Jedro

Toženka v upravnem postopku do izdaje odločbe nima razlogov, da ne bi upoštevala dokazov, ki jih predlaga stranka v postopku, saj določilo 20. člena ZUS-1, ki se nanaša na prekluzijo dokazov, velja za upravni spor, ne pa za upravni postopek.

Sodišče se zato na podlagi podanih ugotovitev o obstoju partnerske zveze tožnika s A.A. ne strinja z zaključki toženke, da obstaja, ob že navedenih določbah Dublinske uredbe III iz razlogov, ki jih navaja toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, znatna nevarnost pobega tožnika, če mu gibanje ne bo omejeno na prostore Centra za tujce.

Po presoji sodišča ne obstaja znatna nevarnost, da bi tožnik lahko pobegnil. Okoliščina, da je zaprosil v Italiji za mednarodno zaščito, po presoji sodišča ne more biti relevantna, saj je bila po njegovih izjavah in izpovedbi tista prošnja zavrnjena (čemur tudi toženka ni nasprotovala, zato navedenemu sodišče sledi, skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1) in mu zato ni mogoče očitati, da bi Italijo zapustil, še preden bi bilo o njegovi prošnji odločeno. Iz navedenega torej izhaja, da kaže na njegovo begosumnost izključno le to, da je v Nemčiji zaprosil za mednarodno zaščito in ne počakal do odločitve. Vse ostale okoliščine pa govorijo proti njegovi begosumnosti. Tako ni mogoče spregledati, da je v Sloveniji sam od sebe odšel k pristojnemu organu in prosil za mednarodno zaščito. Če bi imel v resnici namen samovoljno zapustiti Slovenijo, potem ne bi prišel zaprosit za zaščito sam od sebe. Druga zelo pomembna okoliščina, ki kaže na to, da ne obstaja znatna nevarnost, da bi pobegnil, pa je ta, da v Sloveniji živi njegova partnerka, s katero celo pričakuje otroka in pri kateri bi lahko živel, zato je toliko manjša verjetnost, da bi Slovenijo zapustil, če mu gibanje ne bi bilo omejeno.

Izdaja ureditvene začasne odredbe je v tej zadevi potrebna tudi zato, ker je tožniku z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar pomeni težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi.

Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja brez dvoma odtehta tudi javne koristi, ki jih niti ni mogoče iskati v tem, da se pridržanje nadaljuje zgolj zaradi vodenja azilnega postopka, če je oseba pridržana nezakonito.

Izrek

I. Dopusti se sprememba tožbe z dne 24. 1. 2019. II. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2785/2018/8 (1312-20) z dne 12. 1. 2019 odpravi.

III. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce, do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožnika za namen predaje pridržala na prostore in območje Centra za tujce v Postojni ter odločila, da se pridrži od ustne naznanitve pridržanja, in sicer od 10. 1. 2019 od 12.45 ure, do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od prejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik pri toženki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz policijske depeše izhaja, da je 2. 1. 2019 nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo iz Republike Avstrije. Nato se je sam zglasil v Azilnem domu na Kotnikovi ulici 8a v Ljubljani in tam zaprosil za mednarodno zaščito. Pri podaji prošnje je med drugim navedel, da je že zaprosil za mednarodno zaščito v Italiji, ko pa so na Siciliji zaprli begunski center, je odšel v Milano, kjer je živel nekaj mesecev. Nato je odšel v Avstrijo, nato s potniškim vlakom v Slovenijo. Pri podaji prošnje je tudi povedal, da je bil obravnavan samo s strani italijanskih policijskih organov, s strani nemške policije pa ni bil nikoli obravnavan, saj ni bil nikoli v Republiki Nemčiji. V Italiji so mu prošnjo za azil zavrnili in mu rekli, da mora oditi. Ko je bil tožniku ustno izrečen ukrep pridržanja na Center za tujce, je prav tako povedal, da so njegovo prošnjo v Italiji zavrnili. Ponovno je povedal, da nikoli ni bil v Nemčiji ter da ga nikoli ni obravnavala nemška policija. Tudi ob predočenju Eurodac dokumentacije je rekel, da je nemogoče, da bi bil dvakrat obravnavan s strani nemške policije, saj v Nemčiji ni dal prstnih odtisov in v Nemčiji sploh nikoli ni bil. V Avstriji ni zaprosil za azil zato, ker je želel zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji. Ne želi si vrnitve v Italijo.

3. Toženka je migracijskim organom Italije in Nemčije posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika.1 Iz drugega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba III) izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Toženka omejitev gibanja utemeljuje z navedbo, da je bil tožnik obravnavan s strani dveh drugih držav članic EU, in sicer Italije in Nemčije. Tudi sam je povedal, da je v Italiji zaprosil za mednarodno zaščito, a je bil tam leta 2015 zavrnjen. Iz Eurodaca izhaja, da je zaprosil za mednarodno zaščito dvakrat v Nemčiji, kar pa sam zavrača, vendar pa toženka temu ne sledi, ker to izhaja iz pridobljene Eurodacove dokumentacije, iz katere izhaja, da je bil tožnik v omenjeni državi članici EU označen pod številko 1, kar pomeni, da je dejansko bil v Nemčiji in tam bil zaveden kot prosilec za mednarodno zaščito. Na podlagi navedenega toženka sklepa, da je Slovenija za tožnika zgolj tranzitna država in da bi jo lahko, kot je to storil že v Nemčiji, zapustil še pred odločitvijo pristojnega organa o njegovi prošnji. S tem, ko je nezakonito prehajal državne meje in v Sloveniji nima možnosti bivanja, sta izpolnjeni okoliščini iz prve in tretje alineje drugega odstavka 68. člena Zakona o tujcih. Le s pridržanjem na prostore Centra za tujce bo mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo opravljena njegova predaja državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. V nadaljevanju obrazložitve toženka obsežneje pojasnjuje, zakaj je bilo tožniku omejeno gibanje prav na prostore Centra za tujce. V azilnem domu namreč ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma.

4. Tožnik v tožbi navaja, da če toženka niti ne ve, v katero državo bi predala tožnika, je očitno, da ni izpolnjen nujen kriterij za zakonitost predaje oziroma namen pridržanja. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da toženka niti na dan izdaje odločbe ni zaprosila za ponovni sprejem tožnika. Nadalje opozarja na odsotnost nacionalne zakonodaje, ki bi uredila kriterije za ugotovitev nevarnosti pobega. Glede na to, da se je tožnik sam zglasil v izpostavi Azilnega doma v Ljubljani, Italijo pa je zapustil po navodilu italijanskih organov, zgolj zgoraj navedeni okoliščini ne dosegata dovolj visokega standarda za utemeljitev znatne nevarnosti pobega. Sporna je tudi odločitev toženke, da ne bo upoštevala dodatnih navedb in dokazov, ki jih je 11. 1. 2019 pooblaščenka tožnika predložila toženki. Pri tem se toženka sklicuje na Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki se v upravnem postopku pred toženko sploh ne uporablja. Tožnik ni omenil, da ima v Sloveniji partnerko in da pričakuje otroka zato, ker ni vedel, da je to pomembno in ga je bilo strah, saj ni vedel, kako bi to vplivalo na postopek. Razlog, zakaj je zapustil Nemčijo, je prav želja, da bi bil skupaj s svojo partnerko. Nadalje se sklicuje na to, da je njegova zunajzakonska partnerka A.A. v zvezi s tožnikom že dve leti in konec marca pričakujeta otroka. V zvezi s tem se tožnik sklicuje na pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja. Izvršitev sklepa bi pomenila hud poseg v pravico do družinskega življenja tožnika, saj bi mu bil tako onemogočen stik z otrokom v najbolj ranljivem obdobju. Tožnik tudi poudarja, da v izpodbijanem sklepu ni spoštovano splošno ustavno načelo sorazmernosti in v nadaljevanju to podrobneje pojasnjuje. Toženka mora nemudoma prenehati izvajati ukrep pridržanja, pri čemer se sklicuje na določilo 9. člena Direktive 2013/33/EU. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in odredi, da je dolžna toženka tožnika nemudoma izpustiti iz prostorov Centra za tujce v Postojni.

5. Toženka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila, na naroku 24. 1. 2019 pa je navedla, da vztraja pri navedbah izpodbijanega sklepa.

K I. točki izreka

6. Na naroku 24. 1. 2019 je pooblaščenka tožnika po opravljenem materialnoprocesnem vodstvu sodišča po 285. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1 glede nemudne izpustitve tožnika podala še navedbe, da je tožnik je v centru za tujce nezakonito zaprt, odvzeta mu je osebna svoboda, tam se počuti grozno, kar vpliva na njegovo psihično zdravje, dnevov brez svobode mu ne more nihče nadomestiti, poleg tega zamuja trenutke nosečnosti tožnikove partnerke in se ne more pripraviti na prihod svojega otroka, v izogib nadaljnjega nastanka težko popravljive škode pooblaščenka tožnika predlaga, da sodišče izda začasno odredbo v skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1, s katerim do izdaje pravnomočne sodbe odloži izvršitev izpodbijanega sklepa toženke, v nadaljevanju pa je navedel, naj sodišče čim prej odloči o začasni odredbi in odloči, da mora toženka nemudoma izpustiti tožnika iz Centra za tujce.2

7. S tem je tožnik spremenil tožbo, skladno z drugim odstavkom 184. člena ZPP, saj je poleg zahtevka k odpravi izpodbijanega sklepa predlagal še izdajo citirane začasne odredbe. Ker se je toženka spustila v obravnavanje glavne stvari po spremembi tožbe, ne da bi pred tem spremembi nasprotovala, se šteje skladno z drugim odstavkom 185. čl. ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1, da je toženka v spremembo tožbe privolila, sodišče pa je v skladu s 185. členom ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 spremembo tožbe dopustilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te odločbe.

K II. točki izreka

8. Tožba je utemeljena.

9. Sodišče je na glavni obravnavi 24. 1. 2019 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila toženka, priloge tožnika A1 do A3 (pooblastilo tožnika, imenovanje pooblaščenke tožnika za svetovalko za begunce, izpodbijani sklep) in v skladu z določbo šestega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zaslišalo tožnika ter pričo A.A..

10. Tožnik se v tožbi sklicuje še na okoliščino, ki naj bi dodatno potrdila, da ne obstaja pravna podlaga za pridržanje tožnika, in sicer, da se je v Sloveniji sam zglasil na policijski postaji in zaprosil za mednarodno zaščito, saj ima tu partnerko, s katero pričakuje otroka, o čemer pa pred toženko ni sam izpovedal, ker ni vedel, da je to pomembno in ga je bilo strah, saj ni vedel, kako bi to vplivalo na postopek. Je pa po ustni naznanitvi pridržanja in pred izdajo izpodbijanega sklepa o tem tožnik po svoji pooblaščenki obvestil toženko (predložil je izjavo svoje partnerke, A.A., drugopis materinske knjižice navedene priče ter drugopis fotografij tožnika in njegove partnerke), pa toženka navedenega ni upoštevala, sklicujoč se na 20. člen ZUS-1. Sodišče pojasnjuje, da stranka v upravnem postopku do izdaje odločbe nima razlogov, da ne bi upoštevala dokazov, ki jih predlaga stranka v postopku, saj določilo 20. člena ZUS-1, ki se nanaša na prekluzijo dokazov, velja za upravni spor, ne pa za upravni postopek. Navedene navedbe in predložene dokaze bi tako toženka morala upoštevati v upravnem postopku kot pravočasne, upoštevalo pa jih je sodišče v tem postopku.

11. Tožnik, zaslišan na naroku za glavno obravnavo, je potrdil svoje trditve o omenjeni partnerski zvezi. Njegove navedbe in izpovedba so bile v bistvenem tudi skladne z izpovedbo priče A.A.3 (da pričakujeta otroka konec marca, da sta se spoznala v letu 2017 preko Facebooka (FB), bila v stikih preko FB in Whatsup-a (tj. sodobnih telekomunikacij), pogovarjata se v angleščini, na ta način se pogovarjata zelo pogosto (tožnik: skoraj vsak dan, priča: vsak dan), leta 2017 sta se prvič tudi osebno videla, ko je toženka prišla do tožnika4, tožnik je v času življenja v Nemčiji živel v Baden Badnu v kempu (azilnem domu), oba pa tudi vidita prihodnost v navedeni partnerski zvezi, ravno zato je tožnik prišel v Slovenijo, da bi skupaj zaživeli kot družina z otrokom, ki je na poti, priča je tudi poznala rojstni datum tožnika.

12. Sodišče zato, upoštevajoč tudi nesporno dejstvo med strankama, da se je tožnik sam prostovoljno predal policiji po vstopu v Slovenijo, da je lahko zaprosil za azil (kar je še potrdil z izpovedbo na glavni obravnavi, ko je pojasnil, da je to storil zato, ker je hotel ostati v Sloveniji legalno, ravno zaradi načrtovanega življenja s pričo A.A., s katero pričakujeta otroka), sledi, da ima tožnik s Slovenko A.A., s katero pričakuje otroka, dvoletno partnersko zvezo in da je ravno zaradi skupnega življenja z njo in njunim otrokom, ki se bo rodil predvidoma konec marca, prišel v Slovenijo. Toženka tudi sicer ni ugovarjala navedbi, da je tožnik oče otroka priče A.A., da sta navedena v približno dveletni zvezi, čemur zato sodišče sledi skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1, da pa se poznata tožnik in navedena priča že dalj časa, ne nazadnje izhaja tudi iz predloženih fotografij v upravnem spisu (predložena je namreč tudi njuna fotografija iz februarja 2018).

13. Sodišče se zato na podlagi podanih ugotovitev o obstoju partnerske zveze tožnika s A.A. ne strinja z zaključki toženke, da obstaja, ob že navedenih določbah Dublinske uredbe III iz razlogov, ki jih navaja toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, znatna nevarnost pobega tožnika, če mu gibanje ne bo omejeno na prostore Centra za tujce.

14. Pri svoji odločiti se je toženka oprla na drugi odstavek 28. člena Dublinske uredbe III. Iz navedenega določila izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Iz citiranega določila Dublinske uredbe III torej izhaja, da je eden od kumulativno določenih pogojev, da se lahko odredi pridržanje, ta, da je nevarnost, da bo oseba pobegnila, znatna. V obravnavani zadevi pa po presoji sodišča ne obstaja znatna nevarnost, da bi tožnik lahko pobegnil. Res je sicer, kot navaja toženka, da iz podatkov Eurodaca izhaja, da je tožnik dvakrat zaprosil za azil v Nemčiji, kjer tudi ni počakal na dokončno odločitev organa, kar je sicer tožnik sprva zanikal, nato pa to potrdil in pojasnil, da je to zamolčal, ker se je bal, da če to navede, da obstaja večja možnost, da bi bil vrnjen v Nemčijo, kot pa, da bi bil vrnjen v Italijo, kjer je bil azilni postopek končan. To je sicer tudi edina okoliščina, ki bi lahko kazala na nevarnost, da bi tudi Slovenijo zapustil. Okoliščina, da je zaprosil v Italiji za mednarodno zaščito, po presoji sodišča ne more biti relevantna, saj je bila po njegovih izjavah in izpovedbi tista prošnja zavrnjena (čemur tudi toženka ni nasprotovala, zato navedenemu sodišče sledi, skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1) in mu zato ni mogoče očitati, da bi Italijo zapustil, še preden bi bilo o njegovi prošnji odločeno. Iz navedenega torej izhaja, da kaže na njegovo begosumnost izključno le to, da je v Nemčiji zaprosil za mednarodno zaščito in ne počakal do odločitve. Vse ostale okoliščine pa govorijo proti njegovi begosumnosti. Tako ni mogoče spregledati, da je v Sloveniji sam od sebe odšel k pristojnemu organu in prosil za mednarodno zaščito. Če bi imel v resnici namen samovoljno zapustiti Slovenijo, potem ne bi prišel zaprosit za zaščito sam od sebe. Druga zelo pomembna okoliščina, ki kaže na to, da ne obstaja znatna nevarnost, da bi pobegnil, pa je ta, da v Sloveniji živi njegova partnerka, s katero celo pričakuje otroka in pri kateri bi lahko živel, zato je toliko manjša verjetnost, da bi Slovenijo zapustil, če mu gibanje ne bi bilo omejeno. Tožnik je tudi izpovedal, da bo na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito, ki jo je podal v Sloveniji, počakal ravno zaradi svoje partnerske zveze s pričo A.A., s katero pričakujeta otroka.

15. Po presoji sodišča zaslišanje tožnika ter priče A.A. na glavni obravnavi in vpogled v upravni spis ne utemeljujejo zaključka o tem, da bi bila podana tožnikova „znatna“ begosumnost in da bi ga bilo zato potrebno skladno z Dublinsko uredbo III pridržati, da se ne bi preprečilo vračanja odgovorni državi članici. Sodišče sledi tožniku in priči A.A., da želita zaživeti skupaj v Sloveniji, s tem pa niso izpolnjeni kriteriji za izrek pridržanja po drugem odstavku 28. člena Dublinske uredbe III.

16. Ker ni podan nobeden od razlogov za pridržanje, je sodišče izpodbijani sklep odpravilo. Sodišče je torej sklep odpravilo zato, ker je toženka napačno uporabila materialno pravo, konkretno je napačno uporabila drugi odstavek 28. člena Dublinske uredbe III (sklep je torej odpravljen iz razloga po 4. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Poleg tega je toženka tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje, ko brez utemeljenih razlogov ni upoštevala predlaganega dokaza, to je dokaza, ki je bil podan s strani pooblaščenke še pred izdajo odločbe. Gre za sporočilo partnerke tožnika, A.A., predloženo materinsko knjižico priče A.A. ter fotografije priče A.A. in tožnika (razlog za odpravo po 2. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Ker je sodišče sklep odpravilo zaradi napačne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, katerega je v pomanjkljivem delu dokaznega postopka v upravnem postopku dodatno ugotavljalo sodišče na glavni obravnavi, se do vseh navedb tožeče stranke ni opredeljevalo. Sodišče je sklep zgolj odpravilo in ni vrnilo zadeve v ponovno odločanje, saj je ugotovilo, da razlogi, ki jih navaja toženka za omejitev gibanja, niso podani.

K III. točki izreka

17. Po četrtem odstavku 71. člena ZMZ-1 je pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča dovoljena samo v okoliščinah iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1, torej če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila toženka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt. V obravnavani zadevi je sodišče dejansko stanje ugotovilo na glavni obravnavi ter spremenilo odločitev toženke tako, da je izpodbijani sklep odpravilo, kar po vsebini pomeni odločitev, da ni pogojev za pridržanje tožnika po Dublinski uredbi III. Zato je zoper odločitev sodišča dovoljena pritožba, kar pomeni, da sodišče z izdajo te sodbe še ni pravnomočno odločilo v zadevi in ima tožnik pravni interes za odločitev o njegovi zahtevi za izdajo ureditvene začasne odredbe.

18. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo izda začasno odredbo ter začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno, ker bi se sicer tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

19. Izdaja ureditvene začasne odredbe je v tej zadevi potrebna tudi zato, ker je tožniku z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar pomeni težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi. Sodišče mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave ter prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah). V obravnavani zadevi je k času, ki je pretekel do odločitve Upravnega sodišča RS, treba dodati še rok 15 dni za pritožbo zoper sodbo, določen čas za odgovor na pritožbo in 15 dni za odločanje Vrhovnega sodišča RS ter čas, ki bo potreben za vročanje. Gre torej za trajajoče pravno in sporno razmerje med toženko in tožnikom, nezakonit odvzem prostosti pa – kot rečeno – že zdaj predstavlja težko popravljivo škodo, ki se bo z vsakim nadaljnjim dnem še povečevala. Vse navedeno pomeni, da je potreba po izdaji začasne odredbe izkazana s stopnjo, ki je celo višja od zakonskega standarda verjetnosti. Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja brez dvoma odtehta tudi javne koristi, ki jih niti ni mogoče iskati v tem, da se pridržanje nadaljuje zgolj zaradi vodenja azilnega postopka, če je oseba pridržana nezakonito.

1 Iz upravnega spisa je razvidno, da je Nemčija že potrdila ponovni sprejem tožnika. 2 Četudi je pooblaščenka tožnika navajala okoliščine izdaje začasne odredbe tako po drugem kot tretjem odstavku 32. člena ZUS-1: naj se izvršitev odločbe zadrži oz. naj se tožnika čim prej izpusti iz Centra za tujce, se je 2. točka tožbenega zahtevka tožnika glasila na nemudno izpustitev tožnika iz prostorov tega centra, sodišče zato tudi šteje, da je tožnik predlagal v zadevi ureditveno začasno odredbo, skladno s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1. 3 Tožnik je pričo sicer poimenoval z njenim dekliškim priimkom B., kot je pojasnila tudi priča A.A., ki je tudi povedala, da je tožniku povedala za svoj dekliški priimek, zato sodišče ne dvomi, da je s tem mislil na pričo A.A.. 4 V zvezi s tem je sicer v izpovedbi tožnika in priče A.A. edino neskladje, saj je priča najprej izpovedala, da sta se prvič osebno videla v Italiji, ko je ona prišla do Sicilije, ob predočitvi izpovedbe tožnika pa je potrdila, da sta se prvič srečala v Nemčiji in pri tem vztrajala, zato sodišče v luči potrditve ostalih dejstev glede njune partnerske zveze, kot navedenih v tej točki odločbe, kljub temu razhajanju sledi temu, da sta tožnik in priča A.A. partnerja v daljši zvezi, ki skupaj pričakujeta otroka, zaradi česar je tudi prišel tožnik v Slovenijo.