Jedro

Toženka je dolžna izpolniti s pogodbo prevzeto obveznost kljub temu, da je sposojeni denar izročila tretji osebi, ki ji je obljubila zaposlitev. Praviloma nagibi iz katerih je bila pogodba sklenjena ne vplivajo na njeno veljavnost.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora tožeči povrniti pritožbene stroške v znesku 3.375,00 SIT v osmih dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Litiji, opr.št. I 55/95, kasneje I 96/00596 z dne 1.3.1995 v veljavi v 1. in 3. tč. izreka. Toženi stranki je naložilo, da tožeči povrne nadaljnje pravdne stroške v znesku 7.010,00 SIT v osmih dneh. Ugotovilo je, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti utemeljen.

Proti sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje oziroma, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži povračilo njenih pravdnih stroškov. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je bilo posojilo najeto za podjetje K. d.o.o., za poravnavo dolgov njegovega direktorja R.K. Vse listine za posojilo je uredil imenovani direktor podjetja in tudi garantiral, da bo kredit vračala njegova firma oziroma on sam. Posojilno pogodbo je podpisala, ker ji je bila obljubljena kasnejša zaposlitev.

Imenovani direktor je plačal tudi polog za najeto posojilo. Ni res, da je z najemom posojila naredila uslugo prijatelju. Šele leto in pol po najemu posojila je bila pisno obveščena, da se posojilo ne vrača. Še takrat ji je imenovani R. K. zagotavljal, da bo posojilo odplačal. Isto je K. zagotovil tudi njenemu tastu F. K., kateremu je tudi priznal, da je bil kredit najet zanj. Tako ne drži, da bi najela posojilo za nakup gospodinjskih aparatov, kuhinje oziroma gradbenega materiala. Resnični dolžnik je direktor firme K., na katerega bi se moral nanašati tožbeni zahtevek tožeče stranke.

Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila. Meni, da je sodišče prve stopnje v celoti pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tej podlagi tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Vsi listinski dokazi izkazujejo obligacijsko zavezo tožene stranke, ki je v ugovoru zoper sklep o izvršbi celo direktno pripoznala zahtevek, tako po temelju kot po višini. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka je v postopku priznala trditev tožeče stranke, da je podpisala posojilno pogodbo z dne 4.6.1992 in da obveznosti, ki jih je s pogodbo prevzela, ni izpolnila. Po določbi 262. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR je upnik v obveznostnem razmerju upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi. Dejstvo, da je od tožnice sposojeni denar prejela tretja oseba, za razmerje med tožnico in toženko, ki je nastalo s sklenitvijo posojilne pogodbe, ni odločilnega pomena. Prav tako ni pomemben nagib zaradi katerega je toženka prevzela pogodbeno obveznost. Po določbi 1. odst. 53. čl. ZOR nagibi, iz katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo na njeno veljavnost. Gre za odplačno pogodbo med strankama, ki bi bila brez učinka le v primeru, če bi bil nagib sklenitve pogodbe nedopusten, druga stranka pa bi za tak nedopusten nagib vedela oziroma bi morala vedeti (2. odst. 53. čl. ZOR). Tega pa tožena stranka v postopku ne zatrjuje. Glede na navedeno torej nima prav nobenega vpliva na vsebino odločitve pritožbeno zatrjevanje, da je toženka pogodbo podpisala v pričakovanju bodoče zaposlitve. Ni tudi pomembno v kakšnem razmerju je bila toženka z direktorjem firme K., da je ta uredil potrebne listine za pridobitev posojila, plačal polog in zagotavljal, da bo odplačeval kredit in tudi ne, kdaj je izvedela, da slednji posojila ne odplačuje. Kot že povedano je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo dejstvo, da je bila tožena stranka tista, ki je s podpisom posojilne pogodbe prevzela v pogodbi navedene obveznosti, za katere ne trdi, da so bile že izpolnjene.

Sodišče prve stopnje je, ob pravilnem upoštevanju materialnega prava in po pravilni in popolni ugotovitvi vseh dejstev, ki so za odločitev pomembna, utemeljeno tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Tožena stranka niti v postopku na prvi stopnji, niti v pritožbi višini tožbenega zahtevka ni oporekala. Ker v postopku tudi ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP, na obstoj katerih mora pritožbeno sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti je, na podlagi določbe 368. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato bo morala tožeči stranki povrniti tudi stroške odgovora na pritožbo. Ta odločitev temelji na določbi 1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 166. čl. ZPP. Tožeča stranka je zahtevala le povračilo stroškov sodne takse za odgovor na pritožbo. Ta strošek je bil odmerjen po Zakonu o sodnih taksah.