Jedro

Delno zamudno sodbo je mogoče izdati tudi, če je za odločanje zrel zahtevek le proti enemu tožencu.

Dejstvo, da je bilo stanovanje, ki je bilo predmet prodaje, prej skupno premoženje zakoncev (ob prodaji je bilo že razdeljeno), ne nudi podlage za enotno sosporništvo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodbi sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

O pritožbi toženke: Sodišče prve stopnje je z odločbo 14. 4. 2011 ugotovilo, da obstaja terjatev tožnika zoper toženko V. P. v znesku 30.980,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2003 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek tožnika (3.259,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2003 dalje in 948,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2004) dalje pa je zavrnilo. Nadalje je ugotovilo, da ne obstaja terjatev toženke zoper tožnika v znesku 22.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2009 dalje. Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati 30.980,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2003 dalje do plačila. Hkrati ji je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 3.728,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sklepom je zaradi zavarovanja terjatve tožeče stranke toženki V. P. prepovedalo odtujiti in obremeniti stanovanje št. 3 v izmeri 60,35 m2, ki se nahaja na K., vpisani v vl. št. 2726/6 ident. št. 6.E k.o. R., z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi. Določilo je, da začasna odredba velja še 30 dni od pravnomočnega zaključka postopka.

Zoper 1., 4. in 5. točko izreka sodbe se je pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/07; UPB3, ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da ugotovi, da ne obstaja terjatev tožnika zoper njo in da tožbeni zahtevek za plačilo 30.980,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne, vse s stroškovno posledico. Nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek za vrnitev tistega, kar je prejela na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 29. 5. 2003, ni zastaral. Očita, da je sodišče prve stopnje spregledalo dejstvo, da je bila tožba proti njej vložena šele 17. 9. 2009 (vročena ji je bila 18. 11. 2009) in ne že 27. 5. 2008 z razširitvijo tožbe nanjo v pravdni zadevi III P 1227/2006. Poudarja, da v razširitev tožbe v postopku III P 1227/2006 ni privolila in je zato sodišče postopek zaključilo le zoper R. S., kot takrat edino toženo stranko. Razširitve tožbe proti njej ni dovolilo skladno z drugim odstavkom 191. člena ZPP. Ker vanjo ni privolila, razširitve tožbe proti njej ni mogoče šteti kot samostojno tožbo in bi moral tožnik vložiti tožbo posebej in na novo. To je storil šele z vlogo 17. 9. 2009 poimenovano „urgenca“, vendar iz vsebine vloge izhaja, da gre dejansko za tožbo. Pravilnost takega stališča potrjuje tudi sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 372/2008, na katero je opozorila že sodišče prve stopnje. Ker se z razširitvijo tožbe 27. 5. 2008 zastaranje ni pretrgalo, začelo pa je teči 13. 3. 2004, ko so nastopili pogoji za uveljavljanje vrnitvenega zahtevka, se je ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka zastaranje izteklo 13. 3. 2009. Tožba 17. 9. 2009 je zato vložena po poteku zastaralnega roka. Posledično je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka izpodbijane sodbe napačno ugotovilo obstoj terjatve tožnika. Po njenem prepričanju pa tožnik v razširitvi tožbe 27. 5. 2008 tudi ni navedel ustrezne trditvene podlage za vrnitveni zahtevek zoper njo, kot to zahteva 180. člen ZPP. Razširitev tožbe namreč temelji na dejstvih, ki so odločilna za odškodninsko odgovornost države, ne pa za vrnitveni zahtevek proti njej. Ni podala ustrezne trditvene podlage za vračilo kupnine, ki jo je prejela, temveč je to podala šele v tožbi 17. 9. 2009 oziroma podrobneje šele v prvi pripravljalni vlogi 28. 1. 2010. Tožnik je na pritožbo obsežno odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede ugotovitve, kdaj je prišlo do pretrganja zastaranja. Sodišče prve stopnje je kot trenutek pretrganja zastaranja štelo vlogo poimenovano „pripravljalni spis in razširitev tožbe“, ki jo je tožnik vložil 27. 5. 2008. Ob neizpodbijani ugotovitvi, da je tožnik za terjatev upnika P. m. izvedel 12. 3. 2004 in je šele od tedaj lahko začel teči zastaralni rok za vračilo kupnine zaradi razveze druge kupoprodajne pogodbe, bi petletni zastaralni rok potekel 13. 3. 2009, vendar je bil z vloženo razširitvijo tožbe pretrgan.

Pritožba ni utemeljena.

Toženka v pritožbi vztraja, da je tožnik tožbo proti njej vložil 17. 9. 2009 („urgenca“, s katero je zahteval, da se njegovi tožbi dodeli nova opravilna številka in se začne samostojno obravnavati), kar je po poteku petletnega zastaralnega roka (zastaranje se je izteklo 13. 3. 2009).

Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje in se pridružuje njegovim razlogom. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje je „pripravljalni spis in razširitev tožbe“ 27. 5. 2008 obsegal vse, kar mora obsegati tožba po 180. členu ZPP, tožnik pa je v vlogi tudi izrecno predlagal, da jo sodišče prve stopnje vpiše kot samostojno tožbo, če se toženka z razširitvijo tožbe ne bo strinjala. Že v tej vlogi pa je tudi navedel glede toženke vse pomembne trditve in zoper njo oblikoval določni tožbeni zahtevek in ni bilo potrebe, da bi sodišče moralo postopati v smislu 108. člena ZPP.

V pritožbenem postopku je sporno vprašanje ali se razširitev tožbe na toženko, v katero toženka ni privolila (sodišče njene privolitve ne more nadomestiti), glede vprašanja zastaranja, upošteva kot trenutek vložitve tožbe zoper njo, ki zastaranje pretrga (365. člen Obligacijskega zakonika Ur. l. RS, št. 83/2011 s spremembami, OZ).

Pritožbeno sodišče ne vidi razlogov, da se razširitev tožbe na toženko 27. 5. 2008, ob dejstvu, da je imela vse sestavine tožbe in da je tožnik tudi izrecno predlagal, da se v primeru, da toženka v razširitev tožbe ne privoli, tožba vpiše kot nova tožba, šteje kot vložitev tožbe zoper njo. Zadeva, na katero se pritožnica sklicuje (sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 372/2008), ni primerljiva. V njej je, kot je razbrati iz obrazložitve, sodišče prve stopnje očitno, kljub nasprotovanju stranke, na katero se je razširitev nanašala, tej stranki naložilo plačilo. Zavzelo je stališče, „da razširitve tožbe na novega toženca (poleg prvotnega) v primeru, ko se ta z razširitvijo ne strinja, ni mogoče šteti za samostojno tožbo in jo mora tožnik vložiti posebej in na novo“. Datum 17. 9. 2009, ki ga toženka priznava kot vložitev tožbe, je le „urgenca“ tožnika, da sodišče tožbo vpiše posebej, kar je sicer predlagal že v razširitvi tožbe 27. 5. 2008. Ni jasno, na kakšni podlagi temelji stališče toženke, da šele vložitev „urgence“ predstavlja vložitev tožbe. V razširitvi tožbe 27. 5. 2008 je, v nasprotju z drugačnim stališčem toženke, tožnik, sicer skopo, kot dejansko in pravno podlago toženega zahtevka uveljavljal tudi neupravičeno obogatitev, pri čemer je postavil podrejen (določno opredeljen) tožbeni zahtevek za vrnitev plačane kupnine iz naslova neupravičene pridobitve. S primarnim tožbenim zahtevkom pa je uveljavljal plačilo odškodnine. V VII. točki razširitve tožbe namreč navaja, da sta toženca (C. P. in V. P.) „tožnika oškodovala, poleg tega pa sta prejela kupnino brez veljavne pravne podlage in sta bila zato neupravičeno obogatena ter bi morala to, kar sta prejela brez pravne podlage vrniti...“. Sodišče na uveljavljano pravno podlago ni vezano (tretji odstavek 180. člena ZPP), dejanska podlaga tožbe (odvzem stanovanja, za katerega je tožnik plačal kupnino) pa zadošča za uporabo sankcij za pravno napako (prvi odstavek 490. člena OZ; drugi odstavek 111. člena OZ) in s tem vrnitveni zahtevek.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (1., 4., 5. točka izreka sodbe) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Toženka s pritožbo ni uspela in ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Stroškov tožnika za odgovor na pritožbo pritožbeno sodišče ne ocenjuje za potrebne (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

O pritožbi toženca: Sodišče prve stopnje je z delno zamudno sodbo in sodbo v imenu ljudstva tožencu (C. P.) naložilo, da je dolžan tožniku plačati 30.980,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2003 dalje do plačila. Višji tožnikov zahtevek (948,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2004 dalje do plačila in 3.259,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2003 dalje do plačila) pa je zavrnilo. Hkrati je tožencu naložilo, da tožniku povrne njegove pravdne stroške v znesku 1.302,86 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper ugodilni del delne zamudne sodbe, se je pritožil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagal, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v meritorno odločanje. Navaja, da je v zadevi sodišče enkrat že odločalo in opredelilo pravno podlago tožbenega zahtevka kot odgovornost za pravne napake po 488. členu OZ oziroma po tretjem odstavku 490. člena OZ, ki ureja pravico do odškodnine za evikcijo. Pri ponovnem sojenju opredeljuje pravno podlago zahtevka v neupravičeni pridobitvi po 190. členu OZ, pri čemer ugotavlja, da kupnine sicer ni prejel neposredno, pač pa je bil za toliko zmanjšan njegov davčni dolg, torej je bil obogaten na drug način. Sodišču očita, da ni ugotovilo, ali je davčni dolg obstajal, v kakšni višini, kot tudi ne ali je na kakršenkoli način dal nalog, da se s polovico kupnine ta dolg poplača. Sodba v tem delu nima razlogov, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pogoj po 318. členu ZPP za izdajo zamudne sodbe je tudi sklepčnost. Tožnik v tožbi ni postavil navedb v smeri neupravičene obogatitve, temveč le v smeri škode. Vztraja, da je treba uporabiti procesna pravila o enotnem sosporništvu, za katerega nedvomno gre, saj sta „bivša zakonca v pravni skupnosti glede predmeta spora in sta subjekta enega materialnopravnega odnosa, ki izvira iz skupne lastnine zakoncev“. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bilo skupno premoženje zakoncev od 21. 8. 1996 razdeljeno in je bila izključna lastnica toženka. Gre za dve možni situaciji in sicer da je toženka kot izključna lastnica prodajala stanovanje sama in je bil denar po njenem nalogu nakazan za poplačilo davčnega dolga toženca, druga pa, da gre za nerazdeljeno premoženje zakoncev (potem notarski zapis z dne 21. 8. 1996 iz neznanih razlogov neupošteven). Možno je le enotno obravnavanje tožencev in enotna sodba. Učinek toženkinega odgovora na tožbo se razteza tudi nanj in bi moralo sodišče po kontradiktornem postopku meritorno odločiti tudi glede njega. Razlogov za izdajo delne sodbe sodišče prve stopnje ni obrazložilo in se je v tem delu ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pogoji za izdajo delne sodbe so le, če so za odločanje zreli nekateri od zahtevkov ali del posameznega zahtevka.

Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je, kot pravilno navaja toženec, tokrat odločalo drugič. V skladu z napotki Višjega sodišča v Ljubljani 26. 1. 2011 je moralo pogoje za zamudno sodbo zoper toženca presojati še po podrejenem (vrnitvenem) tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje je namreč zamudno sodbo 28. 12. 2009 proti tožencu izdalo na podlagi primarno uveljavljanega tožbenega (odškodninskega) zahtevka (višje sodišče je „primarni“ tožbeni zahtevek zoper njega zavrnilo), o podrednem zahtevku zoper njega pa ni odločalo. Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že v sklepu 26. 1. 2011, toženca (V. P. in C. P.) nista enotna sospornika in je vsak od njiju v pravdi samostojna stranka (195. člen ZPP). Spor je mogoče rešiti za vsakega od njiju različno. Toženca sta ob prodaji (kupoprodajna pogodba 29. 5. 2003) nastopala kot solastnika, ki lahko s solastnim delom razpolagata samostojno in neodvisno drug od drugega in ju glede pogodbe in obveznosti ter odgovornosti iz nje ni mogoče šteti kot enotna sospornika. Ni mogoče govoriti o njuni odgovornosti iz skupnega premoženja, saj je bilo to že razdeljeno (notarski zapis notarja B. P. z dne 21. 8. 1996), še manj pa o odgovornosti za dolgove družine, saj sta bila razvezana že pred sklenitvijo prodajne pogodbe s tožnikom. Drugačno pritožbeno stališče toženca „da gre za enotno sosporništvo, ker sta (bivša) zakonca v pravni skupnosti glede predmeta spora in sta subjekta enega materialnopravnega odnosa, ki izvira iz skupne lastnine zakoncev“ je pravno zmotno. Dejstvo, da je bilo stanovanje, ki je bilo predmet prodaje prej skupno premoženje zakoncev (ob prodaji je bilo že razdeljeno), ne nudi podlage za enotno sosporništvo.

Na podlagi 314. člena ZPP je delno sodbo mogoče izdati tudi, če je za odločitev zrel zahtevek le proti enemu tožencu. Sodišče prve stopnje pa je tudi pojasnilo, zakaj je delno zamudno sodbo proti tožencu izdalo (toženec na tožbo ni odgovoril, nista enotna sospornika). Uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (da sodba nima razlogov) ni podana.

Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo obstoj pogojev za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP. Toženec na tožbo („razširitev tožbe“ z dne 27. 5. 2008 in „urgenca“ z dne 17. 9. 2009) ni odgovoril, zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo dejansko stanje navedeno v tožbi. V trditveni podlagi tožbe (4. stran obrazložitve) je imelo zadostno podlago za vrnitveni zahtevek (prvi odstavek 490. člena OZ; drugi odstavek 111. člena OZ). Neutemeljeno je pritožbeno prikazovanje, da tožba ni bila sklepčna. Sodišče v postopku za izdajo zamudne sodbe ne ugotavlja dejanskega stanja (pritožbeno razlogovanje, da sodišče prve stopnje nima ugotovitev o obstoju davčnega dolga toženca), tožnik pa je v trditveni podlagi tožbe navajal kako je plačal kupnino za stanovanje (61.960,00 EUR) in tudi, da je del kupnine, ki bi po kupoprodajni pogodbi pripadala tožencu, moral nakazati na D., I. D., zaradi toženčevih neplačanih davčnih obveznosti.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem (ugodilnem delu zamudne sodbe) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Toženec s pritožbo ni uspel, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovora tožnika na pritožbo pritožbeno sodišče ne ocenjuje za potrebnega v smislu 155. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.