Jedro

Pri odločanju med razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju in njeno spremembo iz dolžnosti naturalnega preživljanja v dosmrtno denarno rento ima sprememba pogodbe prednost, če strankama objektivno bolj ustreza kot razveza pogodbe. Ker gre za občasne dajatve, ki se plačujejo vnaprej, je mogoče preužitek v denarni obliki (denarno rento) zahtevati le od vložitve tožbe dalje oziroma od vložitve takšnega zahtevka dalje.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se ob delni ugoditvi pritožbi tožene stranke, sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenita tako, da se izrek sodbe sodišča prve stopnje v prvem odstavku točke I.A. sedaj glasi: " Izročilna pogodba in poravnava z dne 18.6.1988 se v točki VI. v celoti spremenita tako, da je tožena stranka A. B. ml. namesto vseh preužitnih dajatev v korist tožnice R. B., dolžan tožnici plačevati za preživljanje na mesec po 30.000 SIT do vsakega 15. v mesecu za tekoči mesec od 1.11.2000 dalje. Že zapadle zneske preživljanja po 30.000 SIT mesečno od 1.11.2000 dalje, je dolžan plačati v roku 15 dni od izdaje prvostopenjske sodbe, brezobrestno, po izteku petnajstnevnega roka pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe do plačila od vseh zapadlih zneskov, pod izvršbo." Tožbeni zahtevek za plačilo 30.000 SIT mesečno od 1.12.1994 do 31.10.2000 se zavrne.

V ostalem se revizija zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 31.480 SIT revizijskih stroškov, v roku 15 dni pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se izročilna pogodba in poravnava z dne 18.6.1988 v točki VI. spremenita tako, da je toženec dolžan, namesto vseh prevžitnih dajatev v njeno korist, plačevati tožnici za preživljanje po 30.000 SIT mesečno od 1.12.1994 dalje in sicer z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od poteka 15-dnevnega roka po izdaji sodbe. Zavrnilo pa je primarni tožbeni zahtevek na razvezo izročilne pogodbe z dne 1.2.1986 in poravnave ter izročilne pogodbe z dne 18.6.1988, na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine ter izročitev nepremičnin v posest tožnice, kakor tudi zakonite zamudne obresti od vsakega posameznega zneska, ki je zapadel v plačilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb oziroma sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da gre za mešani pogodbi, kot je ugotovilo sodišče druge stopnje, zato bi moralo razvezo in spremembo ugotavljati tako na podlagi določil Zakona o dedovanju (ZD) kot tudi na podlagi splošnih določil Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki urejajo spremembo in razvezo pogodbe zaradi spremenjenih razmer. To je namreč odločilnega pomena glede vprašanja, ali učinkuje razveza samo vnaprej ali tudi ex tunc, torej tudi glede zapadlih zneskov od vložitve tožbe dalje. Razveza v takšni obliki je za toženca krivična, ker mu nalaga obveznost, ki je ne zmore, obveznost plačila zapadlih obrokov pa je tudi obremenitev, s katero ne bi soglašal ob sklenitvi pogodbe. Pravična rešitev je v vzpostavitvi približno takšnega stanja, kot je bilo pred sklenitvijo pogodbe. Prvostopno sodišče se ne ukvarja dovolj z dejanskim stanjem, ki je bilo podlaga za odločitev o primarnem zahtevku in spregleda, da je toženec to rešitev celo predlagal in se z njo strinjal. Tožnica kaže na pomanjkanje nujno potrebnega sodelovanja pri izpolnjevanju pogodbenega razmerja, čeprav ji je toženec pripravljen na lastne stroške omogočiti samostojno ločeno bivanje v hiši. Večkrat ponujeno skupno življenje brez preizkusa odklanja zaradi neugotovljenega strahu pred toženčevo ženo in ločenim soprogom. Oče toženca je medtem umrl, zato ne more več predstavljati ovire za njeno skupno življenje s tožencem. Ker je toženec še vedno pripravljen izpolniti svoje obveznosti, tožnica pa neutemeljeno odklanja njegovo pomoč, to ne more biti razlog za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Da pa je tožnica tista, ki tožencu onemogoča izpolnjevanje pogodbenih obveznosti, se je sodišče lahko prepričalo z vpogledom v kazenski spis, z zaslišanjem prič in strank samih. Razlogi za razvezo pogodb zato niso podani. Priglaša stroške.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Za presojo je odločilno sledeče dejansko stanje, ki izhaja iz sodb sodišč prve in druge stopnje in na katero je revizijsko sodišče vezano. Z izročilno pogodbo z dne 1.2.1986 v zvezi s poravnavo z dne 18.6.1988 si je tožnica, ki je tožencu izročila domačijo s stavbami, kmetijskimi zemljišči, premičninami in pritiklinami, izgovorila dosmrtno služnostno pravico stanovanja v skupnosti z A. B. starejšim, oskrbo s hrano in pijačo, nego in strežbo, mesečni gotovinski priboljšek 15.0000 din, ki se valorizira, zdravstveno oskrbo in po smrti običajen pogreb in pokop. Ugotovljeno je bilo, da se pri hiši po toženčevi poroki niso razumeli. Dogodek dne 26.9.1994, zaradi katerega je tekel kazenski postopek zoper toženca, je odnose med strankami poslabšal. Zaradi tega se je tožnica tudi dokončno odselila od hiše in od tedaj dalje ji toženec ni več ničesar dajal. Tožnica in njen mož sta se razvezala. Odnosi med pravdnima strankama in člani toženčeve družine so omajani do takšne mere, da je postalo skupno življenje neznosno. Toženec je že veliko vlagal in investiral v prevzete nepremičnine. Višina rente ustreza vrednosti prevzetih preživninskih obveznosti, saj so bile te ocenjene na znesek 35.890 SIT, ki mu je potrebno prišteti še denarni dodatek v znesku 3.969 SIT.

Z navedeno pogodbo se je toženec zavezal, da bo tožnico do smrti preživljal, zato ima ta v delu glede preživninskih dajatev naravo pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Pogoje za spremembo tega dela pogodbe je zato potrebno presojati na podlagi določil ZD, kot sta to pravilno upoštevali nižji sodišči. Ugotovitve o tem, da so se odnosi med tožnico, tožencem in člani njegove družine poslabšali do te mere, da se je tožnica leta 1994 odselila od doma in se tja sedaj ni več pripravljena vrniti, so podlaga za spremembo tožničine pravice do naturalne oskrbe v denarno rento po drugem odstavku 121. člena ZD. Ker so odnosi med strankama že dalj čas neurejeni, je utemeljen zaključek, da nadaljnjega izpolnjevanja pogodbe ni mogoče pričakovati, saj tožnice glede na tako skrhane odnose ni mogoče siliti, da se vrne nazaj. Zato tudi ni mogoče šteti, da tožnica brez razloga onemogoča tožencu izpolnjevanje njegovih obveznosti. Glede na ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče več vztrajati pri tem, da bi tožnec svoje obveznosti izpolnjeval v naravi. Revizijsko sodišče še dodaja da navedbe, da je oče toženca medtem umrl, ne more upoštevati, saj gre za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

V takšnem stanju sta možni dve rešitvi: razveza pogodbe ali njena sprememba. Pri odločanju med obema možnostma ima sprememba preživljančeve pravice v denarno rento prednost, če strankama bolj ustreza kot razveza pogodbe. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, je tudi po presoji revizijskega sodišča sprememba naturalne toženčeve pogodbene obveznosti v mesečno denarno rento utemeljena. Zahteva drugega odstavka 121. člena ZD, da mora taka sprememba ustrezati obema pogodbenikoma, narekuje uporabo objektivnega kriterija in ne pomeni, da bi sprememba tudi po njuni subjektivni presoji morala ustrezati obema pogodbenikoma. Objektivnemu kriteriju ugotovljena dejstva zadostujejo. Glede predloga revidenta za vzpostavitev stanja, kot je bilo pred sklenitvijo pogodbe, pa je poleg že navedenega treba upoštevati tudi, da je bil zahtevek za razvezo pogodbe pravnomočno zavrnjen. Toženec bi lahko s procesnimi razpolaganji v postopku pred sodiščem prve stopnje dosegel drugačno rešitev tega spora. Ker tega ni storil, sedaj z revizijskimi ugovori v tej smeri ne more uspeti.

Pač pa je revizija delno utemeljena glede plačila že zapadlih mesečnih preživninskih obrokov. Ker gre za občasne dajatve, ki se plačujejo vnaprej, je namreč mogoče preužitek v denarni obliki (denarno rento) zahtevati le od vložitve tožbe dalje oziroma, v tem primeru, od vložitve zahtevka za spremembo naturalnega preužitka v denarno rento. Tožnica je v tožbi uveljavljala zgolj tožbeni zahtevek za razvezo izročilne pogodbe. Podrejeni tožbeni zahtevek na spremembo izročilne pogodbe je postavila dne 16.12.1999, ki pa ga je oblikovala tako, da je z njim zahtevala plačevanje preživninskih obrokov od sodbe dalje, torej za naprej. Šele 23.10.2000 je podrejeni tožbeni zahtevek spremenila tako, da je zahtevala plačilo denarnih preživninskih dajatev za čas pred izdajo sodbe, točneje za čas od 1.12.1994 dalje. Plačilo rente tožnica zahteva do vsakega petnajstega dne v mesecu za tekoči mesec. Zato ji je mogoče priznati rento od naslednjega meseca po vložitvi tako spremenjenega tožbenega zahtevka, torej od 1.11.2001 dalje. Zahtevek za plačilo preživninskih obrokov za čas od 1.12.1994 do 31.10.2000 je iz tega razloga treba zavrniti. Kot izhaja iz navedenega, pa ni utemeljeno revizijsko stališče, da lahko učinkuje sprememba samo od sodbe sodišča prve stopnje, to je od dne 23.2.2001 dalje. Toženec, ki tožnici od leta 1994 na račun preživljanja ni več ničesar dajal, neutemeljeno opozarja na težo izpolnitve že zapadle denarne rente, saj bi moral vsaj od vložitve takšnega zahtevka računati s tem, da bo moral svoje preživninske obveznosti poravnati v denarju.

Revizijsko sodišče je odločalo na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP in 378. člena ZPP.

Zaradi delne ugoditve reviziji je revizijsko sodišče odločalo o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP), vendar v odločitev o stroških postopka pred nižjima sodiščema ni posegalo. Tako je odločilo ob upoštevanju dejstva, da je revident razlog, s katerim je uspel, uveljavljal šele v reviziji (v pritožbi je oporekal temu, da je prisojena denarna renta od leta 1994 dalje v isti višini). Glede na uspeh v reviziji, ki ga revizijsko sodišče ocenjuje na približno eno tretjino, je odmerilo njegove revizijske stroške na podlagi priloženega stroškovnika po odvetniški tarifi na znesek 94.440 SIT. Tretjina od navedenega znaša 31.480 SIT, kar mora tožnica povrniti tožencu.