Jedro

Pravna podlaga za upoštevanje soodgovornosti zavarovanca tožeče stranke za škodo je podana, to je 171. čl. OZ, ki določa, da oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

Izrek

Pritožba drugotožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: 1.) toženima strankama naložilo, da morata tožeči stranki v 15 dneh plačati 573,62 EUR, zakonske zamudne obresti od zneska 137.463,29 SIT od 16.4.2003 do 31.12.2006 ter zakonske zamudne obresti od zneska 573,62 EUR od 1.1.2007 do plačila; 2.) zavrnilo višji tožbeni zahtevek; 3.) odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Proti navedeni sodbi je drugotožena stranka po svoji pooblaščenki v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku zoper njo ugodeno, vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala njeno spremembo, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Trdi, da ni pasivno legitimirana v tem postopku. Lastnik in upravljalec ceste je prvotožena stranka. Drugotoženi stranki je bilo s Pogodbo o rednem vzdrževanju in varstvu glavnih in regionalnih cest kot izvajalcu oddano izvajanje del iz dejavnosti rednega vzdrževanja in varstva cest v okviru dogovorjenih programov. Obravnavana škoda pa ni posledica kršitve pogodbeno prevzetih obveznosti drugotožene stranke. Vsebina obrazložitve izpodbijane sodbe kaže na to, da je sodišče pritrdilo stališču drugotožene stranke, da bi v konkretnem primeru, glede na konfiguracijo terena, učinkovito zaščito predstavljala le izvedba tehničnih zaščitnih ukrepov v smeri izboljšanja utrjevanja brežin. V skladu z 19. čl. ZJC je odgovornost na strani prvotožene stranke za naloge v zvezi z izvajanjem investicij v državne ceste, kamor spada tudi postavitev zaščitnih mrež in drugih varovalnih ukrepov. Drugotožena stranka je dokazala in temu prvotožena stranka niti ni ugovarjala, da je pravočasno opozarjala na problematiko in potrebo po investicijskem ukrepanju v smeri zavarovanja brežin. Vse navedeno kaže, da obravnavani škodni dogodek ni v vzročni zvezi z opustitvijo, ki bi jo bilo mogoče očitati drugotoženi stranki. Zgolj iz previdnost pritožnica opozarja na nepravilno formulacijo izreka sodbe, ko obe toženi stranki k plačilu zaveže solidarno. Gre za zmotno uporabo materialnega prava, ko je sodišče kot pravno podlago za takšno zavezo toženih strank uporabilo določilo 187. čl. OZ. Zmotno je tudi tožeči stranki neutemeljeno pripisalo svojstvo tretje osebe v smislu 187. čl. OZ. V obravnavani zadevi je šlo za konkurenco krivdne in objektivne odgovornosti voznika ter krivdne odgovornosti toženih strank. Zaradi navedene konkurence zavarovanca tožeče stranke (in preko subrogacije – tožeče zavarovalnice), ni mogoče šteti za tretjo osebo v smislu 187. čl. OZ. Po ustaljeni sodni praksi se v prometni nesreči vpletenega udeleženca obravnava kot tretjega le tistega voznika motornega vozila, ki k nastanku prometne nesreče ni popolnoma nič pripomogel. Pritožuje se tudi na odmero pravdnih stroškov. Res sta stranki polovično uspeli v pravdi, vendar je imela drugotožena stranka bistveno višje stroške od ostalih, saj je plačala predujem za izvedenca cestnoprometne stroke.

Pritožba drugotožene stranke ni utemeljena.

Drugotožena stranka v pritožbi opozarja, da ji je bilo s Pogodbo o rednem vzdrževanju in varstvu glavnih in regionalnih cest, ki jo je sklenila s prvotoženo stranko kot naročnikom, oddano le izvajanje del iz dejavnosti rednega vzdrževanja in varstva cest v okviru dogovorjenih programov in da obravnavana škoda ni posledica kršitve njenih pogodbeno prevzetih obveznosti. Ta trditev pritožnice pa po mnenju pritožbenega sodišča ne drži, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je navedena pogodba določala tudi, da spada med vzdrževalna dela tudi redno vzdrževanje brežin in da drugotožena stranka zatrjevanega vestnega in rednega izvrševanja del iz pogodbe ni z ničemer izkazala (v obdobju od 14.8.2004 do 15.8.2004 je le pregledala predmetni odsek ceste in očistila kamenje, z ničemer pa ni izkazala vzdrževanja brežin, s katerih se je prikotalil kamen na cesto, tako kot ji to nalaga pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest – npr. z utrjevanjem ali odstranjevanjem nestabilnega materiala). V vsakem primeru bi bila drugotožena stranka dolžna ravnati na opisani način, vendar pa tega ni storila, čeprav je sodišče prve stopnje sprejelo tudi zatrjevanja drugotožene stranke, da bi učinkovito zavarovanje brežine predstavljala investicija v brežine oziroma postavitev varovalne mreže, kar pa je bila obveznost prvotožene stranke.

Sodišče prve stopnje dosojenega zneska ni naložilo v solidarno plačilo toženima strankama, to iz izreka izpodbijane sodbe ne izhaja, zato so pritožbene trditve, ki takšno odločitev izpodbijajo, neutemeljene. Tudi pravna podlaga za upoštevanje soodgovornosti zavarovanca tožeče stranke za škodo je podana, to je 171. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Po mnenju pritožbenega sodišča je pravilna tudi odločitev o stroških postopka; v stroškovniku, ki ga je drugotožena stranka predložila na zadnjem naroku za glavno obravnavo, ni uveljavljala povrnitve stroškov za izvedenca.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbo drugotožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.