Jedro

Čast in dobro ime ter svoboda izražanja sta ustavno zagotovljeni in varovani pravici, kot ima revizija nedvomno prav. Vendar je vsaka pravica omejena s pravico druge osebe, kar pomeni, da je absolutna, dokler se ne sreča z določeno pravico druge osebe. Ob koliziji (trčenju) dveh enakovrednih pravic pa velja, da je treba tehtati, kje je tista meja, ko uveljavljanje pravice ene osebe nedopustno omejuje pravico druge osebe ali posega vanjo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi prizadete časti in dobrega imena in prvotoženi stranki naložilo plačilo 1,300.000 SIT z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek zoper njo pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo prvotožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je prvotoženec vložil pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Revizija trdi, da so v sodbi sodišča prve stopnje izostali razlogi o obstoju vseh elementov odškodninske odgovornosti, sodba sodišča druge stopnje pa skuša to odpraviti. Vztraja pri ugovoru, da ravnanje toženca ni bilo protipravno. Gre za roman, v katerem nastopajo izmišljene osebe. Iz sodbe prve stopnje ni mogoče razbrati, ali šteje sodišče zgodbo romana za izmišljeno ali ne, sodišče druge stopnje pa na ponovljene pritožbene trditve sploh ne odgovori. Opustitev odgovora predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Revizija naprej trdi, da dobrega imena in časti izmišljene osebe ni mogoče prizadeti, tožnik pa se v liku izmišljenega policista P. ni mogel prepoznati, ker ta ni resničen. Toženec ni ravnal z namenom zaničevanja, s tem pa je izključena protipravnost njegovega ravnanja. Naprej revizija obširno razlaga, da sta pravica do časti in dobrega imena in pravica do svobode izražanja ustavno varovani pravici. Trdi, da je treba pri presoji obstoja napada na čast in dobro ime izhajati iz definicije tovrstnega kaznivega dejanja in da je civilno sodišče vezano na zakonsko določene znake tega kaznivega dejanja. Toženčevo ravnanje ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja, preneseno na civilno področje pa to pomeni, da je dokazal, da ni kriv. Revizija razlaga, da tožnik ni dokazal vzročne zveze med zatrjevanim škodnim ravnanjem (ki to ni bilo) in škodo. Sodišču očita, da ni ničesar povedalo o jakosti in trajanju tožnikovih duševnih bolečin in sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih, kar ponovno predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ni jasno, ali je sodišče dosodilo odškodnino za prestane ali tudi za bodoče duševne bolečine. Prav tako je sodišče prezrlo tožnikovo prejšnje bolezensko stanje, dosojena odškodnina pa je v primerjavi s sodno prakso previsoka.

V postopku, ki je bil opravljen po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP), tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Pri presoji utemeljenosti revizijskih očitkov sodišče izhaja iz dejanskih ugotovitev postopka in je nanje vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), saj je v reviziji prepovedano uveljavljati zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Revizija pa pod krinko uveljavljanja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka želi doseči prav to. Pravilno sicer navaja vse elemente odškodninske odgovornosti, vendar prezre, da so bili ti v izpodbijani sodbi ugotovljeni. Predmet izpodbijanja v revizijskem postopku je pravnomočna sodba sodišča druge stopnje, bistvene kršitve pravdnega postopka se lahko zato nanašajo le nanjo. Odveč in zgrešen je zato očitek, da sodišče druge stopnje želi odpraviti pomanjkljivo ugotovljene elemente odškodninske odgovornosti. Istočasno revizija namreč s tem pove (argument nasprotnega razlogovanja), da izpodbijana sodba vsebuje vse elemente, ki jih terjata 154. in 158. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Revizijsko sodišče pa še dodaja, da je pritožbeno sodišče sprejelo v celoti ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje in ga v izogib ponavljanju ni zapisalo dobesedno tako, kot je to v sodbi sodišča prve stopnje.