Jedro

Pri presoji smotrnosti izreka nadomestne izvršitve zaporne kazni sodišče upošteva težo dejanja, vzroke za dejanje in okoliščine, v katerih je bilo storjeno ter nevarnost, ki jo storilec predstavlja za družbo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom, opr. št. II K 163/2008 z dne 6.5.2009 ugodilo predlogu obsojenca za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist in izreklo, da se kazen deset mesecev zapora, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. II K 163/2008 z dne 18.8.2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Kp 805/2008 z dne 7.1.2009 v skladu s četrtim odstavkom 86. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) izvrši tako, da obsojenec v obdobju šestnajstih mesecev opravi delo v splošno korist pri Območnem združenju RK M., v obsegu 300 ur.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom, opr. št. II Kp 475/2009 z dne 23.7.2009 ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in izpodbijani sklep spremenilo tako, da ni ugodilo predlogu obsojenčevega pooblaščenca za nadomestitev izrečene zaporne kazni z delom v splošno korist. 3. Pooblaščenec je zoper navedeni pravnomočni sklep pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter zadevo na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po njegovem stališču izpodbijani sklep ni nezakonit, ker je sodišče povsem jasno in določno obrazložilo svojo odločitev.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in pooblaščencu. Slednji v izjavi zavrača stališče vrhovnega državnega tožilca ter opozarja na odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi, opr.št. I Ips 130/2009 z dne 21.5.2009 ter trdi, da Višje sodišče v Mariboru v izpodbijanem sklepu ni zadostilo procesnim standardom, na katere je bilo opozorjeno v navedeni sodbi.

6. Po navedbah zahteve je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker v obrazložitvi izpodbijanega sklepa niso navedene konkretne okoliščine, odločilne za zavrnitev obsojenčevega predloga. Pri tem vložnik zahteve daje razlago instituta nadomestitve izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist ter opozarja na okoliščine, ki zadevajo časovno odmaknjenost inkriminiranega dogodka, na dejstvo, da je bil obsojenec sam zelo hudo telesno poškodovan in da mora skrbeti za dne 17.1.2007 rojeno hčerko V.M. Do teh okoliščin se sodišče ni opredelilo in jih zato, ker izpodbijani sklep ni konkretiziran, ni mogoče preizkusiti.

7. Po določbi četrtega odstavka 86. člena KZ-1 se kazen do dveh let zapora lahko izvrši tudi tako, da obsojenec namesto kazni zapora opravi v obdobju največ dveh let delo v splošno korist v višini najmanj 80 ali največ 480 ur. O obliki take izvršitve odloča sodišče, ki je izreklo kazen na prvi stopnji, upoštevajoč pri tem objektivne in subjektivne okoliščine storilca in njegovo soglasje s takim načinom izvršitve kazni zapora. Gre za izvršitev zaporne kazni z nadomestitvijo z delom v splošno korist, o čemer odloči sodišče s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe. Poleg formalnih pogojev, ki zadevajo višino izrečene zaporne kazni in trajanje dela v splošno korist ter obsojenčevo soglasje, sodišče pri odločanju sodišče upošteva objektivne in subjektivne okoliščine obsojenca, pri čemer le-teh navedena zakonska določba konkretneje ne opredeljuje. Sodišče na podlagi ugotovljenih okoliščin presodi, ali se lahko izvrši zaporna kazen na način, predpisan v četrtem odstavku 86. člena KZ-1. Zato pri presoji smotrnosti izreka nadomestne izvršitve zaporne kazni sodišče upošteva težo dejanja, vzroke za dejanje in okoliščine, v katerih je bilo storjeno ter nevarnost, ki jo storilec predstavlja za družbo.

8. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje, ki je obsojencu izreklo za kaznivo dejanje po prvem odstavku 325. člena KZ kazen deset mesecev zapora, ugodilo njegovemu predlogu in odločilo, da se ta kazen izvrši z opravljanjem del v splošno korist v obsegu 300 ur. Odločitev je utemeljilo, da obsojenec razen v tej kazenski zadevi še ni bil obsojen, da je bil sicer večkrat obravnavan zaradi prekrškov po Zakonu o varnosti cestnega prometa (ZVCP), vendar so ti prekrški bili storjeni pred petimi oziroma šestimi leti in da je bil obravnavan zaradi prekrškov po Zakonu o varstvu javnega reda in miru (ZJRM), od katerih sta tudi pretekli več kot dve leti. Prav tako je upoštevalo obsojenčeve družinske in socialne razmere, ki izhajajo iz poročila Centra za socialno delo. Na podlagi ugotovljenih okoliščin je sklepalo, da so izpolnjeni zakonski pogoji za alternativni način izvršitve kazni.

9. Pritožbeno sodišče je presodilo, da v tem primeru ni podlage za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist. Ob upoštevanju temeljnih načel, ki veljajo pri izrekanju kazni in razlagi instituta nadomestitve izvršitve zaporne kazni, je sklepalo, da odločitev sodišča prve stopnje ni utemeljena. Obrazložilo je, da poglobljena in analitična ocena okoliščin, povezanih z obsojenčevo osebnostjo in njegovim dejanjem, saj je vozil pod močnim vplivom alkohola in prehitro, z neupoštevanjem odredbe policije, ki mu je že vzela vozniško dovoljenje, z povzročitvijo hudih in nepopravljivih posledic ter z njegovo dosedanjo kaznovanostjo zaradi cestno-prometnih prekrškov, nasprotuje odločitvi, sprejeti s prvostopenjskim sklepom. Pritožbeno sodišče je tudi ocenilo, da nadomestitev izrečene kazni zapora z delom v splošno korist obsojenca ne bi odvračala od izvrševanja takih kaznivih dejanj ter da bo zato prestajanje kazni koristno za obsojenca in za družbo.

10. Glede na navedeno ni mogoče sklepati, da sklep sodišča druge stopnje nima utemeljitve v zvezi z okoliščinami, ki so odločilne za presojo obstoja oziroma neobstoja pogojev, predpisanih za nadomestitev izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist. Za sodišče druge stopnje so bile pri tej presoji odločilne okoliščine, ki zadevajo težo in vzroke obsojenčevega kaznivega dejanja (vinjenost kot težja kršitev prometnih predpisov ter hude posledice) in njegove prejšnje kršitve cestno-prometnih predpisov. Na podlagi tega je utemeljeno sklepalo, da obsojenec z ugotovljenim načinom izvršitve kaznivega dejanja predstavlja za družbo tako nevarnost, ki nasprotuje nadomestni izvršitvi zaporne kazni. Zato niso odločilne okoliščine, na katere opozarja vložnik zahteve in ki so povezane s časovno odmaknjenostjo kaznivega dejanja, obsojenčevimi poškodbami in skrbjo za nedoletnega otroka. Po obrazloženem Vrhovno sodišče ocenjuje, da sodišče druge stopnje ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

11. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo obsojenčevega pooblaščenca za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP) in odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso (98.a člen v zvezi s 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).