Jedro

V danem primeru bi prišla v poštev prva oblika, to je sodelovanje pri izvršitvi oz. sostorilstvo v ožjem smislu, ki bo podana tedaj, kadar storilec uresniči vsaj enega od zakonskih znakov kaznivega dejanja in ob pogoju, da se ob tem zaveda, da skupaj z drugim sodeluje pri izvršitvi kaznivega dejanja. Oba navedena pogoja morata biti podana v času izvrševanja kaznivega dejanja in ker naj bi obdolženca oškodovanko vsaj enkrat brcnila tedaj, ko je ta po prejetih udarcih s strani obdolženca padla na tla, tak opis dejanja že sam po sebi izpolnjuje elemente sostorilstva.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in izpodbijana sodba r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, medtem, ko se pritožba pooblaščencev oškodovanke kot nedovoljena z a v r ž e .

Obrazložitev

Okrajno sodišče v N. je z izpodbijano sodbo obdolžena S. B. in Sl. B. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe v smeri storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odst. 133. člena KZ. Na podlagi 1. odst. 96. člena ZKP je stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolžencev ter potrebne izdatke in nagrado zagovornika obdolženke, naložilo v breme proračuna.

Zoper sodbo se pritožujejo okrožna državna tožilka in pooblaščenci oškodovane L. K.. Državna tožilka sodbo izpodbija zaradi kršitve kazenskega zakona po 4. točki 372. člena v zvezi z 2. točko 370. člena ZKP, sodišču druge stopnje pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da oba obdolženca spozna za kriva in jima izreče kazenski sankciji kot sta jima že bili izrečeni s sodbo z dne 4.4.2005. Pooblaščenci oškodovanke uveljavljajo pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistveno kršitev določb postopka, sodišču druge stopnje pa predlagajo, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da oba obdolženca spozna za kriva kaznivega dejanja, podrejeno pa, da je razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Višja državna tožilka je v pisnem mnenju predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi državne tožilke ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, kot je v pritožbi predlagano, pritožbo pooblaščencev oškodovanke pa kot nedovoljeno zavrže. Pritožba okrožne državne tožilke je utemeljena, pritožba oškodovanke pa ni dovoljena.

Sodišče prve stopnje je obdolženca oprostilo obtožbe, ker je glede na opis dejanja v obtožnem predlogu ocenilo, da se jima ne očita sostorilstvo temveč vsakemu samostojno kaznivo dejanje vendar pa iz nadaljnjega opisa dejanja ni razvidno, kdo od njiju naj bi oškodovanki povzročil zatrjevane poškodbe. Zato je moralo, ne da bi se spuščalo v dokazno oceno, izdati oprostilno sodbo. Z navedenim zaključkom pa se pritožbeno sodišče ne strinja in se pridružuje pritožbenim navedbam državne tožilke, da iz dejanja, tako kot je opisano, izhaja udeležba obeh obdolžencev v obliki sostorilstva. Obema se namreč očita isti historični dogodek na škodo iste oškodovanke z navedbo, da sta ji prizadejala poškodbe, ki naj bi bile lahke. Res sicer je, da obtožni predlog razmejuje dejanji obeh obdolžencev tako, da naj bi obdolženi S. B. oškodovanko večkrat udaril po obrazu, ko pa je ta padla po tleh, jo je obdolžena S. B. vsaj enkrat brcnila, vendar ne drži, da takšen opis, ko ne navaja sočasnosti napada ali njunega vzajemnega delovanja oz. zmožnosti, da vsako od njunih dejanj povzroči nastalo posledico, izključuje sostorilstvo. Le to je po določbi 25. člena KZ podana takrat, kadar dvoje ali več oseb skupno stori kaznivo dejanje tako, da sodeluje pri izvršitvi ali, da se kakšnim drugačnim dejanjem odločno prispeva k njegovi izvedbi. V danem primeru bi prišla v poštev prva oblika, to je sodelovanje pri izvršitvi oz. sostorilstvo v ožjem smislu, ki bo podana tedaj, kadar storilec uresniči vsaj enega od zakonskih znakov kaznivega dejanja in ob pogoju, da se ob tem zaveda, da skupaj z drugim sodeluje pri izvršitvi kaznivega dejanja. Oba navedena pogoja morata biti podana v času izvrševanja kaznivega dejanja in ker naj bi obdolženca oškodovanko vsaj enkrat brcnila tedaj, ko je ta po prejetih udarcih s strani obdolženca padla na tla, tak opis dejanja že sam po sebi izpolnjuje elemente sostorilstva. Dejanje obeh obdolžencev čeprav naj ne bi bilo dobesedno istočasno, namreč predstavlja celoto pri čimer je vsako dejanje obdolženca glede na način izvršitve bilo objektivno zmožno povzročiti nastanek lahke telesne poškodbe medtem, ko obstoja subjektivnega elementa oz. zavesti skupnega delovanja, sodišče prve stopnje zaradi zmotnega stališča, ni ugotavljalo. Ker je spričo navedenega preuranjeno zaključilo, da obdolžencema kaznivo dejanje ni očitano, je sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 1. odst. 392. člena ZKP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo tako moralo ponovno odločati o utemeljenosti obtožbenih očitkov tudi v smeri zatrjevanega sostorilstva. Kolikor bo torej ocenilo, da so dejanja obema obdolžencema dokazana, bo moralo dalje oceniti tudi subjektivni element sostorilstva, to je zavedanja obeh, da skupno sodelujeta pri izvršitvi kaznivega dejanja.

Pritožba oškodovanke, ki jo je vložila preko svojih pooblaščencev pa v smislu določbe 4. odst. 367. člena ZKP, ni dovoljena. Oškodovanec sme namreč sodbo izpodbijati le glede odločbe o stroških kazenskega postopka, iz vseh pritožbenih razlogov pa se sme pritožiti tedaj, če je državni tožilec prevzel pregon od oškodovanca kot tožilca. Ker ta pogoj ni izpolnjen, oškodovanka pa sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, njena pritožba ni dovoljena. Zato jo je sodišče druge stopnje na podlagi 390. člena ZKP kot nedovoljeno zavrglo ne da bi se pri tem spuščalo v vsebinsko utemeljenost.