Jedro

Tožnik je tožbo na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga vložil po izteku 30-dnevnega roka, ki ga določa tretji odstavek 200. člena ZDR-1. Zato je sodišče prve stopnje njegovo tožbo na podlagi določbe prvega odstavka 274. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 utemeljeno zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijanega sklepa tožnikovo tožbo zavrglo, v II. točki izreka pa odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je tožbo vložil v 30 dneh od dneva, odkar je zvedel za kršitev pravice. Tožnik je navajal, da mu odpoved ni bila vročena in da je bil o kršitvi seznanjen 25. 11. 2013. Tožnik je bil seznanjen, da mu tožena stranka namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi in je v zvezi s to namero tožene stranke povezoval tudi vse okoliščine, kot so odpravnina in koriščenje dopusta, ni pa mogel vedeti, da je njegova pravica kršena. S tem se je seznanil šele 25. 11. 2013, ker je tožbo vložil 13. 12. 2013, je bila ta pravočasna glede na člen 200 ZDR-1. Tožena stranka je ves čas vedela, da je odpoved nezakonita, ker je tožnik invalid III. kategorije, tožena stranka pa ni pridobila mnenja komisije pri ZPIZ. Res je, da ZDR-1 v 200. členu določa prekluzivni rok za sodno varstvo, vendar te določbe ni mogoče tako restriktivno tolmačiti, da vsak poskus vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko pomeni seznanitev delavca z nezakonitostjo odpovedi. V tem primeru bi prišli do situacije, ko bi bila posameznikom odvzeta pravica do sodnega varstva. Izpodbijani sklep nima razlogov o tem, zakaj 30-dnevni rok ni pričel teči od dneva, odkar je tožnik zvedel za kršitev pravice, kar je tožnik ves čas zatrjeval. Čeprav je način vročanja, ki ga je izbrala tožena stranka, zakonit, pa to ne pomeni, da je tožnik prekludiran v svoji pravici do sodnega varstva, saj je to varstvo še vedno zahteval v zakonsko dopustnem roku (torej od dneva, odkar je izvedel za kršitev pravice). Tožena stranka pa tudi ni zatrjevala, da je izbrani detektiv vpisan v register pooblaščenih vročevalcev in da ima dovoljenje za vročanje s strani ministra za pravosodje.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožnika in potrditev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih navaja tožnik v pritožbi, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožnika, s katero je uveljavljal nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da mu še traja, da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo in mu priznati delovno dobo ter vse pravice iz delovnega razmerja od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa do poziva nazaj na delo. Ugotovilo je, da je tožnik tožbo vložil po izteku 30-dnevnega roka, ki ga določa člen 200/3 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013, 78/2013-popr). Po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2013 (B2) vročila po vročevalcu (detektivu), kar izhaja tako iz izpolnjene vročilnice z dne 10. 10. 2013 (B8), kot tudi iz zaznamka detektiva z dne 10. 10. 2013 (B14). Iz navedenih listin izhaja, da je vročevalec vročal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku dne 10. 10. 2013 na tožnikovem domu, da je tožnik vročevalca povabil tega dne ob 15:00 uri v stanovanje, vročevalec mu je vročil pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi (ki ni bila v kuverti). To odpoved je tožnik prejel v roke in jo prebral, nato pa se je po posvetu s svojo zastopnico odločil, da vročilnice, ki mu jo je vročevalec ponudil v podpis, ne bo podpisal. Ker torej tožnik pisanja ni hotel sprejeti, mu ga je vročevalec pustil na mizi v stanovanju, kjer so med postopkom vročanja sedeli tožnik, njegova partnerka in vročevalec. Iz vročilnice z dne 10. 10. 2013 (B8) izhaja, da je vročevalec na to vročilnico zapisal vse podatke, ki jih določa 144. člen ZPP. Glede na zgoraj navedeno pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila tožniku redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga vročena v skladu z določbo 144. člena ZPP. Ker je torej potrebno na podlagi citirane določbe ZPP šteti, da je tožniku bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena 10. 10. 2013, je s tem, ko je tožnik tožbo v tem individualnem delovnem sporu vložil šele 13. 12. 2013, to tožbo vložil prepozno. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje njegovo tožbo kot prepozno utemeljeno zavrglo na podlagi določbe prvega odstavka 274. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1. V zvezi s pritožbeno navedbo tožnika, da je tožbo vložil v 30 dneh od dneva, odkar je izvedel za kršitev pravice (to naj bi bilo 25. 11. 2013, ko se je s tem seznanil na Zavodu RS za zaposlovanje) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno rok za vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz člena 200/3 ZDR-1 šteti od dneva, ko je bila tožniku vročena izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi. V postopku in v pritožbi zatrjevano dejstvo, da je tožnik 25. 11. 2013 izvedel za kršitev pravice nima nikakršnega vpliva na pravilno odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju tožbe zaradi njene prepoznosti ob ugotovitvi, da je bila tožniku 10. 10. 2013 redna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena pravilno in v skladu z določbami ZPP. S tem, ko je bila tožniku vročena izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, je tudi izvedel za kršitev pravice, zato je z vročitvijo pričel teči 30-dnevni rok za vložitev tožbe. Glede na navedeno je nepomembno pritožbeno zatrjevanje tožnika, da je sicer za kršitev pravice izvedel (tudi) na Zavodu RS za zaposlovanje, ko naj bi ga o tem obvestila A.A., referentka na zavodu za zaposlovanje.

Ker dejstvo, da je bil tožnik 25. 11. 2013 s kršitvijo svoje pravice seznanjen s strani referentke Zavoda RS za zaposlovanje ni odločilnega pomena za presojo utemeljenosti pritožbe glede na ugotovitev, da je bila tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena 10. 10. 2013, tožnik v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP, ker se sodišče ni izrecno opredelilo do razlogov, zakaj 30-dnevni rok iz člena 200/3 ZDR-1 ni pričel teči 25. 11. 2013. Datum te seznanitve bi bil v tem individualnem delovnem sporu pomemben le, če bi bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni bila vročena. Nebistvena je pritožbena navedba tožnika, da mu je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena v času, ko je bil v bolniškem staležu. Bolniški stalež delavca sam po sebi ne predstavlja ovire za vročanje pisanj delodajalca. Tožnikov bolniški stalež bi lahko vplival na odločitev v primeru, če bi tožnik npr. zatrjeval, da v času bolniškega staleža ni bil sposoben razumeti pisanja, ki mu je bilo vročeno in da zato ni mogel pravočasno uveljavljati sodnega varstva, vendar pa to ne izhaja niti iz tožnikovih navedb niti iz predloženih dokazov. Tožnikova pritožbena trditev, da vročevalec ni imel dovoljenja za vročanje s strani ministra za pravosodje, je pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče glede na določbo 337/1 člena ZPP ni smelo upoštevati. Po stališču pritožbenega sodišča pa je ta pritožbena navedba tudi vsebinsko neutemeljena, saj je bil sicer postopek vročanja redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilen. Na kršitev pravil o vročanju se tožnik sicer ne bi mogel sklicevati niti z ozirom na določbo 6. odstavka 139. člena ZPP, saj je tožnik (kljub temu, če bi prišlo do kršitve pravil o vročanju) pisanje prejel. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da tožnik niti tekom postopka pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ni izpodbijal dejstva, da mu je sporno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročil detektiv dne 10. 10. 2013, prav tako pa v zvezi s tem vročanjem ni predlagal v izvedbo nobenega dokaza, s katerim bi izpodbijal navedbe tožene stranke o pravilnosti vročitve izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dokazovala z zgoraj omenjenimi listinami (B8, B14).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 355. členom ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker se predmetni individualni delovni spor uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (člen 41/5 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika ni odločalo, ker jih ta ni priglasil.