre objekt, ki nima lastnosti stavbe. Glede na navedeno je obrazložitev sodišča prve stopnje glede trditve tožnice, da gre za nepremičnino, pomanjkljiva in njenim argumentom glede (ne)nastanka stavbne pravice zaradi tega, ker je šlo za premičnino, ni mogoče slediti.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je imetnica stavbne pravice na nepremičnini ID znak parcela 0000 1846/5, in sicer uporabe in vzdrževanja ene polovice zgrajenega montažnega objekta oziroma stavbe, ki je v kataster stavb vpisana z ID številko 0001 na naslovu ... (I. točka izreka sodbe).

Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna izročiti zemljiško knjižno dovolilo, s katerim bo tožeči stranki izrecno in brezpogojno dovolila vknjižbo stavbne pravice na nepremičnini ID znak parcela 0000 1846/5, in sicer uporaba in vzdrževanja ene polovice zgrajenega montažnega objekta oziroma stavbe, ki je v kataster stavb vpisano z ID številko 0001, na naslovu ..., sicer bo zemljiškoknjižno dovolilo nadomestila ta sodba (II. točka izreka sodbe).

Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev obstoja denarne terjatve do tožene stranke v višini 50.617,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 1994 iz naslova povračila kupnine po kupoprodajni pogodbi z dne 11. 1. 1994 (III. točka izreka sodbe).

Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek v višini 50.617,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 1994 kot povračilni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve po kupoprodajni pogodbi z dne 11. 1. 1994 (IV. točka izreka sodbe).

Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi povrniti 3.191,88 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni (V. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je stroške postopka.

3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki je predlagala, da jo višje sodišče zavrne, tožeči stranki pa naloži povračilo pritožbenih stroškov tožene stranke.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bil zoper toženo stranko s sklepom St 000/2017 z dne 5. 6. 2017 začet stečajni postopek, v katerem je tožeča stranka prijavila izločitveno pravico na stavbni pravici polovice montažnega objekta in na denarni terjatvi do tožene stranke v višini 50.617,95 EUR s pripadki. S sklepom o dodatnem preizkusu terjatev je bila tožeča stranka napotena na pravdo, v kateri uveljavlja primarni zahtevek na ugotovitev obstoja izločitvene pravice na pridobljeni stavbni pravici na polovici montažnega objekta ter podrejeno ugotovitev obstoja terjatve v višini 50.617,95 EUR s pripadki na podlagi zahteve povrnitve kupnine iz prodajne pogodbe ter s tem v zvezi zahtevek na plačilo zneska 50.617,25 EUR s pripadki.

6. Ugotovljena in neprerekana dejstva v tej zadevi so naslednja. Tožnica in A. B. sta zakonca. Družba B. d. o. o. (sedaj v stečaju in tudi tožena stranka) je dne 11. 1. 1994 z G. p. o. (sedaj: d. o. o.) kot kupka sklenila kupoprodajno pogodbo ene polovice elementov montažne hale na vhodu ... (opis povzet iz tožbe, l.št. 3). A. B. je deloval kot samostojni podjetnik s firmo A. B. s. p. in je v postopku osebnega stečaja ter mu obveznosti niso bile odpuščene.

7. Tožnica utemeljuje svoj primarni zahtevek s tem, da je bila med toženko in njenim možen dne 1. 6. 1994 sklenjena kupoprodajna pogodba za polovico elementov montažne hale na vhodu ... in da je kupnino G. v resnici plačeval A. B., zato je ta objekt in posledično stavbna pravica uporabe polovice objekta skupno premoženje zakoncev. Tožnica utemeljuje svoj zahtevek s tem, da ima izločitveno pravico na stavbni pravici uporabe in vzdrževanja zgrajenega montažnega objekta zato, ker gre za njen delež skupnega premoženja, ki znaša 90%. Podrejeno zahteva vrnitev plačanih kupnin zaradi ničnosti pogodbe med toženko in A. B. s. p. v zahtevanem znesku, saj gre pri plačanih kupninah za skupno premoženje in njen delež znaša 90%.

8. Za ugoditev primarnemu zahtevku je treba torej odgovoriti na naslednja vprašanja: - ali je tožena stranka pridobila stavbno pravico uporabe in vzdrževanja spornega objekta - ali je tožena stranka sporni objekt prodala A. B. s. p. -ali je sporni objekt del skupnega premoženja med A. B. in tožnico -ali znaša tožničin delež na skupnem premoženju 90%.

Za ugoditev podrednemu zahtevku je treba odgovoriti na vprašanja: -ali je pogodba med toženo stranko in G. d. o. o. z dne 11. 1. 1994 nična -ali je A. B. plačeval G. d. o. o. kupnino za sporni objekt -ali je plačeval kupnino iz skupnega premoženja -ali znaša tožničin delež na skupnem premoženju 90%.

Šele po pozitivnem odgovoru na vsa zgoraj navedena vprašanja je mogoče ugoditi primarnemu zahtevku oziroma podrednemu zahtevku.

9. Sodišče prve stopnje je zavrnitev primarnega zahtevka na ugotovitev obstoja izločitvene pravice utemeljilo s tem, da določba 271. člena Stvarno pravnega zakonika (SPZ) ureja razmerja v primerih, ko je bila na zemljišču postavljena zgradba v času pred uveljavitvijo SPZ in predstavlja izvedbo temeljnega načela SPZ superficies solo cedit, to je povezanost zemljišča s stavbo. To ima dve izjemi, stavbno pravico in etažno lastnino. Določba 271. člena SPZ je bila namenjena situacijam nastalim z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ter je omogočala nadaljevanje v prejšnjem sistemu nastalih lastninskopravnih razmerij. V tem primeru pa ne gre za to, saj je tožena stranka sklenila prodajno pogodbo za idealno polovico montažnega objekta, zato v nobenem primeru ne pride v poštev uporaba določbe drugega odstavka 271. člena SPZ. Poleg tega gre za montažni objekt, ki nima lastnosti stavbe, temveč je bila predmet prodajne pogodbe zgolj ena polovica montažnega objekta. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da toženi stranki nikoli ni nastala stavbna pravica na podlagi 271. člena SPZ, zato niso bili izpolnjeni zakonski pogoji, da se z nadaljnjo izpeljavo tožeče stranke, na kateri je gradila svoj primarni tožbeni zahtevek, ugotovi obstoj izločitvene pravice. Pritožnica navaja, da je zmotno stališče sodišče prve stopnje, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za uporabo drugega odstavka 271. člena SPZ.

10. Drugi odstavek 271. člena SPZ se glasi: "V primeru iz prejšnjega odstavka, ko lastnik ni isti, postane z dnem uveljavitve tega zakona zgradba sestavina nepremičnine, lastnik zgradbe pa pridobi na nepremičnini stavbno pravico, ki traja toliko časa, dokler stoji zgradba. Lastnik nepremičnine in imetnik stavbne pravice morata medsebojna razmerja urediti s pogodbo iz drugega odstavka 257. člena tega zakona v treh letih od njegove uveljavitve."

11. Po stališču Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 411/2008 je zakonska določba umeščena med prehodne določbe. Z izhodiščnim načelom povezanosti zemljišča in objekta (8. člen SPZ) usklajuje položaje, v katerih so prej veljavni predpisi predstavljali podlago za odstop od tega načela, tj. položaje, v katerih sta bila predmet lastninske pravice tako zemljišče kot zgradba. Ker nastanek stavbne pravice na podlagi zakona pomeni poseg v lastninsko pravico lastnika nepremičnine, je treba biti pri presoji, katere primere ureja, zadržan. Že v obrazložitvi predloga SPZ je navedeno, da določba izhaja iz načela pridobljenih pravic in da se prvenstveno nanaša na položaje, nastale v okviru družbeno-lastninskih razmerij. Temu sledi teorija v komentarju SPZ. Po njenem stališču določba zajema le primere različnih nosilcev pravice uporabe na zemljišču in na zgradbi, kar je bilo možno na podlagi zakonske ureditve družbeno-lastninskih razmerij pred uveljavitvijo Ustave iz leta 1991. 12. V gospodarskem sporu med G. d. o. o. kot tožečo stranko in 1. A. B., 2. B. G. s. p. in 3. toženko v tej zadevi na strani tožene stranke iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 124/2011 (kot tudi sodb Okrožnega sodišča v Ljubljani VI Pg 285/2006 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1203/2010) kot ugotovljeno dejansko stanje izhaja, da je bila predmet pogodbe stavba in ne premičnina (montažni objekt), na kar je tožnica v tej zadevi ves čas opozarjala. Sodišče prve stopnje se do njenih trditev ni opredelilo, pač pa je le zaključilo, da gre objekt, ki nima lastnosti stavbe (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede na navedeno je obrazložitev sodišča prve stopnje glede trditve tožnice, da gre za nepremičnino, pomanjkljiva in njegovim argumentom glede (ne)nastanka stavbne pravice zaradi tega, ker je šlo za premičnino in ker je šlo za polovico objekta ter bi jo bilo treba deliti, ni mogoče slediti.

13. Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo zaslišanj v zvezi s sklenjeni pravnimi posli med G. d. o. o., toženko in A. B. Priča M. B. takratni zakoniti zastopnik G. d. o. o. bi namreč vedel povedati relevantne okoliščine poslov in glede tega, da je kupnino plačeval A. B. (te trditve je tožnica navedla tudi v vlogi z dne 14. 1. 2020, l št. 75). Pritožba ima prav, da sodišče ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo substancirane dokaze tožnice, s katerimi je želela ovreči trditve o tem, da je kupnino plačevala toženka. Obrazložitev, da zadnje dejstvo izhaja iz po ugotovitvi sodišča prve stopinje predrugačenih dveh potrdilih o plačilu, ne zadostuje, da bi bilo zadoščeno strankini pravici do izjave, zakaj ni treba izvesti dokazov, ki bi ovrgli listinske dokaze. Poleg tega bi predlagana priča lahko povedala o dejstvu sklepanja poslov, kar je bistveno za ugotovitev, ali je bila pogodba med toženko in A. B. s. p. sklenjena. Sodišče prve stopnje namreč tega dejstva sploh ni ugotavljalo, pač pa se je ukvarjalo le s plačilom kupnine.

14. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je sodišče prve stopnje povsem spregledalo potrdila o plačilu za znesek 1.586.324,00 SIT, 3.082.400,00 SIT in 800.032,00 SIT, ki so brez popravkov in je iz njih razvidno, da je bil plačnik A. B. in ne toženka.

15. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti v novo sojenje (354. člen ZPP), saj je sodišče prve stopnje kršilo določbo 8. in 14. točke 339. člena ZPP. Pri tem gre za takšne kršitve ter pomanjkljivosti, ki jih sodišče druge stopnje ni moglo samo odpraviti.

16. V novem postopku naj sodišče prve stopnje presodi utemeljenost zahtevka upoštevaje dejstva, ki jih mora ugotoviti v zvezi z utemeljenostjo primarnega oziroma podrednega zahtevka. Pri tem naj upošteva navedbe in dokazne predloge obeh strank postopka, predvsem pa naj morebitne zavrnitve dokaznih predlogov obrazloži. V kolikor bi dokazni postopek potrdil trditev tožnice glede sklenitve pogodbe med toženko in A. B. s. p in trditev, da je A. B. plačal kupnino, mora sodišče prve stopnje kot predhodno vprašanje z izvedbo dokaznega postopka ugotoviti, ali je bila kupnina plačana iz skupnega premoženja in kakšen je delež tožnice na njem. Šele potem je mogoča ugoditev, ali v primeru nedokazanosti plačila iz skupnega premoženja oziroma deleža tožnice na njem zavrnitev, primarnemu ozr. podrednemu zahtevku.

17. Višje sodišče ni moglo samo odločati o tej zadevi in je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti, saj bi bilo v nasprotnem primeru o dejanskem stanju (zatrjevano plačilo kupnine, sklenitev pogodbe med toženko in A. B. s. p., plačila iz skupnega premoženja in delež na njem) prvič odločeno šele na pritožbeni stopnji, s čimer bi strankama onemogočili ustavno pravico do pritožbe. Razpravljanje o odprtih dejanskih vprašanjih šele pred pritožbenim sodiščem bi lahko pomenilo poseg v strankino ustavno pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS, URS) in bi s tem rušilo načelo dvostopenjskega sojenja.

18. Višje sodišče je opravilo tehtanje med pravico stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS in presodilo, da v tem primeru pretehta slednja. Šele po razpravljanju o trditvah in obrazloženi opredelitvi o predlaganih dokazih strank ter njihovi morebitni izvedbi bo lahko ugotovljeno dejansko stanje, ki bo potrdilo ali pa ovrglo tožničine trditve o obstoju izločitvene pravice ozr. pravice do plačila. S tem, ko bi celotno dejansko stanje prvič ugotovilo sodišče druge stopnje, bi strankama onemogočilo preverjanje pravilnosti le-tega pred instančnim sodiščem, saj pred Vrhovnim sodiščem to ni dopustno (drugi odstavek 370. člena ZPP), kar bi pomenilo, da strankama odreče ustavno pravico od pravnega sredstva.

19. Glede pritožbenih stroškov je sodišče druge stopnje odločilo, da se pridržijo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP). Navedeni stroški so namreč nastali kot del postopka, katerih pravica do povračila je odvisna tudi od končne odločitve.

PRAVNI POUK Zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje je dovoljena pritožba, ki se vloži pri sodišču prve stopnje v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozvalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni.

Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena.

Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Če je pritožba vložena po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Ta sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti nov postopek (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

O pritožbi odloča Vrhovno sodišče Republike Slovenije.