Jedro

Za začetek teka subjektivnega roka je odločilna ugotovitev razlogov za odpoved, ne pa poznejša pravna kvalifikacija ravnanja kot kaznivega dejanja.

Pri odmeri denarnega povračila je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera, zlasti trajanje zaposlitve, starost delavca, možnosti za novo zaposlitev, okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti odpovedi, ter pravice, ki jih je delavec uveljavljal do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno upoštevalo relevantne okoliščine, vendar jim je po presoji pritožbenega sodišča pripisalo preveliko težo. Tožnik, star 49 let, je bil pri toženki zaposlen dvanajst let, vendar le za polovični delovni čas. Hkrati je neposredno po prenehanju delovnega razmerja pri toženki, sklenil novo zaposlitev, zaradi česar ni utrpel daljšega obdobja brezposelnosti. Za čas od nezakonitega prenehanja do sodne razveze je uveljavljal pravice za obdobje devetih dni. Ob upoštevanju navedenega ter primerljivih primerov iz sodne prakse pritožbeno sodišče ocenjuje, da denarno povračilo v višini devetih plač presega okvir pravične denarne satisfakcije iz 118. člena ZDR-1.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v drugi alineji III. točke izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati denarno povračilo v znesku 43.889,16 EUR, višji zahtevek iz tega naslova (še za znesek 21.977,58 EUR) pa se zavrne.

II.V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je kot nezakonito razveljavilo izredno odpoved z dne 28. 2. 2025 ter ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo dne 28. 2. 2025, temveč je trajalo do vključno 9. 3. 2025 (I. in II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku izplača vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, za čas od 1. 3. 2025 do 9. 3. 2025, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2025 dalje do plačila ter denarno povračilo v znesku 65.833,74 EUR bruto (III. točka izreka). Toženki je nadalje naložilo, da tožnika za čas od 1. 3. 2025 do vključno 9. 3. 2025 prijavi v vsa zavarovanja, vključno z vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ (IV. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (denarno povračilo v višini 131.676,48 EUR) je zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti odmerjene stroške postopka (VI. točka izreka).

2.Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. V bistvenem navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 109. člena ZDR-1 glede pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Meni, da subjektivni rok za podajo izredne odpovedi ne začne teči že z ugotovitvijo nepravilnosti pri evidentiranju ur, temveč šele takrat, ko se pristojna oseba delodajalca seznani z vsemi okoliščinami ravnanja, ki predstavljajo razlog za izredno odpoved. Pri obračunu plač je bilo ugotovljeno, da je do izplačila dejansko prišlo. Šele tedaj so bili izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1, saj je bila pridobljena protipravna premoženjska korist, medtem ko bi pred tem lahko šlo kvečjemu za poskus kaznivega dejanja. Po stališču toženke pa se je direktor z dejstvom, da je tožnik predložil neresničen obračun ur in s tem dosegel neupravičeno izplačilo v višini 189,53 EUR, seznanil šele 18. 2. 2025, ko je prejel zaznamek kadrovsko-računovodske službe o izvedenem izplačilu. Zato je zaključek sodišča, da je bila izredna odpoved podana po izteku subjektivnega roka, napačen. V zvezi s tem poudarja, da je tožnik kot vodja nujne medicinske pomoči sam pripravljal obračune opravljenih ur, strokovni direktor pa je zgolj potrjeval njegovo strokovno usposabljanje. Čeprav mu strokovni direktor ni odobril vseh ur za udeležbo na seminarju, kar je tožnik vedel, je v obračun računovodstvu kljub temu vključil večje število ur. Toženka nadalje navaja, da je sodišče zmotno presodilo, da je izredna odpoved nesorazmeren ukrep in da očitano ravnanje ne vzdrži resne presoje. Po njenem stališču je bilo v postopku dokazano, da je tožnik storil ravnanje z vsemi znaki kaznivega dejanja goljufije. Presoja zakonitosti izredne odpovedi ni odvisna od višine pridobljene protipravne premoženjske koristi. Prav tako meni, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje glede evidentiranja delovnega časa, saj je elektronski sistem evidentiranja v testni fazi in nepovezan z dejanskim ročnim evidentiranjem. Napačen je tudi zaključek sodišča, da je direktor odobraval izplačila ur, saj je bil po organizaciji dela za predložitev obračunov računovodstvu odgovoren prav tožnik, direktor pa pri potrjevanju obračunov ni sodeloval. Toženka izpodbija tudi odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi in višini denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Meni, da je obrazložitev sodbe v tem delu pomanjkljiva, saj sodišče ni pojasnilo razlogov za odmero povračila v višini devetih plač. Po njenem stališču je prisojena odškodnina previsoka, ker sodišče ni v zadostni meri upoštevalo, da se je tožnik takoj po prenehanju delovnega razmerja zaposlil drugje, da je bil pri toženki zaposlen le za polovični delovni čas ter da je za tak obseg dela prejemal nadpovprečno plačo. Zato predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa njeno razveljavitev.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe s stroškovno posledico. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je bil tožnik pri toženki zaposlen kot višji zdravnik specialist za polovični delovni čas. Toženka mu je dne 28. 2. 2025 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Očitala mu je nepravilnosti pri evidentiranju delovnega časa za november in december 2024, zaradi katerih naj bi si pridobil 189,53 EUR1 protipravne premoženjske koristi, pri čemer naj bi njegovo ravnanje imelo vse znake kaznivega dejanja goljufije. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bila izredna odpoved podana po izteku 30-dnevnega subjektivnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, zato je nezakonita. Ne glede na navedeno je presojalo tudi vsebinsko utemeljenost odpovedi in zaključilo, da ta tudi po vsebini ni utemeljena. Na podlagi izvedenih dokazov je presodilo, da so bili dejanski razlogi za odpoved povezani z zaostrenimi odnosi med tožnikom in njegovim nadrejenim.

6.Pritožba se vsebinsko opredeljuje zgolj do očitka, da je tožnik v poročilu o opravljenem delu za november 2024 neupravičeno prikazal večje število ur strokovnega izpopolnjevanja, kot mu je bilo odobreno (tožnik naj bi prikazal 4,5 ur več), ter si s tem pridobil protipravno premoženjsko korist v znesku 189,53 EUR. Glede ostalih očitkov iz izredne odpovedi, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v 8. točki obrazložitve (nepravilno evidentiranje letnega dopusta, neizkazovanje viška ur in prenosa ur), pritožba ne vsebuje konkretiziranih navedb. Ker pritožbeno sodišče pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ne preizkuša po uradni dolžnosti, teh ugotovitev ni presojalo.

7.Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo pravočasnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile kršitve, očitane v izredni odpovedi z dne 28. 2. 2025, vsebinsko enake kršitvam, zaradi katerih je toženka že predhodno uvedla postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Te ugotovitve toženka v pritožbi ne izpodbija in je torej pritožbeno nesporna. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje nadalje izhaja, da se je toženka z očitanimi nepravilnostmi seznanila že 23. 12. 2024. Toženka to ugotovitev izrecno prereka zgolj glede očitane kršitve, ki se nanaša na poročilo o opravljenem delu za november 2024 in s tem povezanim neupravičenim prikazom večjega števila ur od odobrenih ter pridobitvijo protipravne premoženjske koristi v znesku 189,53 EUR.

8.Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbenim stališčem, da je subjektivni rok začel teči šele 18. 2. 2025, ko naj bi se direktor toženke seznanil še z dejstvom izplačila zneska 189,53 EUR. Toženka v pritožbi izrecno navaja, da je bilo že pri obračunu plač ugotovljeno, da je do izplačila dejansko prišlo. Glede na to, da se znesek 189,53 EUR nanaša na obračun plače za mesec november 2024, le-ta pa je bila izplačana 10. 12. 2024, kot je razvidno iz plačilne liste (A19), ter da je toženka že v vabilu na zagovor z dne 31. 1. 2025 izrecno zapisala, da je delodajalec po izplačilu plače za mesec november 2024 dne 23. 12. 2024 ugotovil nepravilnosti glede spornih ur, ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da naj bi se direktor toženke z dejstvom kršitve in izplačila zneska 189,53 EUR seznanil šele 18. 2. 2025. Sicer pa toženka niti ne navede, na katerih izvedenih dokazih temelji te svoje pritožbene trditve, zato pritožbe tozadevno niti ni mogoče preizkusiti. Toženka tudi neutemeljeno oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je direktor zavoda potrjeval in odobril izplačila, saj to dejstvo izhaja že iz listin, ki jih je predložila toženka sama (na poročilih o opravljenih urah- B17- je izrecno naveden tudi direktor toženke, ki je npr. na poročilu za mesec februar 2024 tudi podpisan).

9.Za začetek teka subjektivnega roka je tudi sicer odločilna ugotovitev razlogov za odpoved, ne pa poznejša pravna kvalifikacija ravnanja kot kaznivega dejanja. Ker dejstvo, da se je direktor toženke z nepravilnim prikazom ur za mesec november 2024 in obračunom ter izplačilom teh ur (vključno z dejstvom, da naj bi tožnik v poročilo o opravljenem delu za mesec november 2024 vpisal nepravilno stanje letnega dopusta za leto 2024 in da v poročilu za mesec november 2024 ni zabeležil stanja ur- viška, niti prenosa ur v naslednji mesec) seznanil že dne 23. 12. 2024, izhaja iz listinske dokumentacije, na katero se sklicuje sodba sodišča prve stopnje, je pravilen zaključek, da se je subjektivni rok iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 iztekel 22. 1. 2025 in da je bila izredna odpoved, podana 28. 2. 2025, (najmanj glede teh očitkov), prepozna.

10.Preostali očitki iz izredne odpovedi, in sicer da je tožnik v poročilih o opravljenem delu za mesec december 2024 vpisal nepravilno stanje letnega dopusta za leto 2024 ter da v poročilu za december 2024 ni zabeležil prenosa ur iz prejšnjega meseca, ki jih je izrabljal v mesecu decembru 2024, pa, tudi če bi bila glede njih odpoved podana pravočasno, sami po sebi ne utemeljujejo najstrožjega delovnopravnega ukrepa. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da se navedeni očitki nanašajo izključno na administrativne nepravilnosti glede evidentiranja delovnega časa. Pri tem ni nepomembno, da je vodenje evidenc o izrabi delovnega časa, vključno z evidencami o izrabi letnega dopusta in stanju ur, primarno zakonska obveznost delodajalca.2 Očitane nepravilnosti se tako nanašajo na podatke, katerih pravilnost in vodenje sta v prvi vrsti v sferi organizacije dela in evidenčnih obveznosti delodajalca. Ob upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin, vključno z ugotovljenimi pomanjkljivostmi sistema evidentiranja delovnega časa pri toženki, pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da preostala očitana ravnanja po svoji naravi in teži niti ne morejo doseči stopnje kršitve, ki bi utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Navedeni očitki namreč ne izkazujejo takšne hude kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katere nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ne bi bilo več mogoče (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).

11.Pritožbeno sodišče ob tem posebej poudarja, da toženka v pritožbi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da dejanski razlog za podajo izredne odpovedi ni bil v očitanih kršitvah, temveč v zaostrenih odnosih med tožnikom in njegovim nadrejenim. Ker pritožba tej ključni dejanski ugotovitvi ne nasprotuje z nobenimi konkretnimi pritožbenimi navedbami, jo je treba šteti za nesporno. Navedena ugotovitev dodatno potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da očitane kršitve niso predstavljale resničnega in dejanskega razloga za najstrožji delovnopravni ukrep ter še dodatno utrjuje presojo, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila zakonita.

16.Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na višino denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Sodba v tem delu sicer ni pomanjkljiva niti ni brez razlogov, kot zmotno zatrjuje pritožba. Razlogi, na katerih temelji odločitev, so jasni in zadostni, da je pritožbeno sodišče lahko opravilo njen preizkus, zato smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Pritožbene navedbe po vsebini dejansko ne izpostavljajo procesne kršitve, temveč nestrinjanje z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje glede okoliščin, pomembnih za odmero višine denarnega povračila. Pri odmeri denarnega povračila je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera, zlasti trajanje zaposlitve, starost delavca, možnosti za novo zaposlitev, okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti odpovedi, ter pravice, ki jih je delavec uveljavljal do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno upoštevalo relevantne okoliščine, vendar jim je po presoji pritožbenega sodišča pripisalo preveliko težo. Tožnik, star 49 let, je bil pri toženki zaposlen dvanajst let, vendar le za polovični delovni čas. Hkrati je že 10. 3. 2025, torej neposredno po prenehanju delovnega razmerja pri toženki, sklenil novo zaposlitev, zaradi česar ni utrpel daljšega obdobja brezposelnosti. Za čas od nezakonitega prenehanja do sodne razveze je uveljavljal pravice za obdobje devetih dni. Ob upoštevanju navedenega ter primerljivih primerov iz sodne prakse pritožbeno sodišče ocenjuje, da denarno povračilo v višini devetih plač presega okvir pravične denarne satisfakcije iz 118. člena ZDR-1. Po presoji pritožbenega sodišča predstavlja ustrezno denarno povračilo znesek šestih povprečnih mesečnih plač tožnika. Zato je bilo treba sodbo v tem delu spremeniti tako, da se prisojeno denarno povračilo zniža s 65.833,74 EUR bruto na znesek šestih povprečnih mesečnih bruto plač tožnika (43.889,16 EUR), v preostalem delu pa se tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrne. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v drugi alineji III. točke izreka spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločitve.

17.Ker v preostalem delu niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo v ostalem zavrniti in v nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18.Ob upoštevanju delnega uspeha toženke s pritožbo ter dejstva, da odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k presoji, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (drugi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).