Jedro

V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi računov, ki so jih izdale družbe, za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da so „neplačujoči gospodarski subjekti“ oziroma tudi t. i. „missing traderji“, glede spornih računov pa davčni organ ugotavlja, da navedene družbe storitev, zaračunanih po navedenih računih, niso opravile in da so bili navedeni računi izdani le z namenom pridobitve davčnih ugodnosti. Iz objektivnih okoliščin pa izhaja, da je tožnik s tem, ko je posloval z navedenimi družbami, vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu zato ne gre odbitek vstopnega DDV.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku za obdobje od 1. 11. 2005 do 31. 5. 2007 dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) od osnove 363.165,41 EUR po stopnji 20 % v znesku 72.633,08 EUR in pripadajoče obresti v višini 4.691,90 EUR v skupnem znesku 77.324,98 EUR, kar mora biti plačano v 30 dneh od vročitve odločbe, po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (I. točka izreka). Iz II. točke izreka izhaja, da je tožnik priglasil stroškovnik v zvezi s sestavo pripomb na zapisnik ter da stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ, iz III. točke izreka pa izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

Iz obrazložitve je razvidno, da je pri tožniku prvostopenjski organ opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV za obdobje od 1. 11. 2005 do 31. 5. 2007. O ugotovitvah je davčni organ sestavil zapisnik z dne 10. 3. 2008, na katerega je tožnik podal pripombe, na katere je prvostopenjski organ odgovoril v izpodbijani odločbi. Pri inšpiciranju obračunavanja in plačevanja DDV za obdobje od 1. 11. 2005 do 31. 5. 2007 se je davčni organ omejil na prejete račune podizvajalcev del: A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. Pri pregledu prejetih računov je bilo razvidno, da je tožnik v knjige prejetih računov evidentiral prejete račune s strani omenjenih družb ter na podlagi teh računov uveljavljal odbitek vstopnega DDV od „opravljenih storitev“ in sicer: montaža plinovoda v industrijski coni Rakek, pomoč pri izdelavi strojnih inštalacij na posameznih objektih: D., E.E., F.F., G. d.o.o., H. d.o.o., I., J.,... Od A. d.o.o. je tožnik v letu 2005 in 2006 evidentiral dva računa, od B. d.o.o. je v letu 2006 evidentiral dva računa, od C. d.o.o. pa je v letu 2006 evidentiral tri račune. Davčni organ je v zvezi z inšpiciranjem navedenih računov ugotovil, da je imel tožnik s podizvajalci sklenjene pogodbe, ki so tipske. V aneksih k podizvajalskim pogodbam so navedeni objekti, na katerih naj bi se podizvajalska dela opravljala. Na podlagi ugotovitev v inšpekcijskih nadzorih pri navedenih podizvajalcih davčni organ zaključuje, da le-ti storitev niso mogli opraviti, saj niso imeli niti zaposlenih delavcev niti materialnih pogojev za opravljanje tovrstnega dela.

Za A. d.o.o. je ugotovljeno, da gre za „univerzalno – vsestransko“ podjetje, ki opravlja različne dejavnosti, kljub temu, da je v osnovi registrirano za posredovanje pri prodaji živil, pijač in tobačnih izdelkov ter da svojo dejavnost opravlja po celi Sloveniji. Iz uradnih evidenc davčnega organa izhaja, da je navedena družba davčnemu organu oddala le davčne obračune, obrazce DDV – O za mesece: november in december 2005 in januar 2006. S strani davčnega organu ji je bila z odločbo odvzeta ID številka za namene DDV. Kupci so poravnavali svoje obveznosti do A. d.o.o. v rokih, določenih z valuto, vsi prilivi – plačila so se stekala na poslovni račun, iz katerega je direktor navedene družbe dvigoval gotovino ali pa preusmerjal sredstva na ostale banke. Iz pregleda vseh računov preko katerih posluje ta družba ni razvidno, da bi preko transakcijskih računov poravnavala obveznosti do svojih podizvajalcev.

Za B. d.o.o. je ugotovljeno, da je identificiran za DDV od 20. 6. 2005. Med drugim je ugotovljeno, da nima zaposlenih delavcev, da poslovna in druga dokumentacija za navedeno družbo ni dosegljiva, med postopkom ni bilo mogoče ugotoviti, če sploh in kje opravlja dejavnost. Za leto 2006 je družba oddala obračuna DDV na obrazcih DDV-O le za mesec januar in februar, za ostale mesece pa jih ni oddajala. Davčni organ ugotavlja nelogičnost oziroma nesorazmernost izkazanih podatkov pri poslovanju (prilivi in odlivi, gotovinski dvigi, izkazovanje višine DDV). Pri izdanih računih gre za fiktivne račune, saj dobavo blaga in storitev družba ni mogla opraviti (nima sedeža, nima zaposlenih....). Prav tako navedena družba izdanih računov za mesece od marca do decembra 2006 ni vključevala v svoje davčne evidence in s tem ni izkazovala obveznosti za plačilo DDV, pri tem pa je omogočila odbijanje vstopnega DDV pri tistih pravnih osebah, katerim je izstavila račune. Družba B. d.o.o. je bila odjavljena iz sistema DDV dne 26. 3. 2007. Za C. d.o.o. je ugotovljeno, da je bila ustanovljena 31. 5. 2006. Navedena družba davčnemu organu ne predlaga obrazcev DDV-O, na sedežu družbe je le poštni nabiralnik (gre za vrstno hišo v naselju Tomačevo). Za opravljanje dejavnosti družba nima zaposlenih delavcev. Po podatkih iz transakcijskega računa so razvidna plačila za opravljene storitve (navidezne posle). Promet v breme računa – gotovinski dvigi so bili izvršeni dnevno po prilivu na računu, kar kaže na to, da je bila družba izključno ustanovljena za izvajanje sumljivih transakcij. Družba C. d.o.o. je bila odjavljena iz sistema DDV 10. 7. 2007. Davčni organ zato zaključuje, da gre pri poslovanju omenjenih treh družb za navidezno opravljanje dejavnosti, katerega izključni namen je bila izvedba utaje DDV po principu odbitka vstopnega DDV, ki je bil na izdanih računih zaračunan, vendar ne plačan s strani t. i. neplačujočih gospodarskih subjektov. Gre za tako imenovane „missing trader“ družbe oziroma „neplačujoče gospodarske subjekte“ kakor takšne družbe imenuje Uredba Komisije (ES) št. 1925/2004. Davčni organ se sklicuje na objektivne okoliščine oziroma indikatorje, ki dokazujejo in na katere davčni organ opira svojo odločitev, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da gre pri poslih z navedenimi družbami za sum goljufivega delovanja. Iz določb 76. člena in 77. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2) izhaja, da mora davčni zavezanec za svoje trditve imeti dokaze – praviloma pisno dokumentacijo, ta pa je v primeru sodelovanja z omenjenimi družbami pomanjkljiva. Davčni organ se sklicuje na 1. odstavek 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 25/05-UPB3 in Uradni list RS, št. 21/06-UPB4, v nadaljevanju ZDDV), ki določa pravico do odbitka vstopnega DDV. Iz naslova neverodostojnih (fiktivnih) računov pa ne nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Zato tožnik na podlagi računov od družb A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. nima pravice do uveljavitve odbitka vstopnega DDV. Davčni organ se sklicuje tudi na Šesto direktivo Sveta z dne 17. 5. 1977 – 77/388/EGS (v nadaljevanju Šesta direktiva)(1), ki ureja pravico do odbitka, ter na sodbo Sodišča Evropskih skupnosti, št. C-439/04 in C 440/04 (združeni zadevi) z dne 6. 7. 2006, ki je odločilo, da v primeru, če davčna uprava ugotovi, da je bila pravica do odbitka izvedena z goljufijo, je pooblaščena, da z učinkom za nazaj zahteva vračilo odbitih zneskov in je naloga nacionalnega sodišča, da zavrne pravico do odbitka, če se ugotovi glede na objektivne elemente, da se je pravica uveljavljala z goljufijo. V obravnavani zadevi so sporni računi navidezne oziroma fiktivne listine, saj storitve niso bile opravljene s strani izdajateljev računov A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o., tožnik pa nasprotnega ni uspel dokazati. Davčni organ tožnikove pripombe zavrača in zaključuje, da tožnik nima pravice do odbitka po spornih računih in je dolžan plačati DDV v skupnem znesku 72.633,08 EUR in obresti v višini 4.691,90 EUR.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in se na njegove ugotovitve v celoti sklicuje v skladu z 2. odstavkom 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUP). Strinja se z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da je bil tožnik pri sklepanju poslov z družbami A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. premalo skrben. Tožnik ni dokazal z verodostojnimi (listinskimi) dokazi, da so bile transakcije, tako kot so navedene na spornih računih, tudi v resnici izvršene (opravljene). Glede na sam način izvedbe poslov, ki je podrobno opisan, pa tudi ni mogoče verjeti, da ne bi vedel ali vsaj mogel vedeti, da vstopa v poslovno razmerje s subjekti, ki utegnejo tudi utajevati davke.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo v tožbi izpodbija iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik navaja, da je ves čas postopka dokazoval, da v postopkih DIN družb, ki so izdale sporne račune, ni sodeloval, zato se do ugotovitev iz teh postopkov ne more posebej opredeljevati. Opozoril je, da opisano postopanje davčnega organa, ko v postopku uporabi izsledke že opravljenih DIN, pri tem pa tožnika s slednjimi ne seznani in mu ne omogoči, da se o slednjih izjasni, predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka, to je kršitev načela zaslišanja stranke, s tem pa tudi kršitev 22. člena Ustave RS. Tožnik je večkrat poudaril, da je zanj dejstvo, da gre pri navedenih družbah za neplačujoče gospodarske subjekte, veliko presenečenje. Pri poslovanju z navedenimi družbami je ravnal kot dober strokovnjak, preveril je, ali so družbe vpisane v sodni register in ali so zavezanci za DDV. Pri svojem poslovanju je ravnal v dobri veri, saj mu dejstvo, da gre za t. i. missing traderje, ni bilo znano. Tožnik je v celoti posloval z verodostojno dokumentacijo. Vse storitve, ki so bile tožniku zaračunane, so bile zanj tudi dejansko opravljene. Če storitev ne bi bila opravljena, potem je tožnik ne bi plačal in bi prejeti račun zavrnil. Da pa so storitve dejansko bile opravljene, je mogoče preveriti tudi na objektih, na katerih so se opravljale. Tožniku ni jasno, zakaj davčni organ ni opravil ogleda, da bi se lahko prepričal, da so storitve po računih, ki so predmet inšpekcijskega pregleda, dejansko bile opravljene. Nikjer ni določena obveznost gospodarskih subjektov, da bi za vse poslovne partnerje morali preverjati njihovo boniteto.

Tožnik je večkrat poudaril, da v obravnavanem primeru ni šlo za navidezne posle. Glede na določilo 50. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07, OZ) navideznosti pogodbe ni mogoče uveljavljati proti tretji pošteni osebi. Davčni organ ni izvajal ugotovitvenega postopka v smeri kaj naj bi t.i. fiktivni posli prikrivali, torej vsebine prikritega pravnega posla, kar bi glede na določilo 3. odstavka 74. člena ZDavP-2 bil dolžan storiti. Prvostopenjski organ v tretjem odstavku 20. strani izpodbijane odločbe navaja račune družbe K. d.o.o., ki sploh nikoli niso bili predmet postopka in tožnik še vedno ne ve, za katere račune gre. Glede na dejstvo, da zakonodajalec tožniku kot davčnemu zavezancu ni naložil preverbe, ali izstavljalec računa po izstavljenem računu odvede in plača obračunani DDV proračunu RS, je jasno, da pravna podlaga za prevalitev davčnega bremena na tožnika ne obstoji. Tožnik ni imel prav nobenega razloga, da bi dvomil v pravilnost poslovanja družb, ki so izstavile predmetne račune. Tožnik se sklicuje na načelo materialne resnice v davčnih zadevah, po katerem bi davčni organ bil dolžan ugotoviti vsa dejstva v predmetni zadevi. Davčni organ prihaja sam s seboj v nasprotje, ko po eni strani trdi, da storitve nikoli niso bile opravljene in so bili izstavljeni računi fiktivni, po drugi strani pa priznava, da so bile storitve opravljene, le da ni jasno, kdo jih je opravil. Prvostopenjski organ je pri vodenju predmetnega postopka zagrešil tudi vrsto kršitev pravil postopka. Tožnik je večkrat pojasnil, da je edina obveznost, ki jo ima v zvezi s svojimi podizvajalci, ki mu izdajajo račune z obračunanim DDV, da ugotovi, ali so vpisani v register davčnih zavezancev za DDV in ali vsebujejo računi, ki jih ti dobavitelji izdajajo, vse predpisane podatke v skladu z določili 34. člena ZDDV. Zato je nerazumljivo sklicevanje davčnega organa, da bi tožnik moral opraviti poizvedbe o sedežih družb itd. Tožnik se sklicuje še na načelo nevtralnosti, ki se izraža v uveljavljanju pravice do odbitka vstopnega DDV. Tožnik predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločitev (odločbo prvostopenjskega organa in odločbo drugostopenjskega organa) odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločitvijo drugostopenjskega organa, pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa sodišče dodaja: V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi računov, ki so jih izdale družbe A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o., za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da so „neplačujoči gospodarski subjekti“ oziroma tudi t. i. „missing traderji“, glede spornih računov pa davčni organ ugotavlja, da navedene družbe storitev, zaračunanih po navedenih računih, niso opravile in da so bili navedeni računi izdani le z namenom pridobitve davčnih ugodnosti.

Iz objektivnih okoliščin, ki jih navajata oba organa in s katerimi se strinja tudi sodišče, izhaja, da je tožnik s tem, ko je posloval z navedenimi družbami, vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu zato ne gre odbitek vstopnega DDV. Tako stališče je skladno s prakso Sodišča EU v primeru Halifax Plc. (št. C 255/02), sodba v združenih zadevah št. C 439/04 in C 440/04 (Axel Kittel). Iz navedenih sodb je namreč razvidno, da nedvomno ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV v primeru, ko gre za zlorabo pravic in za transakcije, katerih edini cilj je pridobitev davčne ugodnosti, če je mogoče očitati subjektivni element. Tudi po mnenju sodišča gre tožniku utemeljeno očitek, da je vedel oz. da bi moral vedeti, da gre za transakcije, ki pomenijo goljufijo DDV. V izpodbijani odločbi je namreč pojasnjena vrsta objektivnih dejavnikov. Tožnik v Poslovnem registru Slovenije podatkov o navedenih družbah ni preverjal. Prav tako ni preverjal njihovih referenc. Tožnik le navaja, da so bile storitve opravljene, sicer jih ne bi plačal. Pred sklenitvijo posla bi moral ravnati z določeno skrbnostjo. Po navedbi tožnika so bile pogodbe z vsemi tremi družbami sklenjene na njegovem sedežu z zakonitimi zastopniki navedenih družb, pozneje pa z njimi ni imel več stikov in so pri izvajanju konkretnih poslov bile kontaktne osebe povsem druge osebe. Navedene družbe naj bi izvajanje del predale podizvajalcem, vendar tožnik ni preverjal kdo je dejansko opravljal dela zanj. Tudi zneski zaračunanih storitev niso zanemarljivi (po vseh računih skupaj 363.165,41 EUR oz. 87.028.960,00 SIT). Zato so neutemeljene tožnikove navedbe, da ni pomembno, kdo naj bi delo v resnici opravil, ampak le, da je bilo delo opravljeno.

Na podlagi vsega navedenega je tako v konkretnem primeru mogoče zaključiti, da imajo sporne transakcije za cilj pridobiti davčno ugodnost, tožnik pa dobrovernosti, na katero se sklicuje, ni izkazal. Tožnik v svoji poslovni dokumentaciji ni predložil verodostojnih dokazil, s katerimi bi moral dokazati, da so njemu zaračunane storitve zanj tudi zares opravili navedeni neplačujoči gospodarski subjekti ali missing traderji, kot jih opredeljuje Uredba Komisije (ES) št. 1295/2004, ki na računih izkazanega in dolgovanega DDV niso plačali.

Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV (1. odstavek 40. člena ZDDV). Enako določbo ima 62. člen Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDDV-1). Odbitek vstopnega DDV je torej pravica, ki gre davčnemu zavezancu ob izpolnjevanju določenih pogojev.

Razlogi za navedeno odločitev po mnenju sodišča niso zgolj v dejstvu, da je tožnik sodeloval z navedenimi družbami, ampak v okoliščini, da ni izkazal, da so navedene družbe zaračunane storitve zanj tudi resnično opravile, saj tožnik ni preložil verodostojnih dokumentov, ki bi to izkazovali. Listine, ki jih je tožnik predložil (računi, podizvajalske pogodbe z aneksi, dopisi o določitvi cene, primopredajni zapisnik) navedenega ne izkazujejo. Tožnik pa je tisti, ki mora izkazati, da so bile storitve njemu opravljene s strani podizvajalca, ki mu je izdal račun, saj tožnik na podlagi navedenega računa uveljavlja davčne ugodnosti. Dokazno breme trditev v davčnem postopku je na strani davčnega zavezanca (1. odstavek 95. člena Zakona o davčnem postopku, Uradni list RS št. 25/05-UPB1, v nadaljevanju ZDavP-1, oziroma 1. odstavek 76. člena ZDavP-2). Ker je davčni organ podvomil v to, da v postopku predložene listine odražajo resnično dejansko stanje oziroma resnično vsebino poslovnih dogodkov, bi tožnik moral za svoje trditve, da listine odražajo resnično dejansko stanje, predložiti dokaze (enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi št. X Ips 804/2005 z dne 10. 12. 2009), česar pa tožnik ni storil. Ne zadošča ugotovitev, da so bile storitve opravljene, pač pa je treba dokazati, da so storitve oziroma dobave opravili izdajatelji računov. Tega pa tožnik ni uspel izkazati. Ni vseeno kdo dejansko tožniku opravi določeno storitev oz. dobavi blago. Tožnikov dejanski podizvajalec bi bila lahko npr. tudi oseba, ki ni davčni zavezanec za DDV. Iz računov oz. njihovih prilog kot verodostojnih listin, bi moralo biti jasno in nedvoumno razvidno, da so tožniku prav družbe B. d.o.o., A. d.o.o. in C. d.o.o. opravile storitve. Tega pa tožnik v postopku ni uspel izkazati. Zaradi povedanega je neutemeljeno tožnikovo sklicevanje, da bi davčni organ moral opraviti ogled objektov, na katerih so bila opravljene zaračunane storitve.

V postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, je tožnik sodeloval, bil je seznanjen z vsemi ugotovitvami in je imel možnost dajati izjave in pripombe na ugotovitve prvostopenjskega organa ter dostaviti vso dokumentacijo, s katero je razpolagal, in ki se je nanašala na zaračunane storitve. Tožnik v svoji dokumentaciji drugega kot ugotavlja prvostopenjski organ ni izkazal, predvsem pa ni dokazal, da bi navedene storitve, od katerih je odbijal vstopni DDV, opravili izdajatelji računov ali njihovi podizvajalci. Tožnik uveljavlja davčne ugodnosti iz tega naslova, zato je navedena okoliščina pomembna, saj je treba dokazati, da so bile zanj opravljene storitve s strani izdajateljev računov (40. člen ZDDV oz. 63. člen in 67. člen ZDDV-1), navedenega pa tožnik ni izkazal. Dolžnost davčnih zavezancev je, da v času nastanka poslovnega dogodka poskrbijo za to, da ob tem nastanejo tudi pisni dokazi o dejanski izvedbi posla in te skrbno hranijo, v skladu z določili pozitivne zakonodaje, ter v primeru potrebe (npr. davčnega nadzora) s temi listinami verodostojno izkažejo resničnost opravljenega prometa. Sodišče se strinja z zaključkom prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da tožnik ni predložil verodostojnih listin, iz katerih bi izhajajo, da so sporne storitve opravili izdajatelji računov oziroma njihovi podizvajalci.

Račun je v sistemu DDV res tista listina, na podlagi katere je praviloma dopustno pristopiti k uveljavljanju pravice do vstopnega DDV, vendar pa je za dejansko pridobitev te pravice pomembna tudi sama oprava storitve. Zgolj račun in njegovo plačilo še ne izkazujeta tudi resničnost dobave oz. opravljene storitve. Takšno stališče izhaja tudi iz prakse SEU (C-342/87) v zadevi Genius Holding BV, da mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oz. da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Zgolj zato, ker je DDV na računu naveden, ne da bi bila zaračunana resnična transakcija, pomeni, da DDV ni resnično dolg do države oz. da ne nastane pravica do odbitka vstopnega DDV, tako kot v obravnavanem primeru.

Ob okoliščinah, ki so pojasnjene in izhajajo iz davčnega inšpekcijskega nadzora, po drugi strani pri omenjenih družbah, ki so izdale sporne račune, ni bilo nobenih realnih pogojev, da storitve opravijo, zato gre tudi po mnenju sodišča za navidezne in fiktivne račune, iz katerih tožnik pravice do vstopnega DDV ne more uveljavljati. Okoliščine so v obravnavani zadevi v zadostni meri razjasnjene. Tožnik v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev glede na ugotovljeno dejansko stanje. Šesto direktivo je treba razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni davek, kadar transakcije, na katerih temelji ta pravica, pomenijo zlorabo. Enako tudi praksa VS RS (zadeva opr. št. X Ips 194/2010 z dne 19. 5. 2011, zadeva opr. št. X Ips 347/2010 z dne 14. 4. 2011). Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, da gre za kršitev načela nevtralnosti.

Sodišče zavrača tudi tožnikovo sklicevanje, da v postopkih DIN družb, ki so izdale sporne račune, ni sodeloval, zaradi česar naj bi prvostopenjski organ bistveno kršil pravila upravnega postopka in kršil tudi Ustavo RS. Tožnik je bil o ugotovitvah davčnega organa v zvezi z omenjenimi družbami seznanjen (zapisnik davčnega organa z dne 10. 3. 2008) in je na navedeni zapisnik podal tudi pripombe. Poleg tega tožnik ne nasprotuje ugotovitvam davčnega organa v zvezi z navedenimi družbami, pač pa nasprotuje zaključku davčnega organa, ki mu očita vedenje, da je sodeloval pri davčni utaji.

Glede tožnikovih navedb, da iz izpodbijane odločbe (20. stran) izhaja, da se prvostopenjski organ sklicuje na račune družbe K. d.o.o., pa sodišče ugotavlja, da gre za očitno pisno pomoto prvostopenjskega organa, ki ne vpliva na samo odločitev.

Po presoji sodišča je davčni organ v obravnavanem primeru odločil pravilno, ko tožniku ni priznal odbitka vstopnega DDV, saj za to niso izpolnjeni pogoji iz 40. člena ZDDV in 62. člena ter 63. člena ZDDV-1. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (1. odstavek 59. člena ZUS-1). Tožnik sicer trdi, da je v zadevi sporno dejansko stanje, pri čemer pa niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1. Op. št. (1) : Navedeno direktivo je nadomestila Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, UL L št. 347 z dne 11. 12. 2006