Jedro

O izjemnem priznanju in odmeri višje starostne pokojnine odloča vlada na predlog pristojnega republiškega organa, zato samo sklicevanje vlade na negativni predlog ne zadošča, marveč mora biti njena odločba obrazložena tako kot vsaka druga pisna odločba v stvari, ki je predmet upravnega postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba tožene stranke z dne 20.12.1993 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino prošnjo za izjemno priznanje in odmero pokojnine zaradi zaslug na področju kulture. V obrazložitvi navaja, da je Ministrstvo za kulturo ocenilo, da tožnica ne izpolnjuje kriterijev, določenih v zakonu, za izjemno priznanje in odmero starostne pokojnine osebam, ki imajo posebne zasluge. Na negativni predlog ministrstva je tožničino prošnjo zavrnila.

Tožnica v tožbi navaja, da se izpodbijana odločba ne da preizkusiti, ker iz nje ne izhaja, ali je Ministrstvo za kulturo sploh bilo seznanjeno z njenim delom, dosežki in nagradami. Tožnica k tožbi prilaga seznam svojih dejavnosti na področju umetnosti, kulture, izobraževanja in mentorstva. Na podlagi tega gradiva se lahko ugotovi, da je bilo njeno delovanje izjemno, da predstavlja vrhunske stvaritve na področju umetnosti in kulture ter trajno obogatitev slovenske kulture. Zato ji gre pravica do priznanja izjemne odmere starostne pokojnine za posebne zasluge s področja umetnosti in kulture.

V odgovoru na tožbo tožena stranka poudarja, da ne pripada v vsakem primeru vsem osebam, ki imajo na določenih področjih določene zasluge, izjemna starostna pokojnina, četudi izpolnjujejo zakonske pogoje. Tožena stranka lahko to pravico prizna, lahko pa je tudi ne prizna. Sprejeti kriteriji Ministrstva za kulturo za oblikovanje predlogov za izjemno priznanje in odmero starostne pokojnine osebam, ki imajo posebne zasluge, služijo ministrstvu le kot strokovni pripomoček za oblikovanje predloga. V obravnavanem primeru je Ministrstvo za kulturo podalo negativno mnenje, ki ga je vlada v celoti upoštevala, kar je tudi njena edina dolžnost po zakonu.

Tožba je utemeljena.

Prav ima sicer tožena stranka, ko trdi, da kljub vsem izpolnjenim zakonskim pogojem za izjemno priznanje lahko odloči, da izjemno priznanje in odmero višje starostne pokojnine prizna ali pa ne. Tožena stranka ima namreč v 1. členu zakona o izjemnem priznanju in odmeri starostne pokojnine osebam, ki imajo posebne zasluge (Uradni list RS, št. 14/90) pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. To pomeni, da sme osebam, za katere ugotovi, da imajo posebne zasluge na določenih področjih, izjemoma priznati in odmeriti višjo starostno pokojnino, kot bi jim pripadala po splošnih predpisih ali pa tudi ne. O tem odloča vlada na predlog pristojnega republiškega upravnega organa, kot to določa 3. člen navedenega zakona. Toda preden odloči po prostem preudarku mora biti pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, v obrazložitvi odločbe pa navedena vsa bistvena dejstva in okoliščine ter dokazi, na podlagi katerih ugotavlja ali oseba izpolnjuje zakonske pogoje ali jih ne. V primeru neizpolnjevanja zakonskih pogojev do odločanja po prostem preudarku sploh ne pride.

V obravnavanem primeru je tožena stranka odločila o tožničinem zahtevku na negativni predlog Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. Predlog ministrstva je akt internega značaja med dvema upravnima organoma, za katerega navedeni materialni predpis in ZUP ne določata vsebine in oblike. O pravici do izjemnega priznanja in odmeri višje starostne pokojnine mora po zakonu odločiti vlada, zato mora biti njena odločba obrazložena tako kot vsaka druga pisna odločba v stvari, ki je predmet upravnega postopka (1. odstavek 202. in 2. odstavek 209. člena ZUP). Po presoji sodišča je tožena stranka kršila navedena pravila postopka, ker v izpodbijani odločbi ni navedla dejanskih okoliščin in dokazov, na podlagi katerih je ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje zakonskih pogojev. Samo sklicevanje na negativni predlog, glede na njegov že opisani značaj, ne zadošča. Ker v izpodbijani odločbi dejansko stanje o bistvenih točkah ni bilo ugotovljeno, so bila kršena pravila postopka, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena ZUS. Določbe ZUP in ZUS je sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94) smiselno uporabilo kot republiška predpisa.