Jedro

Glede na vsa dejstva in okoliščine skupaj (predvsem glede na slab medsebojni odnos med tožnikom in direktorico toženke, že podano in preklicano odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, polno zaposlenost tožnika pred odpovedjo, nedokazanost s strani toženke zatrjevane prerazporeditve nalog na druga delovna mesta), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bilo prenehanje potrebe po tožnikovem delu, pač pa njegova izključitev iz drugih (subjektivnih) razlogov. Poslovni (organizacijski) razlog je tako le navidezen in predstavlja zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka dne 29. 1. 2020 podala tožniku, nezakonita (I. točka izreka) in da delovno razmerje tožnika pri toženki ni prenehalo in še traja (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z delovno dobo, mu obračunati bruto nadomestilo plače in izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek III. točke izreka). V delu, v katerem je tožnik zahteval priznanje pravic iz delovnega razmerja in nadomestilo plače od 30. 1. 2020 do prenehanja delovnega razmerja ter plačilo dodatkov k plači, je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek III. točke izreka). Tožbo je zavrglo v delu, v katerem je tožnik zahteval odvod davkov in prispevkov (IV. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi šikaniranja v znesku 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (VI. točka izreka).

2. Zoper odločitev v I. in II. točki ter prvem odstavku III. točke izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženka ukinila delovno mesto hišnik IV, ki ga je zasedal tožnik, kar predstavlja poslovni razlog. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da potreba po tožnikovem delu ni prenehala, ker toženka del ni prenesla na A. A., kot je trdila v odpovedi. Ob tem pa sodišče prve stopnje prezre, da je toženka del nalog prenesla na A. A., del nalog pa je prevzela delavka B. B. Sodišču prve stopnje očita, da je pričanje A. A. vzelo iz konteksta, in trdi, da je njegova izpoved nejasna. Slednji je izpovedal, kaj trenutno dela in ne, kaj je delal dve leti nazaj. O tem ni bil niti vprašan. V zvezi z delavcem C. C., ki naj bi bil glede na izpoved priče A. A. zaposlen kako leto nazaj in ki tudi kosi travo, pa navaja, da je C. C. zaposlen na delovnem mestu Koordinator in organizator kulturnega programa, kar pomeni, da ni hišnik in ne opravlja hišniških del. Nadalje navaja, da je direktorica toženke res potrdila, da s tožnikom nimata najboljšega odnosa, kar pa izvira iz obdobja pred letom 2018, iz katerega izhajajo tudi sms-i, ki jih povzema izpodbijana sodba. Ravnanja izvršena do 13. 8. 2018 so bila predmet sodne poravnave, zato jih sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je toženka podala tožniku dne 29. 1. 2020. Po prvi alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) je poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če pride do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Po drugem odstavku 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

6. Toženka je odpoved utemeljevala z organizacijskim razlogom, in sicer ukinitvijo delovnega mesta Hišnik IV, ki ga je na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi zasedal tožnik, in razporeditvijo del in nalog tega delovnega mesta na delovni mesti Vzdrževalec V in Pomožni delavec I. Ukinitev delovnega mesta lahko predstavlja utemeljen organizacijski poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar pa tak razlog ne sme biti fiktiven oziroma ne sme prikrivati nekega drugega razloga. Poslovni razlog lahko predstavlja le objektivni razlog na strani delodajalca, ki ni povezan s konkretnim delavcem. Sodišče mora preveriti, ali s formalno sicer izkazanim poslovnim razlogom ni prišlo do zlorabe tega instituta.

7. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da potreba po tožnikovem delu, kljub nesporni ukinitvi delovnega mesta hišnik IV, dejansko ni prenehala, da je odpovedni razlog zgolj navidezen in da izpodbijana odpoved dejansko prikriva drug razlog, ki je osebne narave. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je bila odpoved tožniku podana zaradi slabega odnosa z direktorico toženke. Nenazadnje je o takšnem odnosu izpovedovala tudi direktorica toženke. Slab medsebojni odnos med tožnikom in direktorico toženke pa potrjujejo tudi sms sporočila v spisu, ki jih je direktorica toženke poslala tožniku in so povzeta v 35. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri tem ni odločilno, da so bila ta sms sporočila poslana v letu 2018, kar poudarja pritožba, saj izvedeni dokazi ne kažejo na to, da bi se njun odnos kasneje izboljšal. Tega nenazadnje ne zatrjuje niti toženka. Poleg tega je toženka tožniku odpoved iz enakega poslovnega razloga (ukinitve delovnega mesta hišnik IV) podala že 13. 7. 2018 (a je nato dne 13. 8. 2018 v zvezi z njo s tožnikom sklenila poravnavo, v kateri je navedeno, da ne obstoji utemeljen poslovni razlog in da se podana odpoved prekliče), pri čemer se razlog za novo (v tem postopku presojano) odpoved glede na izpoved direktorice toženke od takrat ni spremenil. 8. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati omenjenih sms sporočil, ki jih je direktorica toženke poslala tožniku, ker naj bi bila ta predmet že omenjene poravnave med strankama. Predmet navedene poravnave je preklic odpovedi pogodbe o zaposlitvi toženke tožniku z dne 13. 7. 2018. Omenjena sporočila v poravnavi sploh niso omenjena. Res pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja (zoper ta del sodbe ni bila vložena pritožba), ki je temeljil tudi na teh sporočilih, ker je štelo, da se je tožnik s podpisom te poravnave odpovedal zahtevkom oziroma terjatvam zoper toženko, ki so nastale do dne 13. 8. 2018. Kot rečeno, ta del sodbe ni pod pritožbo in tudi sicer ne nasprotuje obrazložitvi sodišča prve stopnje, da omenjena sms sporočila kažejo na slab medsebojni odnos tožnika in direktorice toženke. Tudi če se je tožnik s poravnavo odpovedal odškodninskemu zahtevku zoper toženko zaradi trpinčenja, to še ne pomeni, da sodišče prve stopnje teh sms sporočil ni smelo presojati v okviru navedb o navideznem odpovednem razlogu izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

9. Kot rečeno, je toženka zatrjevala, da je dela in naloge delovnega mesta Hišnik IV, ki ga je na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi zasedal tožnik, razporedila na delovni mesti Vzdrževalec V in Pomožni delavec I. Vendar pa tega, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni dokazala. Priča A. A., ki je zaposlen na delovnem mestu Pomožni delavec I in naj bi glede na toženkine trditve prevzel del tožnikovih nalog, tega v svoji izpovedbi ni potrdil. Ne drži pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje izpoved te priče vzelo iz konteksta ter da naj bi bila izpoved nejasna. Prav tako ne drži, da priča ni bila vprašana o prevzemu nalog v času po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Priča je namreč izrecno zanikala, da bi po odhodu tožnika prevzela tožnikove naloge. Res je priča izpovedala, da kosi travo, a je hkrati izpovedala tudi, da je to počela že prej, skupaj s tožnikom, sedaj pa priči pri tem pomaga gospod C. C., ki ga je toženka zaposlila že po tem, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje, in ki opravlja tudi druga hišniška opravila kot so popravila fasad in beljenje sob.

10. Pritožbene navedbe, da je pri toženki zaposlen le en delavec po imenu C. C., in sicer na delovnem mestu Koordinator in organizator kulturnega programa, kar pomeni, da ni hišnik, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Toženka bi namreč te trditve lahko podala že po izpovedbi priče A. A., ki je izpostavil delavca po imenu C. C. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče dodaja, da te pritožbene navedbe tudi sicer ne bi spremenile pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala svojih trditev, da je naloge ukinjenega delovnega mesta, ki ga je zasedal tožnik, prenesla na A. A. Poleg tega tudi samo dejstvo zaposlitve novega delavca na drugem delovnem mestu kot je bilo tožnikovo še ne pomeni, da ta delavec dejansko ne opravlja del in nalog, ki jih je pred odpovedjo opravljal tožnik.

11. Sodišče prve stopnje ni verjelo izpovedbi direktorice toženke o spremembi organizacije dela in je zaključilo, da potreba po tožnikovem delu ni prenehala, tudi iz naslednjih razlogov, ki jih pritožba ne izpodbija. Ugotovilo je, da se D. D., zaposlena na delovnem mestu glavni vzdrževalec V – vodja oddelka, v tožnikovo delo ni vključevala in da je že v času tožnikove zaposlitve opravljala naloge, po katerih naj bi se glede na izpoved direktorice toženke pojavila potreba šele ob nastanku okoliščin, ki naj bi utemeljevale odpoved pogodbe tožniku; ter da so občinske službe le dopolnjevale tožnikovo delo in ga niso prevzemale (teh razlogov toženka v odpovedi tudi ni navajala). Tožnik je do prenehanja delovnega razmerja še vedno opravljal vsa dela iz opisa del in nalog, narava njegovega dela se ni spremenila niti po prvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz leta 2018. 12. Glede na vsa navedena dejstva in okoliščine skupaj (torej predvsem glede na slab medsebojni odnos med tožnikom in direktorico toženke, že podano in preklicano odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, polno zaposlenost tožnika pred odpovedjo, nedokazanost s strani toženke zatrjevane prerazporeditve nalog na druga delovna mesta), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bilo prenehanje potrebe po tožnikovem delu, pač pa njegova izključitev iz drugih (subjektivnih) razlogov. Poslovni (organizacijski) razlog je tako le navidezen in predstavlja zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Sodišče prve stopnje je posledično tožbenemu zahtevku v izpodbijanem delu pravilno ugodilo.

13. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Toženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopa na podlagi določila petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), skladno s katerim v sporih o prenehanju delovnega razmerja krije delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.