Jedro

Pravdni stranki sta sklenili pogodbo za nakup avtomobila in ta pogodba glede na predmet nakupa ni takšna, da bi bil prav čas dobave predmeta bistvena sestavina pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pridejo v poštev določila

126.čl. ZOR. Če hoče upnik razdreti pogodbo, mora pustiti dolžniku primeren dodatni rok za izpolnitev in če dolžnik ne izpolni obveznosti v dodatnem roku, nastanejo enake posledice kot takrat, ko je rok bistvena sestavina pogodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i v 1. in 3.točki izreka in zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženca nerazdelno dolžna plačati tožeči stranki znesek

70.954,47 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.11.1999 dalje (1. točka izreka), zavrnilo višji tožbeni zahtevek (2. točka izreka) in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožencema v višini 130.749,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje (3. točka izreka).

Ugotovilo je, da sta pravdni stranki 24.06.1999 sklenili prodajno pogodbo za osebni avtomobil znamke B. Z dopisom z dne 26.07.1999 je prvi toženec sporočil tožeči stranki, da prekinja sporazum za dobavo osebnega avtomobila zaradi nespoštovanja ustno dogovorjenega deset do štirinajstdnevnega dobavnega roka. Sodišče je ugotovilo, da dobavni rok ni bil dogovorjen kot bistvena sestavina pogodbe in da sta toženca samovoljno odstopila od pogodbe oziroma odstopa nista izvedla skladno z zakonskimi določili, zato sta tožeči stranki dolžna povrniti škodo, ki ji je zaradi takšnega odstopa nastala, in sicer v višini obresti od zneska 2.351.055,00 SIT (dogovorjena cena vozila

4.300.177,00 SIT minus vnaprej plačani znesek 1.949.122,00 SIT) za čas od 02.10.1999 do prejema kupnine od prodaje avtomobila drugemu kupcu oziroma do 25.11.1999. Proti sodbi se pritožujeta toženca v delu, kolikor je tožbenemu zahtevku ugodeno in proti sklepu o stroških iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagata spremembo tožbe tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in nato vrnitev zadeve v novo odločanje. V pritožbi navajata, da sodišče utemeljuje svojo odločitev na smiselni uporabi 5. odst. 132. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Ugotavlja, da v obravnavanem primeru ne gre za vračilo denarja, gre za škodo, ki je nastala zato, ker je morala tožeča stranka kljub razdrtju pogodbe s strani tožencev dobavitelju plačati kupnino za avtomobil v določenem denarnem znesku. Taka pravna podlaga je zgrešena. Sodišče bi dejansko moralo zahtevek tožeče stranke obravnavati po določilih ZOR-a, ki se nanašajo na premoženjsko škodo.

Tožeča stranka uveljavlja škodo v višini zakonskih zamudnih obresti, vendar je treba škodo dokazati. Škoda je namreč zmanjšanje nekega premoženja in preprečitev njegovega povečanja. Nobene teh bistvenih okoliščin tožeča stranka niti ne zatrjuje niti jih ni dokazala. Za ugotavljanje zatrjevane škode in njene višine tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza in tudi ni podala ustreznih navedb. Iz dokazov v spisu ni razvidno, kdaj je bil avtomobil, ki naj bi bil dobavljen za toženca, naročen, kdaj je bil plačan, kdaj je bil prodan in ali je bila tožeča stranka zaradi ravnanja tožencev kaj prikrajšana. Sodba tudi nima razlogov, zakaj gre tožniku škoda prav v višini zakonskih zamudnih obresti. Obresti so cena za uporabo denarja, zamudne obresti pa so obresti, ki se plačajo v primeru zamujene denarne izpolnitve. Toženca nista bila v nobeni denarni zamudi in nista uporabljala tujega denarja v višini 2.351.055,00 SIT, na drugi strani pa tožnik tudi ni dokazal, da bi moral komurkoli plačati zakonske zamudne obresti od tega zneska, da bi jih lahko nato prevalil na toženo stranko kot škodo. Podrejeno pritožnika še navajata, da se ob določitvi višine škode sodišče tudi ni opredelilo do plačila avansa v višini 100.000,00 SIT dne 29.06.1999 oziroma je očitno štelo ta znesek kot dano aro, saj tega zneska ni upoštevalo kot plačilo tožencev tožeči stranki.

Sodišče namreč ugotavlja, da sta toženca vnaprej plačala le znesek 1.949.122,00 SIT, ni pa upoštevalo dogovorjenega avansa, ki je zapisan na specifikaciji naročila z dne

24.06.1999. Ta znesek je na specifikaciji opredeljen kot avans. Tako sta izpovedala tudi toženca, le tožnik trdi, da naj bi šlo za aro. Vsekakor je bil med strankama dogovorjen avans in tudi, če bi tožniku šla škoda v višini zakonskih zamudnih obresti, bi pri obračunu te škode sodišče moralo upoštevati tudi znesek plačila avansa v višini 100.000,00 SIT. V zvezi z odgovornostjo za škodo sodišče sicer pravilno ugotavlja, da mora oškodovanec storiti vse, da škode ne bi bilo, oziroma, da bi bila čim manjša. Sodišče se je zadovoljilo s podatkom o prodaji spornega vozila drugemu kupcu, ni pa ocenilo izpovedbe toženca, da tožnik sam ni ukrenil nič, da bi avtomobil prodal v normalnem času.

Avtomobila ni dekonzerviral in ga razstavil v prodajnem salonu. Na izpoved tožencev, da avto ni bil pravočasno razstavljen, tožnik ni imel pripomb. Vse to kaže, da ni ravnal s potrebno skrbnostjo pri prodaji tega vozila.

Sodišče tudi ni ocenjevalo podatkov iz računa T., d.o.o., z dne 03.08.1999. Iz računa izhaja, da je rok plačila 60 dni, kar pomeni, da je že sam dobavitelj v svoj plačilni rok vkalkuliral normalni čas za prodajo nabavljenega vozila.

Sodišče tudi ni ocenjevalo dejstev, da sta toženca pravočasno obvestila tožnika o prekinitvi sporazuma za dobavo osebnega avtomobila dne 26.07.1999, to je teden dni prej, preden je bil avtomobil dobavljen stranki. Torej je tožeča stranka imela dovolj možnosti, da stornira naročilo dobavitelju. Če bi tožnik ravnal s potrebno skrbnostjo, bi lahko vozilo prodal že najmanj do 02.10.1999. Ne glede na navedeno tožena stranka še vedno trdi, da je bil dobavni rok bistven. Toženec je povedal, da je bilo ob podpisu dogovora rečeno, da je tožnik v stanju zagotoviti vozilo v osmih dneh, najkasneje pa v 14-ih in dogovora o nakupu vozila ne bi sklenil, če rok dobave ne bi bil tako kratek. Toženka pa je izpovedala, da je tožniku povedala, da je bistveno, da se avto dobavi v roku. Teh izpovedi sodišče ni ocenjevalo in tudi ne dejstva, da sta toženca takoj plačala poleg zneska

100.000,00 SIT še znesek 1.949.122,00 SIT. Noben normalen kupec ne bi nakazal 2 mio SIT predplačila, če nima vsaj ustnega sporazuma, da se posel sklepa pod pogojem, da je vozilo v roku dobavljeno. Torej sodišče ni upoštevalo določila 8. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pa je to vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Tožena stranka meni, da je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, zagrešilo bistveno kršitev določb iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ter zagrešilo bistveno kršitev pravdnega postopka iz 1. odst. istega člena, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

Pritožba je utemeljena.

V pravdi je bilo med strankama sporno, ali je bil določen rok izpolnitve in ali je bil določen kot fiksni rok. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da sta se toženca z zakonitim zastopnikom tožeče stranke dogovarjala o roku dobave vozila in tudi, če jima je ta v resnici zagotovil, da bo avtomobil dobavil v roku 14 dni, toženca nista uspela dokazati, da je bil takšen rok dobave dogovorjen kot bistvena sestavina pogodbe. V dogovoru o nakupu vozila z dne 24.06.1999 ni govora o roku dobave vozila, tega pa tudi ni mogoče zanesljivo zaključiti iz izpovedi strank in prič, o čemer je sodišče prve stopnje naredilo pravilne zaključke, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša, in so glede tega trditve v pritožbi neutemeljene, saj tudi če bi bil za toženo stranko pomemben kratek rok dobave, to še ne pomeni, da kasnejša dobava zanjo ne bi imela nobenega pomena več. Pravdni stranki sta sklenili pogodbo za nakup avtomobila in ta pogodba glede na predmet nakupa ni takšna, da bi bil prav čas dobave predmeta bistvena sestavina pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pridejo v poštev določila 126. čl. ZOR, ki določa, da obdrži dolžnik v primeru, če izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bistvena sestavina pogodbe, pravico, da tudi po izteku roka izpolni svojo obveznost, upnik pa, da zahteva njeno izpolnitev. Če hoče upnik razdreti pogodbo, mora pustiti dolžniku primeren dodatni rok za izpolnitev in če dolžnik ne izpolni obveznosti v dodatnem roku, nastanejo enake posledice kot takrat, ko je rok bistvena sestavina pogodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženca nista razdrla pogodbe takoj po preteku 14 dni, vendar pa tožeči stranki nista sporočila, do kdaj sta pripravljena čakati na izpolnitev. Oprlo se je le na izpovedbo toženca, da se prej, preden je poslal pisni odstop, z zakonitim zastopnikom tožeče stranke ni pogovarjal o tem, da vozila ne želi več in da sta se o tem pogovarjala le kakšna dva dni pred pisnim odstopom. To ne daje podlage za zanesljivo ugotovitev, da toženca tožniku nista dala dodatnega roka za izpolnitev pogodbe, saj sodišče prve stopnje ni ocenilo navedb tožencev, da sta večkrat urgirala dobavo avtomobila, da so kljub povpraševanju pri drugih prodajalcih računali na tožnika in pri drugih prodajalcih spraševali za možnost, če bi se dalo preko tožnika kupiti vozilo kakšnega drugega prodajalca (toženec), da so avto želeli preko tožeče stranke vse do zadnjega dne, ko so nesli denar drugemu prodajalcu (toženka) in navedb tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 11.04.2002 v zadevi P 193/99, ki jo je vpogledalo in prebralo v dokazne namene. V tej vlogi tožena stranka namreč trdi, da se tožeča stranka ni držala sporazuma o roku dobave vozila, zato je kršila dogovor in je tožena stranka šele po mesecu čakanja in večkratnih telefonskih in osebnih urgencah odstopila od sporazuma in da sta toženca pri tožeči stranki povpraševala po naročenem vozilu in obenem tožnika seznanjala o možnosti dobave preko drugega prodajalca, kar bi kazalo na to, da je bil dan dodatni rok za izpolnitev pogodbe. Sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega stališča ni ugotovilo vseh za odločitev pravno pomembnih okoliščin, kar je narekovalo razveljavitev sodbe v ugodilnem delu (v 1. točki izreka) in posledično tudi v odločbi o stroških, ki jo tožena stranka prav tako izpodbija, saj je odločitev o stroških vezana na končni uspeh v sporu. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ugotovi, ali iz navedb tožene stranke v pripravljalni vlogi in zaslišanja tožencev ne izhaja, da je bil tožeči stranki dan dodatni rok za izpolnitev pogodbe, nato pa odloči o tožbenem zahtevku. Do pritožbenih navedb, ki niso bile pomembne za odločitev, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo (čl. 360 ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3.odst. 165.čl. ZPP.