Jedro

Trditve, ki niso bile podane na prvem naroku za glavno obravnavo, temveč na kasnejšem naroku, so bile podane prepozno in jih sodišče ne bi smelo upoštevati.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijane sodbe ugotovilo, da sta tožnika vsak do ½ lastnika tistega dela zemljišča ukinjenih parcel št. 1997/1 in 57/2, k. o. X, s približno površino 256 m², ki je v lasti toženca, ki je v priloženem elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, ki ga je med sodnim postopkom izdelal sodni izvedenec geodetske stroke, označen z rezerviranimi parcelami št. 1997/4, 1997/6 in 1997/8, k. o. X. Elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru št. GP-63-2010-2, k. o. G., GP L. z dne 17. 11. 2011, je sestavni del sodbe. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da je toženec dolžan tožnikoma v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 4.776,57 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) (1) in zaradi kršitve ustavnih pravic iz 22., 23. in 33. člena Ustave Republike Slovenije. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, s stroškovno posledico. Navaja, da sta tožnika napačno oblikovala tožbeni zahtevek. Tožnika sta po pozivu sodišča tožbeni zahtevek popravila, vendar ne tako, da bi bil izvedljiv v zemljiški knjigi, zato so izpolnjeni pogoji za zavrženje tožbe. Pravilno bi morale biti obstoječe nepremičnine navedene tako, kot to izhaja iz zemljiške knjige (kar pritožba tudi izrecno navede za posamezne nepremičnine). Vpisa namreč ni mogoče dovoliti, če zemljiškoknjižni podatki niso popolni. Sodišče je ugotovilo, da sta tožnika in njun pravni prednik dobroverni. Tožnika sta navajala, da sta sporno zemljišče uživala na podlagi nerealizirane prodajne pogodbe. Njuno zaslišanje slednjega ni potrdilo, izpovedala sta, da nikoli ni bila sklenjena prodajna pogodba, ampak so sporno zemljišče uživali že od nekdaj. Trditveno podlago je tožnica spremenila na naroku 29. 10. 2010, prvi narok je bil opravljen 21. 6. 2010, po prvem naroku pa so nove navedbe („od nekdaj“), skladno s prvim odstavkom 286. člena ZPP, prepozne in zato neupoštevne. Sodna praksa in literatura dopuščata institut priposestvovanja nepremičnin zgolj v primerih, kadar priposestvovanje temelji na neizpolnjenem pravnem poslu. Sklicuje se na odločbi VSRS II Ips 951/2007 in II Ips 608/2005, in sicer, da je posestnik v opravičljivi zmoti o tem, komu pripada stvar, če je s povprečno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah. Posest „od nekdaj“ ne zadošča, še zlasti ne zato, ker so bile večkrat opravljene katastrske izmere, s katerimi so bili seznanjeni pravni predniki tožnikov in tudi sama tožnika, nazadnje v letu 2005, česar sodišče ni upoštevalo. Sodišče je zmotno ugotovilo, da toženec ni opozarjal pravnega prednika tožnikov. Res je toženec izpovedal, da sam uporabe spornega zemljišča ni prepovedal, vendar je izpovedal, da je uporabi nasprotovala njegova mama, ki ju umrla leta 2006, zato je najmanj, kar je lahko prednik tožnikov razbral iz teh opozoril, dvom o lastništvu.

3. Zoper sklep o stroških se pravočasno pritožuje toženec in sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da plačilo stroškov naloži tožnikoma in jima tudi naloži plačilo pritožbenih stroškov. Navaja, da je sodišče s tem, ko je izdalo poseben sklep o stroških, kršilo četrti odstavek 163. člena ZPP. Glede na to, da je odločitev o glavni stvari napačna, je posledično zmotna tudi odločitev o stroških postopka. Poleg tega je sodišče stroške odmerilo napačno, saj je tožnikoma priznalo nagrade za posvete s stranko, odločitev glede stroškov izvedencev pa je neobrazložena.

4. Na pritožbo zoper sodbo in na pritožbo zoper sklep sta pravočasno odgovorila tožnika in predlagala zavrnitev.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Sodišče prve stopnje je v zvezi z dobrovernostjo tožnikov navedlo, da sta tožnika v tožbi in pripravljalnih vlogah navajala, da so njuni pravni predniki pred več kot osemdesetimi leti kupili sporni del zemljišča ter na njem zgradili različne objekte in da sta tožnika in njuni predniki vse objekte in pot ves čas nemoteno uporabljali, toženec in njegovi predniki pa uporabi niso oporekali. Toženec je s svojimi navedbami zanikal, da bi njegovi predniki prednikom tožnikov prodali sporni del zemljišč in da so jih slednji nemoteno uporabljali. Trdil je, da je tožnikoma ves čas znano, kje poteka meja, njegov oče, J. M. pa je prednike tožnikov ves čas opozarjal, naj opustijo uporabo spornega zemljišča. Nadalje je sodišče prve stopnje navedlo, da sta na glavni obravnavi 29. 10. 2010 tožnika v zvezi s tem, da je bil sporni del zemljišča pridobljen s prodajno pogodbo, spremenila svoje navedbe iz tožbe in povedala, da se je kmetija takšna, kakršna se uporablja še danes, dedovala iz roda v rod. Pri tem pa dodala, da kompletna kmetija v taki obliki, kot je danes, z vsemi pripadajočimi objekti, obstaja tam že od leta 1734 (13. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

7. Utemeljeno pritožnik v zvezi z navedenim graja, da glavna obravnava 29. 10. 2010 ni predstavljala prvega naroka za glavno obravnavo in je torej sodišče prve stopnje upoštevalo trditve, ki so bile podane prepozno (286. člen ZPP), pri tem pa je tudi izhajalo iz samih izpovedb strank na zaslišanju. K temu sodišče druge stopnje dodaja, da se do (pravočasnih) navedb tožnikov, da so sporno zemljišče pridobili na podlagi kupoprodajnih pogodb, sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, kar vse onemogoča pritožbeni preizkus (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Iz tega razloga je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti (354. člen ZPP) in zadevo vrniti v novo sojenje, saj glede na njeno (opisano) naravo sodišče druge stopnje navedene kršitve ni moglo odpraviti samo. V novem sojenju naj sodišče upošteva pravočasno trditveno podlago in izhajajoč iz te osnove in dokaznega substrata tvori konkretnemu primeru prilagajoče se materialnopravne zaključke. Pri tem naj se v okviru presoje dobrovernosti, kot enem izmed pogojev za priposestvovanje, osredotoči predvsem na trditve toženca, ki nasprotujejo dobrovernosti tožnikov, zlasti o dejanskih sporih prednikov glede uporabe spornega zemljišča in s sklicevanjem na katastrske odmere mej, izvedene v letih 1906 in 1937 in skice odmer, s katerimi naj bi se, potrditvah toženca, takratni lastniki, predniki tožnikov in toženca, strinjali.

8. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju pozornost nameni tudi temu, da bo zahtevek tožnikov, ki zadeva nepremičnine, usklajen z zahtevami Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) (2).

9. Vsled razveljavitve odločitve o glavni stvari (izpodbijane sodbe) je bilo potrebno razveljaviti tudi sodbi pripadajočo stroškovno odločitev (izpodbijani sklep o stroških), ki je bil v konkretnem primeru izdan ločeno (tretji odstavek 365. člena ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.

(2) Uradni list RS, št. 58/2003, s spremembami in dopolnitvami.